top of page
  • Katja Legin

Majhni in veliki

Updated: Mar 8, 2023

Kratek zapis Katje Legin po enomesečni likovno-uprizoritveni študiji Origami


Vsi na vaje prinašamo čaj in kavo. Za vse. Vsi prinesemo kaj za prigriznit. Za vse. Dajemo na majhno Bunker mizico, kjer je v grelniku vedno topla voda. Nekdo pomije šalčke, nekdo gre natočit vodo, nekdo jo zavre. Če se nam na vaji kdo pridruži, mu naredimo kavo ali čaj.


Vsi skupaj (z)lepimo papir v veliko plahto. Vsi skupaj ga zložimo. Manufaktura. Morda ima vsak najljubše mesto v verigi »proizvodnje«, a vseeno vedno rotiramo naloge.


Imamo posebno mesto za vrvice, lepilne trakove, škarje in druge pripomočke.


Jaka skrbi za svetlobo, luči, zavese, tehnične stvari. Josip za zvok. Peter oblikuje prostor, vodi delo z materiali. Andreja, Bojana in jaz sooblikujemo ta polja s svojimi telesi, gibom, akcijo. Andreja koordinira, orkestrira, drži skupaj. Je lepilo vseh elementov.


Bojana in jaz postaneva tudi specialistki za lepljenje raztrganin. Kot dve ženički, ki pleteta puloverje ali debele volnene nogavice, kot ženske, ki po celi dnevni sobi raztegujejo testo za pito, kot bi ličkali koruzo, prali perilo ali krpali nogavice ... Včasih čebljava, včasih sva tiho, vsaka zase, samo druga ob drugi. Andreja je velikokrat del tega lepljenja, včasih pa počne kakšne druge reči. Včasih lepimo vsi. Kadar imamo dovolj trakov za lepljenje. Bojana težko neha lepit. Pade notri.


Včasih se mi zazdi, da smo kot družina – vsak prevzema svoj del nalog, svojo zadolžitev, vsi prispevamo. Kot v družini imamo tudi mi odrasle in otroke. Starši, v našem primeru Andreja in Peter (sicer sestra in brat), so tisti, ki sprejemajo (velike) odločitve, prevzemajo (večjo) odgovornost in nas postavljajo v odnos do sveta. Vesela sem, da sem tokrat lahko otrok, ki se igra, prispeva, a je tudi razbremenjen velikih odgovornosti velikih odločitev.


Vsi skupaj po vaji pospravljamo. Nabiramo majhne koščke in velike kose papirja in jih potem razgrinjamo, gladimo, včasih lepimo, včasih samo zlagamo. Zložence nosimo na kup. Več kupov. Nekateri kupi so majhni, drugi veliki. Vsak dan podobno. Nekatere stvari počnemo vsak dan. Nekatere stvari je treba narediti vsak dan.

Foto: Nada Žgank


Papir je vsak dan bolj zguban. Karton enako. Palice ostajajo nespremenjene.


Kadar imamo goste, tudi oni zlagajo in gladijo.


V soboto, ko smo po dogodku zadnjič pospravljali, se v nekem trenutku pojavi cela skupina ljudi (prej gledalcev), ki skupaj z nami pobirajo, gladijo, prepogibajo in odnašajo.


Naš sosed Stane je enkrat omenil, kako je sodeloval pri pokrivanju streh pri večini hiš v okoliških vaseh. Tako je bilo: nekdo je gradil, betoniral ali menjal streho in drugi so prišli, da mu priskočijo na pomoč. Naslednjič so se vloge obrnile. Neke vrste transakcija, a tudi način za tkanje skupnosti, druženje, povezanost. Moja babica in dedek sta se spoznala, ko sta bila skupaj v mladinski delovni brigadi. Verjamem, da nista edini primer. Skupno početje nas zbliža. Večina mojih prijateljev so ljudje, s katerimi sem v nekem trenutku delala oziroma nekaj intenzivno počela.


Ko smo na prvi vaji prvič razgrnili papir (še tisti iz Andrejine prejšnje predstave Kar nosiš s sabo), sem »začutila« njegovo velikost. Velik bel papir, ki pokriva skoraj celotna črna tla Stare elektrarne. In ko smo kakšen teden kasneje, vsak z dvema vrvicama v roki, ta papir prvič dvignili v zrak, da je visel nad nami kot jasno nebo, je bil učinek še močnejši. Zapomnila si bom ta trenutek velikosti belega »neba« in svoje majhnosti. Nekdo ob tem dvigovanju reče: »Kakšen efekt!« Ja, tak, ki spremeni percepcijo. Ti da drugačno perspektivo. Te (morda za kratek čas) postavi v drugačno vlogo. Majhno in veliko sta fascinantna. Poigravanje z njima še bolj. Postavlja običajno (tisto, česar sem oziroma sta moje oko in percepcija navajena) v novo, drugačno razmerje. Mi omogoči, da ponovno opazim nekaj, kar je bilo ves čas tam, pred mojimi očmi.


Majhen origami bi Andreja lahko ustvarila sama. Za majhen origami ne potrebuje Petra, Josipa, Jake, Bojane in Katje. Andreja pa si želi velik origami.


Včasih je dobro biti majhen. Včasih je treba biti velik. V nekaterih obdobjih je dobro početi majhne reči in včasih si je treba želeti narediti kaj velikega.


Comments


bottom of page