top of page
  • Samo Oleami

Med drevesi in betonom

Updated: Sep 12, 2023

Recenzija zvočnega sprehoda Če bi drevesa jokala, bi jokali tudi mi Tery Žeželj, izvedenega v četrtek, 24. avgusta 2023, v okolici Stare mestne elektrarne - Elektro Ljubljana.


V ušesa vtaknem slušalke in pristnem “play”. Hoja bo trajala 25 minut in lahko uberem katerokoli pot. Izberem si pot s čim več drevesi.

Foto: Nada Žgank


Medtem ko moje noge stopajo po asfaltu in mi oči drsijo od ene do druge zelene zaplate drevesnih krošenj, poslušam pogovor umetnice Tery Žeželj z Leo Leskovec, diplomantke Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. O tem, da iz umrlega drevesa vzbrsti življenje, ko se v njegovem deblu naselijo bakterije in drug živelj. O tem, da v ekosistemu smrt nekega organizma pomeni življenje za drugega. O tem, da semena nekaterih drevesnih vrst ne vzklijejo, če ne preživijo požara. O tem, da so rastline posvečene preživetju celotne vrste, ne posamezne bilke. Življenje in smrt, smrt in življenje sta člena iste neskončne verige.


Razlage ekoloških odnosov se prepletajo z mojo hojo, s stopanjem po pločniku, s trganjem listkov z žive meje, z dotikanjem lubja v med granit vsajene platane. Padem v tekoče stanje prepleta slišanega in videnega. Lebdenje asociacij podpre atmosferična zvočna oprema Blaža Pavlice, v kateri se slišane informacije o življenjskih ciklih dreves in ekosistemov povezujejo s predhodnim znanjem o tej temi, oboje pa se spoji s tokom vidnih in čutnih zaznav, ki ga naprej potiskajo moje noge. Podoba se poveže s slišano informacijo. Znano se vseljuje v popotniško raziskovanje, v katerem se lahko sam odločam, katere poti in ulice bom vključil v svojo avanturo.


Med lebdenjem opazim, da ostali material zvočnega sprehoda Če bi drevesa jokala, bi jokali tudi mi Tery Žeželj ni enako produktiven za moje prepletanje hoje in informacij. Najbolj izstopa uvod, kjer nam Žeželj razloži osebno izkušnjo izgube družinskega psa zaradi raka, ki jo je vodila v oblikovanje tega performansa. Zdi se, da izpoved pričakuje reakcijo sočutja in identifikacije z umetničinim žalovanjem, kar pa zahteva popolnoma drugačno poslušalsko investicijo kot povezovanje ekoloških informacij z opazovanjem antropocenega vsakdana. Ali je res edini način, da se zavemo svoje vpetosti v naravno okolico, njeno počlovečenje in projiciranje človeških strahov nanjo?


Prav tako nepotrebna se zdijo v posnetek vpletena umetničina razmišljanja o povezavi smrti človeka s smrtjo drevesa ali gozda. To znam izpeljati tudi sam. Če hodim po Ljubljani in poslušam o tem, kako se avtohtona bukev suši in na njeno mesto prihaja na sredozemsko klimo prilagojeni hrast, je naravno, da to povežem s trajanjem svojega življenja in da drevesa, ki jih vidim ujeta v beton, povežem z lastnim hodečim telesom, ki se smuka okoli njih. Namesto, da bi veriga povezovanja smrti ljudi in smrti rastlin vodila k asociativnemu lebdenju, ga ti pomožni koleščki predvsem ovirajo. Tudi nabor prebranih filozofskih citatov ni vpeljan z dovolj konteksta, da bi njegov učinek presegel vlogo zvočne dekoracije.


Kljub temu večino časa performans uspešno podpira relativno samostojen premislek o rastlinskem pogledu na preplet življenja in smrti ter njuno verjetno vlogo v prihajajočem času podnebnih sprememb. Priporočljiva bi bila le dramaturška finomehanika, ki bi raznorodni material prebrala in uskladila, da bi še bolje podprl naše produktivno spajanje pomenov po dobrodošli samostojni poti skozi življenje flore v antropocenu.


***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.


Comments


bottom of page