Kdo bo razmišljal o estetiki?

Recenzija predstave Dora ali kdo bo zašil brezrokavnike? Andreje Kargačin in Dore A., uprizorjene 23. avgusta 2026 v Veliki gledališki dvorani AGRFT-ja.

Dora temelji na življenju Dore A., aktivistke in pobudnice študentskih protestov v Srbiji, ki je postala tarča političnega pregona avtokratske vlade. Trenutno biva v eksilu na Hrvaškem skupaj s svojimi petimi kolegicami in kolegi, ki trpijo enako usodo. Krutost in nepravičnost Dorine obsodbe in izgona ter stopnjujoča se avtoritarnost srbske vlade so osrednje teme dela, ki sta ga ustvarili Andreja Kargačin in Dora A. 

Nikakor ne gre zanikati, da je tema nasilja – tako političnega kot fizičnega –, ki ga vlada Republike Srbije izvaja nad študentskimi protestniki, pomembna in vredna naslavljanja, ampak težava nastane, ko politična ideologija zasenči umetniško vrednost. Predstava se v veliki meri opira na to, da je obravnavana tema politično pomembna in da bo ta ista pomembnost osmišljala tudi umetniško delo. Zaradi tega določeni elementi predstave ostanejo neraziskani, slabo definirani in nekohezivni. 

Eden teh elementov je transkripcija povedi, ki jih je izrekla prava Dora A. in na podlagi katerih so jo obtožili delovanja proti Srbiji, s kredo na črno tablo. Povedi nikoli ne stopijo zares v dialog s prizorom, ki se odvija na odru, in nekako nedotaknjene samo obvisijo v zraku. Podobna usoda doleti tudi plesni vložek, ki ga izvede Andreja Kargačin pod taktirko Dore A., ki zadevo spremlja preko video klica. Kargačin odpleše, »kot da bi imela sposobnost letenja in lahko zdaj zdaj poleti«. Ples je nenavadno resen in melanholičen, diametralno nasprotje vzdušju, ki sta ga avtorici gojili celo uro pred tem in ki je vedno nosilo, do tistega trenutka, kanček humorja in ironije. Nenaden zasuk v tempu in načinu komuniciranja je presenetljiv in nekoliko bega razumevanje predstave.

Delo poskuša delovati didaktično, s ciljem predaje informacij oziroma ozaveščanja. To je najbolj razvidno že iz samega nastavka. Celotno dogajanje se vrti okrog izmenjajočih se monologov Andreje in Dore A. v obliki branih pisem, katerih edini pravi naslovnik je občinstvo. Obravnava tem politične represije, avtoritarizma in polzenja v fašistični režim je posledično podana zelo neposredno – igralec, ki predava publiki —, zaradi tega pa na trenutke izpade moralizirajoče. Težava didaktičnih del tiči v tem, da takoj, ko zasnuješ predstavo z mislijo, da mora ozaveščati in informirati občinstvo, avtomatično postaviš predstavo v vzvišeno pozicijo izobraževalca oziroma prenašalca informacij, občinstvo pa v nizkotno pozicijo nevednežev, ki so potrebni poduka. Ta neenakovredni položaj dela in občinstva pa vzgaja pokroviteljski odnos do slednjega. To nikakor ne pomeni, da gledališko delo ne sme biti didaktično, samo da se mora tega lotiti bolj premišljeno in taktno.

Delo iz gledalke poskuša izvabiti občutek urgentnosti s tem, da vzpostavlja vzdušje preteče grožnje, kot da se bo vsak hip nekaj vnelo, ampak iluzija se razblini že takoj na začetku. Uvodni prizor se začne z občinstvom, ki tava med razstavljenimi osebnimi predmeti Dore A. in si jih ogleduje. V enem trenutku med njih krenejo od glave do pet zamaskirani robocopi v polovični bojni opremi, opremljeni s polikarbonatnimi ščiti in pendreki. Avtoritarno začnejo ločevati gledalce na tri skupine in jim narekujejo, kako naj se premikajo in kdaj smejo sesti na svoje mesto. Robocopi poskušajo delovati resno, avtoritarno, zastrašujoče, ampak v svojih vlogah ne prepričajo. Miopični poveljnik zamaskiranega tropa poveljuje boječe in nenasilno, njegovi pajdaši pa se bolj bojijo publike, kot pa publika njih. 

Foto: Nada Žgank

V nadaljnjih prizorih, kjer imajo oborožene sile komično vlogo – na primer, ko složno zaplešejo Labodji ples —, komedija ni izkoriščena do svojega potenciala. Gledalki ni bil predstavljen zadosten kontrast med grozljivimi pošastmi, ki pretepajo protestnike, in temi istimi pošastmi, ko naredijo pas de bourree v svojih okornih vojaških škornjih. Subverzija pričakovanj ni bila dosežena, saj so veliki policijski zlobneži od samega začetka delovali bolj monty-pythonovsko kot pa grozilno.

Dora ali kdo bo zašil brezrokavnike? spodkopava samo sebe, saj ima vse nastavke za sicer odlično produkcijo, ampak se pretirano zaplete v politično moraliziranje, da bi se lahko zadostno posvetila estetski plati predstave. Na koncu izpade kot zelo dolgo predavanje glavnih dveh igralk publiki s kratkimi teatralnimi vložki ali pa kot politični pamflet, prebran na odru. Uprizoritev ne podpre vsebine, občinstvo pa pusti željno nečesa več.

Lektorica: Tina Geč

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.