404: Lezbijke

Recenzija predstave Temporale {lezbična tragedija} avtoric Silvie Calderoni in Ilenie Caleo, uprizorjene 24. 8. 2026 v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana.

Zasobje ([eng.] Backrooms) oziroma – za vse rojene pred začetkom tisočletja – ohranjevalnik zaslona Windows 95 ali Doom95 je tisti (liminalni) prostor, ki med rovarjenjem po neskončnem labirintu pred gledalko_ vselej odpira novo vizuro, ki jo določajo enaki zidovi. Običajno v neonsko osvetljenih grdih rumenkastih tapetah. Včasih se med njimi odpre tudi pogled na fantastično podobo: deltorovsko pošast z dlanmi na mestu oči, sveto Lucijo z očmi na pladnju, ali pa lezbijko, ki ihteče gleda v sestavljanko Zasobja … to je morda že preveč meta, storimo korak nazaj. Ups, ne bo šlo: ujeti smo v Zasobju.

Tako je zgrajena predstava, v kateri poleg avtoric Silvie Calderoni in Ilenie Caleo nastopata tudi Ondina Quadri in Francesca Turrini. Na robu odra Martina Ruggeri z mešalko ustvarja srhljive zvočne krajine, med njimi tudi z upočasnjenim in zaloopanim »Do you believe in life after love«. Nekajsekundna zatemnitev dvorane se razblini v sliko z eno performerko na odru, ki ga zamejuje kulisa z rumenkastimi tapetami. Naslednja zatemnitev razkrije novo sliko, arbitrarno povezano s prvo. In spet, ad nauseam. Karabini, šop ključev, kratki frufru in pohodniški bulerji nas izstrelijo v podobje lezbičnega imaginarija, ki zaznamuje protagonistke, ujete v Zasobju. Lezbični imaginarij pa ne ponuja tudi interpretacijskega ključa predstave.

Tega bi prej našle_ v naslovni tragediji. Trpljenje junakinj je po Heglu zgolj sredstvo uravnavanja nasprotujočih si moralnih trditev. Če gre v našem primeru za feministične lezbijke, ki politično zavračajo heteronormativne družbene vloge (poosebljene v plastičnem cekarčku), ali pa sapfično hrepeneče (kolokvialno poznane tudi kot tragične) lezbijke, ki zaradi socializacije v pridne punčke niso sposobne najti partnerke, ni povsem jasno. Morda gre za oboje. Morda za nič. Morda moramo brati širše: v labirint Zasobja kot metaforo splošne osamljenosti v času prepoznega kapitalizma smo ujeti vsi, tudi lezbijke. 

Hegel bi junakinje tragedije razumel kot preveč dobre, da bi lahko živele; torej kot preveč skrajno utelešenje nekega partikularnega dobrega, da bi lahko preživeli v svetu. V zavitih oklepajih napisana lezbična tragedija pa morda ne namiguje na lastnost tragedije, temveč vrsto, tisto tragedijo brez katarze, ki po koncu vztraja v nelagodju. Potovanje skozi labirint Zasobja se namreč konča tako, kot se je začelo, brez katarze, očiščenja, pomirjenja. Morda je poudarek prej kot na destinaciji, na sami poti.

Junakinje, ujete v labirintu Zasobja, so utelešenja negotovosti in nelagodja, ki jih ne moremo uloviti. Nekatere se na tleh tresejo z božjastno intenzivnostjo, druge lenobno plešejo na počasen jazz z lynchevsko nenavadnostjo. Vse pa v različnih delih deklamirajo izseke iz dela Caleo Sonetti della Disperazione, ki je nastalo po navdihu Goethejevih Die Wolken. Vzporejanje romantično-erotičnih prepozicij z meteorološkimi pojavi pa nekako ne sodi v Zasobje brez oken. Tako kot lik svete Lucije ali pa deltorova pošast z dlanmi na mestu oči. Tako kot se zdi, da ideali feministične lezbijke ne sodijo v pozni kapitalizem. 99 odstotkov nas je ujetih nekje, kamor ne pašemo, in ne glede na to, koliko se mučimo z interpretacijo vseh navideznih arbitrarnosti, ne bomo tja nič bolj pasali. Včasih je dobro, da do tega prideš z ogledom ekstremno bizarne predstave.

Lektorica: Tina Geč

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.