Spokojna plaža, zbegan par. Ritmično valovanje morja, odnosna tenzija. Mrmranje je predstava jukstapozicij, na konceptualni in ideološki ter čustveni in psihološki ravni. Na videz preprosta, a natančno poglobljena in interaktivna scenografija plaže in morja že na začetku oznani, da bo celovito razumevanje predstave zahtevalo prodore v nevidno in nezavedno. Obenem pa uvodni prizor, kjer oseba, ki je nikoli nimamo priložnosti pogledati v obraz, skoči v morje in v njem izgine, napoveduje delovanje odsotnih referentov. Priča bomo predstavi (znanstveno)fantastičnih zameglitev, ki nas bodo spodbujale pri iskanju vedno novih zaznav resničnosti. Enkratnost uprizoritvene izkušnje bo mogoče najti prav v njeni srhljivi domačnosti.
(Ne)navaden dan na plaži spoznavamo prek heteronormativne matrice, ki na humorne načine uporablja vsakdanje predmete za izražanje dinamik (ne)poželenja. Protagonistka največ strasti, veliko več kot do svojega partnerja, njune komunikacije ali skupne aktivnosti, izraža do kokakole, katere verjetnost obstoja na samotni divji plaži deluje domala futuristično.
Matrica je načeta, ko v predstavo vstopi turistka Kim, ki je, kot protagonističen par, neuspešna pri iskanju plaže, kjer naj bi bil tečaja snorkljanja. Kim s protagonistko navezuje abotno brezciljne pogovorne vložke, obenem ves čas išče stično-povezovalne vsebine, hkrati pa med z izjavami kot »Sem kot ti, samo, da nisem« dinamiki postavlja nejasne meje. Priča smo vznemirljivemu vzdušju, ki naslanja svoje stopnjevanje na arbitrarno vsakdanje predmete in početja ter hkrati raziskuje teme eksistencialne groze, sploh donositve, rojstva in smisla starševstva, vse ob kulisi grozljivosti vsakdana.Šele ob njej (ali zaradi nje?) si protagonistka dovoli raziskovanje užitkov lastnega telesa. Predhodno je njena vloga, matrici primerno, užitek omogočati moškemu; predvidljivo in brez umeščenosti v zaznavno strast ga oralno zadovolji, tik pred tem pa odstrani njegovo roko, ki je subtilno iskala pot v njeno mednožje.
Foto: Nada Žgank
Ženskemu užitku in seksualnosti konceptualna zasnova predstave, znova v izraziti jukstapoziciji, sporočilnostno ne prizanese. Namesto čutni in ranljivi predaji smo priča odtujitvi, ki jo spodbujajo banalni akti, kot so na primer poskusi grizenja nohtov, ki jih je nemogoče odgrizniti, nanašanje sončne kreme, ki jo Kim obenem tudi slastno pije. Erotika in intima žensk sta predstavljeni groteskno, njuna upodobitev deluje nevarno in neukrotljivo. S tem Susie Wang (ne?)hote prispeva h kanonu ženske erotike kot ogrožajoče, vulgarne, na meji s histerijo. Sprašujem se, ali bi konceptualni preobrat, torej predstava, katere kulisa bi bil lezbičen odnos, zmogel ostati v enakih žanrskih vodah, na katerih je plulo Mrmranje. Kako drugačna bi bila predstava, kjer bi med prvinsko pohoto, strastno skrbjo za plod in rjovečim rojstvom spremljale_i dva moška? Bi izkoristila svoj transfeminističen potencial in presegala strašljivost biološkega determinizma?
Preplet referenčnih elementov in vsebin, ki jih je mogoče locirati vse od Lyncha prek Östlunda do Stranger Things, vzpostavlja ozračje prožnosti, kjer je kimanja že znanemu ravno dovolj, da se v bizarnosti novosti (ali novosti bizarnosti?) ne počutimo (preveč) izgubljene_i.
Posebno omembo je treba nameniti glasbi, ki kot predstava brezkompromisno prehaja med različnimi žanri. Njena psihadelična mehanholičnost se večkrat bliskovito in srdito spervertira v pop-horor in spet nazaj. Prisotnost bobnov pa naznanja, kar posledično tudi dočakamo: vrhunec dramaturškega loka, ki v zgodbo postavi še zadnje elemente absurda. Če vam predstave ni uspelo videti, lahko domišljiji pustite prosto pot in ustvarite znanstvenofantastično tragikomično grozljivko, ki jo uokvirjajo (na videz?) trivialni dialogi. Če je ta naloga prezahtevna, lahko bežen približek izkušnje doživite z ogledom prvih trideset sekund videospota pesmi “The Screams of Passion” (The Family, 1985). Mrmranje pa ostaja unikatno doživetje, namenjeno le najvztrajnejšim.