top of page
  • Matic Ferlan

KORONAKOLUMNA: NA HROMILNO KRIZO UPRIZORITVENA UMETNOST NI PRIPRAVLJENA

Updated: Sep 22, 2022

POST-KORONSKO GLEDALIŠČE



Vrag je vzel šalo in s prepovedjo socialnih interakcij tudi levji delež kulture. Kinodvorane samevajo, koncertna prizorišča molčijo, gledališki odri ne škripajo, ob vsem tem pa kulturni delavci trepetajo, kaj bo prinesel nov dan. Ljudem je zapovedana karantena, saj neizbirčne enovijačnice rovarijo zoper vse: »od berača do kralja«. Novi status quo, ki bi z omejevanjem gibanja in sledenjem lokaciji posameznikov še pred nekaj meseci deloval kot učbeniški primer totalitarne diktature, je danes – zavoljo naše dobrobiti – potencialna realnost.


Mala brezobrazna lutka, okoli katere se vrti predstava Show Your Face! (2006) slovensko-latvijske naveze Betontanc & Umka.LV, je metafora za vsakega izmed nas, sploh zdaj, v časih, ko se še toliko bolj zavedamo svoje ranljivosti. Protagonist je navaden povprečnež, absolutno neizstopajoč posameznik, čigar največja želja je, da bi prešel samega sebe in iz konstantno nadzorovane brezoblične človeške mase sam postal tisti Drugi. Na poti do lastne anihilacije se bori s strahovi in dvomi, tik pred dosegom svojega ultimativnega cilja pa kloni pod pritiski, saj spozna, da izzivu že a priori ne more biti kos. Angleški pisatelj William Penn je v drugi polovici 17. stoletja, na vrhuncu tako imenovane vélike londonske kuge, dejal: »Čas je nekaj, kar si najbolj želimo, a ga najslabše izkoriščamo.« Naš kolektivni cilj v času vsesplošne pandemije torej nujno mora biti tudi, da ta kolateralno vsiljeni čas ne postane čas samopomilovanja, marveč produktivno izkoriščen – namenjen razmišljanju, kreativnosti in učenju. V nasprotnem primeru nas bo postpandemični krč depresije hitro pahnil v novo krizo, intelektualno krizo in krizo humanizma, ki tudi na kulturo nikakor ne bo mogla imeti pozitivnega vpliva.

Foto: Urška Boljkovac


Kot je v svojem zadnjem prispevku za Neodvisne izčrpno in pregledno pojasnila Špela Trošt, sta gledališču imanentni ravno prisotnost in efemernost. Ker pa bi se z izpolnjevanjem teh pogojev simultano ustvarjala tudi množična virusna gojišča, pred katerimi trepetamo vsi, je gledališče do pomiritve epidemije ukinjeno, zagotovo pa še dolgo ne bo več táko, kot smo ga bili vajeni. Spletni arhivi se v odzivih na aktualno dogajanje vsak dan polnijo z izbranimi primeri scenskih umetnosti, nekaj je tudi online premier. Splošno prepričanje je, da naj zaradi prisilne ustavitve prakse pobudo prevzame teoretični diskurz – naj se torej več piše in razglablja. Pa je nekaj videoposnetkov in par tekstov res zadostno nadomestilo za predkoronsko dogajanje? Vprašanje je seveda retorično; Mila Kotnik je na tej platformi zapisala, da mora umetnik svoje življenje rušiti, graditi, ponovno zrušiti in ponovno zgraditi, da lahko gledalcu ponudi pristno izkušnjo. Ta pa brez neposrednega stika kot temelja scenskih umetnosti, ki nujno predpostavlja prisotnost gledalcev, pač ni mogoča, naj si to še tako želimo.


Trenutno je večina prebivalstva v fazi vsesplošnega razočaranja. Razočaranja nad politiko in religijo, razočaranja nad delodajalci in šolstvom, razočaranja nad preračunljivimi zaslužkarji in neuresničenimi obljubami o varnosti in stabilnosti. Nad vsem tem je razočaran tudi protagonist predstave Show Your Face!., predvsem pa je razočaran nad dejstvom, da je v veliki igri tistih, ki odločajo, in tistih, v imenu katerih je odločano, sam popolnoma in obupano nemočen. Današnji situaciji, ko je malo ribonukleinske kisline v maščobni ovojnici svetovni sovražnik številka ena, je v zgodovini mogoče najti nemalo primerljivih trenutkov. Gre le še za eno od premnogih nadlog, ki so sicer hektičen svet za trenutek prisilno ustavile, le še za eno od situacij, ki bi jo v svoji eksistencialni, a utopični težnji po spremembah obiskal naš svetobolja poln protagonist.


Prav je, da se vsaj trudimo optimistično zreti v prihodnost in se tako spodbujamo k razmisleku o alternativi naši stari normali, ker stara ni več kompatibilna z nami samimi, kot je pred kratkim razmišljal Slavoj Žižek. Obdobje, v katerem trenutno smo, se zdi vedno bolj brezčasno, zdi se, kot da samo čakamo na prvi ponedeljek po preklicu ukaza o omejitvi gibanja, na občutek, da se ni zgodilo popolnoma nič, da bomo znova v stari normalnosti. V odštevanju dni do konca tegob obča družbena štimunga spominja na čakanje na avtobusni postaji. Smo tam in čakamo na avtobus, ne počnemo zares ničesar, skorajda perverzno si dopuščamo moment samostagnacije. Domišljamo si, da bo po koncu izrednih ukrepov vse po starem. Alenka Zupančič je nedavno pomenljivo izjavila, da se bomo po pandemiji vrnili v realnost, ki zdaj nastaja. Za zdaj še ni povsem jasno, kakšna ta realnost bo. In če kaj, smo v tem času spoznali, kako ranljive so družbene strukture, ki jih sicer imamo za samoumevne. Tega ne smemo ignorirati. V predstavi Show Your Face! so bile ravno kulturne dejavnosti tiste, ki so protagonistu, poglabljajočemu se v bedo zgodovine in globine samega sebe, vztrajno svetile v temi.


Velika večina dogajanja v kulturni sferi je te dni – če uporabim radijski žargon – nekakšna medigra: zgolj tamponska cona med eno in drugo vsebino. Je nekaj ravno toliko, da ni nič. Prej citirana Špela Trošt je zapisala, da se bodo prej ali slej rodili novi modeli produkcije in nove strategije posredovanja. Srčno upam, da se to res čim prej zgodi. Ker na krizo, ki bi življenje uprizoritvene umetnosti ne zgolj zamaknila, marveč ohromila, ta hip nikakor nismo pripravljeni.

Yorumlar


bottom of page