top of page
  • Erika Dizdarević

Na drugem koncu ovratnice

Recenzija predstave Območje človeka Gregorja Zorca, uprizorjene 18. avgusta 2023 v parku Tabor.


Kaj imajo skupnega pasja ovratnica, poimenovana Pričakovanje, milijon travnih bilk na Češkem in pomokano telo v belih spodnjicah, ki nostalgično obuja čase, ko je Evropa še znala ceniti raznolikost jezikov? Jih povezuje le spretna govorica pripovedovalca ali pa se skozi njih zarisujejo omejitve, ki jim je podvržen človek?

Foto: Nada Žgank


Gregor Zorc nas na odru pričaka in opazuje z ovratnico okoli vratu, ki je pripeta z verigo in tako fizično zameji njegovo gibanje. Napetost njenega prijema na njegovem vratu se kot pričakovanje razširi med občinstvo ter v misli nemudoma prikliče asociacijo priklenjenih živali. Skozi njegove pripovedi iz otroštva nam postane jasno, da pripovedovalec ni ujet le v fizičnem smislu, temveč se giba med zankami svojih travmatičnih spominov, ki jih zaznamuje smrt očeta. Ko se recimo postavi v vlogo srnjaka, bika in psa, lahko sled očetove smrti opazimo v večplastnih opisih, pospremljenih z gibanjem in živalskimi glasovi.


Doživeta pripovedna tehnika nas z orisom živalskega naravnega in umetnega habitata ter z napetim vzdušjem, ki ga ustvarja premikanje igralčevega telesa in s tem verige, pritegne, na koncu pa tudi pretrese. Tako skupaj s srnjakom v gozdu tečemo za preplašeno srnico, z bikom občudujemo v vetru zibajoče se travne bilke in se nasmejimo njegovi domiselni borbi za hrano ter si skupaj s širokookim psom želimo, da bi ljudje razumeli živali. Konce njihovih zgodb predstavlja smrt, ki jo ponazori ploski padec pripovedovalčevega telesa na oder pred nami.


S postavitvijo v vlogo živali Gregor nanje projicira vznesena čustva. Spominjanje na očeta skozi njegovo smrt in njegove smrti skozi smrti živali kaže na ujetost odraslega človeka v otroških izkušnjah. Ob tem pa se zariše tudi območje človeka, ki ne more povsem izstopiti iz določenosti okvirov svojega samozavedanja. To se kaže v prenosu človeške sposobnosti čustvovanja na živalske predstavnike v pripovedi.

Ko pa si Zorc verigo odpne in začne nagovarjati občinstvo v angleščini, medtem ko ima na sebi le še bele spodnjice in telo posuto z moko, se dogajanje premakne v povsem drugo smer. Njegove nostalgične spomine na prelepe izlive vode v domačo slovenščino simultano prevaja eden izmed gledalcev. Komičen, a obenem zastrašujoč prikaz prihodnosti, ko je angleščina v popolni prevladi in je nakazano, da tudi pitna voda ni več samoumevna, v prisotnih zariše še zadnji lok v krogu omejenosti, ki nam ga predstavlja Zorc.


Iz predstave lahko razberemo, da je človek v marsičem omejen, pa naj gre za ovratnico okoli vratu ali za nepredelane vsebine. Kljub temu pa ima možnost sprehoda med čistimi izviri, lovljenja rakovic ter govora in učenja različnih jezikov. V zaključnem prizoru opomni, da bodo ob naši preobremenjenosti s stvarmi, ki jih več ni, zdaj še samoumevne stvari postale le spomin.


***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.

Comments


bottom of page