ali
Zakaj so solze moškega še vedno malo hecne?
Kritični razmislek o uspešnosti simpozija Ko moški jočejo, se svet ustavi
Med spremljanjem simpozija Ko moški jočejo, se svet ustavi, izvedenim pod okriljem zavoda Bunker, se mi je nenehno porajalo vprašanje, ali smo feministične ustvarjalke resnično zainteresirane za izkušnjo patriarhata skozi perspektivo belega hetero cis moškega ali v resnici rade uspevamo v »opoziciji«? Dogodek, ki sta ga konceptualno zasnovali Lea Kukovičič in Sodja Lotker, je obljubljal tri ure pogovora, joka in popivanja, zasnovan pa je bil na tezi bell hooks, da je moški v patriarhatu prisiljen vsa svoja čustva zamenjati z jezo ter da je, če želimo doseči zrušitev patriarhata, treba najprej osvoboditi moškega, temu pa bo sledilo še vse ostalo.
Kot feministki in gledališki ustvarjalki se mi zdi izjemno, da sta se Lea Kukovičič in Sodja Lotker z vojsko ustvarjalk lotili tovrstnega ustvarjalnega podviga, saj ga doslej v našem prostoru na to temo še nisem zasledila, pa tudi na splošno je v zadnjem obdobju mogoče zaznati pomanjkanje kakovostne razprave o sodobni moškosti. V času, v katerem je, recimo temu, napredno razmišljujoča, leva sfera večji del javnega prostora upravičeno odstopila diskurzu o ženskah in marginalnih družbenih skupinah, se je diskurz o moškosti v večini preselil v območje konservativnega. T. i. borci za pravice moških, tradicionalistični influencerji, konservativni misleci in nabildani kriptoboysi so pravilno zaznali nenagovorjeno nišo vprašanja sodobne moškosti in okupirali debato s poudarjanjem pomembnosti vračanja tradicionalnih vrednot, hajpanjem materializma in izkrivljanjem ali pomanjkljivim navajanjem znanstvenih podatkov za utrjevanje poenostavljenih predstav o razlikah med spoloma.
Predstavljam si, da se številni fantje, ki so odrasli z metoo-jem na eni strani ter obujanjem tradicionalizma na drugi, pogosto srečujejo s težavo, kako graditi svojo identiteto v svetu, ki jih na eni strani sili v okostenele družbene okvirje, na drugi pa prepoznava dosedanjo vlogo njihovega spola kot problematično oviro, ki jo je treba omejiti ali temeljito spremeniti.
V nasprotju s konservativno strujo, ki vsaj ponudi na videz varno zatočišče v recikliranju retrogradnih idej moškosti, pa feministični diskurz pogosto ne ponudi oprijemljive alternative oziroma jasnega odgovora na vprašanje, kaj naj bi sodoben moški bil. Pogovor se pogosto konča z nekako plašno in nezainteresirano ugotovitvijo, da naj bi vsak svojo moškost pri sebi definiral sam, pomembno je, da pri tem podpira ženske (karkoli naj bi to že pomenilo). Tako vprašanje, kaj naj bi bil sodoben moški, ostaja neodgovorjeno, nekakšen elephant in the room, v katerega še naprej projiciramo lastne strahove in pričakovanja.
Po eni strani je tovrstna ohlapnost definicije seveda mnogo, mnogo boljša kot vsiljevanje vnaprej določenih idej o tem, kaj naj bi moški bil – strogo določene definicije spola so v zgodovini ljudem pustile ogromno bolečine – po drugi strani pa popolna odsotnost razprave tudi ne pomeni rešitve – saj s tem odraščajoče fante puščamo na cedilu in odpiramo pot apha-male gurujem, kot je Andrew Tate, ki jim ponudijo precej bolj otipljivo (in destruktivno) vizijo moškosti.
Zagotovo obstaja nekaj zmote v prepričanju, da cis hetero moški trenutno ne potrebujejo pogovora o lastnem spolu, saj so v zgodovini dobili že dovolj pozornosti, ter da lahko vse potrebne odgovore na svoja vprašanja dobijo že zgolj s pozornim poslušanjem razprave o ženski emancipaciji in izobraževanju o marginaliziranih družbenih skupinah. Da to ni dovolj, se dokazuje že zgolj z mavrico različnih načinov, na katere si različni moški posamezniki predstavljajo svojo vlogo v feministični družbi – nekateri spremembe (delno prav zaradi manka razprave, ki bi se dotikala njihove vloge) dojemajo kot željo po radikalnem izbrisu moškega iz družbe in gradnji nekakšnega distopičnega matriarhata, nekateri poudarjajo domnevno hinavščino sodobnih žensk, ki naj bi od moškega sočasno pričakovale spoštovanje njihove emancipiranosti in hkrati izpolnjevanje tradicionalnih vrednot (na primer plačevanje na zmenkih), nekateri žensko emancipacijo (predvsem seksualno) izkoriščajo za prikrito izživljanje nad posameznicami – skrajen primer tega je na primer Dušan Smodej, ki je dosegel, da je splošno zgražanje okrog njegovega početja dokaj uspešno zamrlo, ko je javnost »pomiril« z nastopom na nacionalni televiziji, kjer je svoje spolne napade prikazal kot zgolj napačno interpretiranje seksualne osvobojenosti ljudi na kulturniški sceni.
Iz svoje osebne izkušnje poznam več posameznikov, ki gradijo socialni kapital z zagovarjanjem feminizma, v svojih konkretnih dejanjih pa izražajo mizoginijo. Prav tako pa poznam več posameznikov, ki se ne želijo odkrito identificirati kot feministi, kljub temu da je njihov odnos do sveta več kot skladen z idejami feminizma. Vse to dokazuje, da razpravo o pričakovanjih, ki jih svet goji do sodobnega moškega, absolutno potrebujemo ter da zapostavljanje moškega in njegove izkušnje pri debati o patriarhatu absolutno ne zmanjšuje neenakosti in mizoginije, temveč kvečjemu odpira prostor za dvigovanje zamere do feminizma ter odpira pot mnoštvu radikalnih in škodljivih ideologij, ki zavirajo možnost družbenega napredka in zmanjševanja neenakosti.
Nekoč sem nekje na spletu v sklopu diskurza o starševskih pričakovanjih do otrok zasledila misel, ki se je glasila nekako kot: »Zakaj ljudje, ko pričakujejo otroka, ob omembi otrokovega spola pogosto rečejo – ‘punčka je’ in ‘fantek bo’? Najbrž to nakazuje, da se ženska rodi, moški pa postane.« Po eni strani gre seveda za silno naivno poenostavitev, po drugi pa za besedno igro, ki mi je dala ogromno misliti o tvorbi spolnih vlog v obstoječem patriarhalnem družbenem redu.
Ideja ženskosti je nekaj, kar se osebi pripiše kot breme, ki ga mora vse življenje prenašati s seboj in ga obvladovati, redefinirati ali pa se ga poskušati znebiti – ideja moškosti pa je nedoločen cilj, ohlapen skupek pričakovanj, ki vedno migota nekje v daljavi in za katerega se oseba vse življenje trudi, da ga doseže. Če je breme ženske v patriarhatu to, da jo za vse življenje kot živino privežejo na njene biološke danosti (ali idejo tega, kaj naj bi te biološke danosti bile) – »Zakaj razkazuješ svoje telo?« – »Zakaj skrivaš svoje telo?« – »A ti že kaj rastejo joškice?« – »Lepo sedi, saj si mlada dama!« – »A ni škoda, taka lepa punca, pa se nosi kot ena možača!« – »Kdaj boš imela otroke – biološka ura tiktaka!« –, je breme moškega v patriarhatu to, da ga za vse življenje nenehno soočajo z nedoseganjem ideološkega skupka lastnosti, ki naj bi predstavljale značilnosti njegovega, »nadrejenega« spola: –»Zakaj jokaš, saj si že velik fant!« – »Kaj, si ne upaš, a si pička?« – »A si moški, ali nisi?« – »Rada imam, da tip izgleda kot tip, ne pa neka poženščena baba.« Za transspolne in nebinarne osebe je ta skupek družbenih pričakovanj seveda še hujši.
Virginia Woolf je nekoč omenila, da je ženska osvobojena spon svojega spola in preprosto človek zgolj do takrat, ko je še zelo majhen otrok in ko je starka. V vseh obdobjih vmes pa je nenehno obremenjena z bremenom ženskosti. Če prosto nadaljujem njeno misel, je moški moški zgolj, ko neha jokati (ko ni več majhen otrok) in dokler ni potreben pomoči – dokler ni betežen starec. Slavenka Drakulić je v intervjuju za oddajo Umetnost igre govorila o ocenah zadovoljstva ljudi v tretjem življenjskem obdobju. Statistike nakazujejo, da ženske po upokojitvi po navadi izboljšajo kakovost svojega življenja – z bogatim družabnim življenjem, udeleževanjem v skupinskih aktivnostih in izobraževanjem. Moški pa se statistično pogosteje počutijo oropani smisla, osamljeni in demaskulinizirani – ko sestopijo s svojih kariernih pozicij in ko od njih ni več pričakovano preskrbovanje svoje družine, v svojih očeh za družbo izgubijo vrednost. Zakaj je večini moških tako težko obstajati zunaj pričakovanj tradicije? Zakaj jim je tako težko izraziti čustva – sploh čustva strahu, žalosti in osamljenosti? In predvsem, zakaj je jok za mnoge moške še zmeraj tako nemogoče, tako stigmatizirano dejanje?
Torej, kako pomagati moškim pobegniti patriarhalnim omejitvam? Kako jim pomagati jokati? Na simpoziju, ki je obljubljal ukvarjanje s tovrstnimi vprašanji, smo bili gledalci ob prihodu sprejeti na rdeči preprogi, postreženi z viljamovko, pofotkani s svojimi soudeleženci kot na estradniških dogodkih in sprejeti v dvorano, kjer je v nežni pastelni svetlobi viselo ogromno platno. Uvodnemu nagovoru Sodje Lotker, ki je pretakala umetne solze (trik s tigrovo mastjo, ki namazana na lice sproži solze, je bil nekakšen povezovalni element celotnega večera), je sledilo enourno predavanje filozofa Federica Campagne prek Zooma, ki je za uvod v večer razčlenil pojma moškega in čustva.
Federico Campagna je poudaril, da gre pri pojmu moškega za neulovljiv in spremenljiv skupek lastnosti, ki se povezujejo v otipljivo in zamejeno stvar, imenovano moški. Pri čustvu pa gre za nezamejljiv in fluiden pojem, ki deluje kot sila spremembe v kozmosu. Družbeno nujnost fikcije moškega in ženske je razložil skozi zgodovino agrarnih skupnosti, ki je utemeljila razlike med moškostjo in ženskostjo v poetičnem jeziku, povezanem z agrikulturnimi primerjavami in naravnimi silami (zasaditi seme, tema, svetloba, sonce, luna, mokrota, rast, toplota, zemlja, voda, zgoraj, spodaj itd.), in ki do neke mere vztraja še danes, čeprav se je ob zmanjšanju odvisnosti od narave in človeške delovne sile zmanjšala potreba po obstoju tovrstnih razdelitev. Zanimiva je bila govorčeva razčlemba spremembe definicije moškosti skozi čas, ki je od začetka antike do konca 19. stoletja vključevala tudi moško čustvenost, z nastopom industrializacije, eksplozijo nacionalizma in militarizacijo policije pa se je ustvarila definicija moškosti, ki jo kot tradicionalno dojemamo še danes – torej moški, ki deluje kot stroj za ubijanje, produciranje in represijo, njegov čustveni razpon pa je omejen na ljubezen do domovine. (To me je spomnilo na dovtip iz nekega holivudskega filma, da moški lahko joka samo, ko mu umre pes, umre oče ali zmaga njegova najljubša ekipa).
Federico Campagna je zaključek razmisleka izpeljal v nekako splošni, rahlo pomanjkljivi, a vseeno intrigantni zamisli o pomembnosti prevpraševanja in ustvarjanja individualnih definicij pri vsakem posamezniku in pozval k iznajdbi novega poetičnega jezika za pojmovanje moškosti in ženskosti. Pri tem me je iskreno zanimalo, na katere druge kozmične pojave bi se pri tvorbi novega poetičnega jezika naslonil sam – ter kako bi se pri tem poskušal ponovno izogniti naivni, arbitrarni binarnosti moškega in ženskega principa iz agrikulturnih primerjav. Četudi se ne naslanjamo na nasprotja vode in zemlje, svetlega in temnega, sonca in lune, se je vselej mogoče zatakniti v past nekih drugih binarnih vzorcev.
Predavanju je sledila scenska sprememba – skupina odrskih delavk je preobrazila prizorišče (prav vse sodelujoče, razen štirih nastopajočih moških, so bile ženske, ki so razstavljale in sestavljale scenske elemente in skrbele za potek dogajanja, kar je bil morda še najbolj fino spogledljiv komentar celotnega dogodka na ustaljene konvencije gledališča, kjer so odrski delavci po navadi vedno plečati in bradati moški).
Strop se je spustil nizko nad nas, nežno pastelno svetlobo je zamenjala nekoliko bolj ostra zelena in prizorišče se je spremenilo v nekakšno mešanico man cave-a in prostora za zasliševanje. Na odru so se pojavili kavč in naslanjač ter nekaj hladilnikov in škatel s pivom, nato so pijačo začeli deliti med gledalce in nastopajoče.
Oder je zavzela beloruska ustvarjalka Eva Neklyaeva, ki se je sproščeno zleknila na naslonjač in na kavču sprejela tri moške goste, Juliana Hetzla, Juana Carlosa Martela Bayoda in Primoža Bezjaka, umetnike iz Nemčije, Španije in Slovenije, s katerimi je povezovala pogovor o moškem čustvovanju v patriarhatu. Ta, drugi in najprovokativnejši del simpozija je bil zastavljen kot odprta diskusija in otvorjen z naznanilom, da naj ta prostor dojemamo kot safe space. To je zaradi scenografije man cave-a izzvenelo izrazito dvoumno – hkrati kot iskreno povabilo vsem navzočim, naj se odpremo drug drugemu in sodelujemo v pogovoru, hkrati pa, zaradi rahlo ironičnega tona celotnega dogodka, kot majhna provokacija vsem navzočim moškim s strani ustvarjalk simpozija, češ: »Zaupajte se nam, lahko ste ranljivi, lahko poveste vse, kar se vam plete po glavi – ali pač? Oglasite se – če se vam zdi, da vas je vredno slišati.«
Zdelo se je, kot da se nihče od nas, z organizatorji simpozija vred, pravzaprav ne zna popolnoma odločiti, ali je to, da smo se zbrali, da bi trem uspešnim in realiziranim moškim prisluhnili o njihovih domnevnih tegobah delovanja v patriarhatu, izredno pomembna stvar ali zgolj velikopotezna šala. Po videnem se je zazdelo, da bi se dogodek znal iztiriti v dve nevarni smeri: bodisi bomo zatavali v nekakšno hecno pomilovanje občutljivih umetniških fantov, ki jim je patriarhat masakriral duše, bodisi moškim zaradi njihove predpostavljene privilegirane pozicije ne bo dovoljeno zatavati v taka stanja ranljivosti, kakršna si je simpozij (po opisu sodeč) zadal doseči. Kot bom razčlenila, se je izkazalo, da smo zatavali v smer slednjega.
Pogovor je povezovalka začela z dolgo uvodno mislijo o patriarhatu – ali pravzaprav občutijo njegove posledice in tudi privilegije, ki jim jih omogoča? Ker trije ustvarjalci niso strokovnjaki na področju študij spola in lahko govorijo zgolj iz osebne izkušnje, so se precej zadržano razgovorili o svojih osebnih opažanjih, ki so nakazala – da bodisi privilegij resnično bolj opazi tisti, ki ga nima, kot tisti, ki ga ima, bodisi da jim je zaradi navzočnosti občinstva nerodno odkrito spregovoriti o specifičnih načinih, na katere so kot moški v preteklosti morda profitirali.
Morda zaradi zbadljivega tona celotnega dogodka, morda zaradi provokativnega načina voditeljičinega povezovanja, zdelo se je, kot da voditeljici ni uspelo zastaviti pravega temelja za razvoj sproščenega, odprtega dialoga o občutljivih tematikah. Začetni del pogovora je tako minil v malce nerodnem in nesproščeno heckastem, malce posmehljivem vzdušju, kjer nihče pravzaprav ni vedel, ali naj bi vse skupaj bilo popolnoma zares ali nekakšna zajebancija na račun treh žrtvenih kozlov na sredini odra.
Kljub nekaj pronicljivim komentarjem iz občinstva – posebej sem si zapomnila nekega mladega moškega, ki je navedel lastno izkušnjo (kot kapitan ladje se v prostem času rad oblači v ženska oblačila) kot primer, kako ga »biti moški« v družbi tudi omejuje (ne zgolj osvobaja) – se zaradi dolgoveznih vprašanj in digresij povezovalke, ki je suvereno manspreadala na svojem naslanjaču, dolgo nisem mogla znebiti pomisleka: ali morda konceptualno sploh ni mišljeno, da bi se razvil pogovor, temveč da je vse skupaj performativni preobrat vsem poznane enačbe moškega, ki govori, in žensk, ki jim ne pustijo do besede.
Ali gre za »resničen« dogodek ali za gledališki happening, sem se nenehno spraševala tudi zaradi vzdušja popolnega kaosa, ki je vladalo v dvorani in prispevalo k rahlo posmehljivemu ozračju pogovora. Medtem ko so se trije nastopajoči izpovedovali o svoji vzgoji, družbenih pritiskih, nezmožnostih joka in spominih na očete, mame, babice in dedke, so po dvorani šibale odrske delavke, odvijale in privijale vijake, montirale, razbijale, loputale z vrati hladilnikov, trkale s steklenicami, postavale po obronkih odra, delile pivo med razigrane gledalce, vršele naokoli s pladnji viljamovk – včasih so jim pri tem po licih obilno tekle solze in puščale črne sledi maskare na obrazu – in s tem sprožale kopico asociacij in metafor. Skrbi me zgolj, da intrigantnost odrskih znakov, ki sem jih v dogajanju razbirala, ni toliko stvar uspešne usklajenosti ustvarjalcev, ampak bolj mojega obupanega projiciranja pomena v vsesplošni kaos.
Foto: Nada Žgank
Ponazoritev mojega miselnega toka:
– Aha, ženske kot temelj družbe.
– Aha, poglej, celo vozlišče žensk se mora zgraditi, da se lahko vzgojijo in vzpostavijo trije uspešni moški, ki nato v središču družbenega odra razlagajo o svojih uspehih in trnovi poti do kariere.
– Aha, ironija tega, da one zdaj strežejo naokoli kot ene natakarice, v resnici so pa tudi totalno zastrašujoče, izgledajo, kot da so te tri tipe ugrabile, ko tam okrog njih malo postavajo po dvorani in jih opazujejo med njihovim luštkanim 'pogovorčkom' o 'čustvih'.
– Ustvarja se občutek, kot da bi bil zdaj eden od teh treh tipov prestrežen in zadavljen, če bi se zdaj pognal s kavča in poskušal zbežati iz dvorane.
– Uau, te njihove solze so zdaj v bistvu kot neka skupinska posredna katarza – zato ker ti tipi govorijo o tem, kako ne morejo jokat, jočejo one, kot objokovalke.
– Aha, ženske solze kot katalizator skupnosti – če je treba v katerikoli skupnosti predelati čustva, bodo čustva vedno naprej izrazile ženske.
– Za vsakim moškim, ki ne joka, je pet žensk, ki joka vsak dan.
– Brez žensk nihče ne bi nikoli nikjer jokal. Nič se ne bi zganilo, spremenilo.
– Ženske so temeljni člen, ožilje, dihalni sistem družbe. Ženske morajo naučiti moške čustvovati. Ženske morajo moškim pomagati čustvovati. Ženske morajo moškim pomagati premagati ovire patriarhalnega sistema. Ženske morajo pomagati zrušiti družbena pričakovanja. Ženske morajo prevzgojiti. Ženske morajo preobraziti. Žensko čustvo je potentno, žensko čustvo je gonilo spremembe. Ženske morajo spremeniti svet. Ženske morajo skrbeti. Ženske morajo. Ženske morajo, morajo, morajo …
Vrhunec absurdnosti dogajanja je nastopil, ko so v naš miks man cave-a, dvorane in predavalnice prispele pice – po dvorani je završalo na tisti primarni način, ki ga med ljudmi sproži zgolj obljuba zastonj hrane. Prej je bil tok pogovora včasih drobno prekinjan z vsemi motnjami v prostoru, sedaj pa se je vzpostavil neverjetno tragičen efekt, ko so se trije ustvarjalci, ravno globoko zapleteni v pogovor, nenadoma zavedali, da jih zaradi pošiljke pic, ki so med ljudmi sprožile val blesavega navdušenja, prav nihče v dvorani več ne posluša. To so nato, z malce grenke resignacije v glasu, tudi naznanili.
Ta sproščeni format dogajanja, ki je taval med pogovorom, performansom in neobveznim druženjem, je včasih izrazito omejeval možnost razvoja pogovora. Čeprav je delno izvrstno sprevračal in komentiral družbeno razporeditev moči, ko so trije moški ustvarjalci, ki so običajno najbrž navajeni biti slišani, zaznali, da so naenkrat najmanj zanimiva stvar v dvorani, se je hkrati tovrstna razporeditev dogajanja izkazala kot izrazito agresiven poseg v samo smiselnost obstoja tovrstnega simpozija – čemu se za celo popoldne zbrati na dogodku, ki obljublja pogovor o moških čustvih, če očitno nihče od nas ni v resnici dovolj zainteresiran za poglobljen razgovor na to temo.
Tako je celotna gesta pogovora izzvenela kot ironičen komentar, v smislu: »Hehe, dajmo si priznat, da nas v resnici to, kaj beli cis hetero moški čutijo, sploh ne zanima,« in hkrati delovala kot glavni saboter lastnega cilja – ravno za te iste moške naj bi ta pogovor odpiral varen prostor, v katerem bi se lahko, morda prvič, z ranljivostjo razgovorili o svojih izkušnjah sveta. Tudi alkohol, ki je bil v dogodek umeščen kot simbolno in konkretno orodje za kolektivno čustveno katarzo, je v tem kontekstu deloval bolj kot moteči element kakor skupinski ritual.
Nikakor nočem, da bi v tem zapisu zvenela kot kakšna ostra borka za pravice moških, a na neki način me je ranilo, ko sem videla, da si veliko ljudi v tem pogovoru želi poiskati nekakšno katarzo, morda samo začasni odgovor ali pomiritev. V moji bližini je na primer sedel starejši gospod, ki je zbrano poslušal in občasno pri sebi naglas komentiral izjave nastopajočih. Pa tudi pri treh nastopajočih sem zaznala iskreno željo po tem, da bi se v tem pogovoru čim bolj izkazali, da bi čim več ponudili gledalcem, a da se v takem formatu pogovora nikakor ne uspejo izraziti. K temu je prispevala tudi nenavadna slogovna odločitev voditeljice pogovora, ki je sprejemala vedno nova vprašanja občinstva, kljub temu da nastopajoči odgovorov na prejšnja vprašanja še niso razvili do konca, in jim s tem nenehno skakala v besedo (ponovno sem se v svoji notranjosti odločala, ali je to nekakšna spreobrnjena metafora za patriarhat) ter s tem povzročala zanimiv učinek, ko se je pravzaprav zazdelo, kot da tukaj nismo zaradi pogovora, ampak za to, da se na nas zgrinja kopica vprašanj, na katera je nemogoče na hitro odgovoriti, zato smo ujeti v anksiozno in nezadovoljivo kopičenje delno sestavljenih idej, kot da smo v nekakšnem kolektivnem paničnem napadu na wc-ju nočnega kluba.
Treba je omeniti, da se je na neki točki vendarle med občinstvom in nastopajočimi razvila precej zanimiva serija izpovedovanj v zvezi s tematiko joka. Morda najbolj katarzična ali vsaj presunljiva točka pogovora je bila, ko se je v nekem trenutku (morda, ko smo kolektivno popili dovolj viljamovke ali ko se je ozračje dovolj sprostilo) zgodilo to, da je več moških zaporedoma omenilo svoje izkušnje v zvezi z jokom. Dva nastopajoča sta povedala, da po otroštvu dolgo nista jokala, eden ni jokal celo ob smrti svojega dobrega prijatelja, omenil je tudi, kako je pomanjkanje čustvovanja vplivalo na njegove odnose z bivšimi partnerkami. Oba sta povedala, da sta se iskreno zjokala ob smrti bližnjih sorodnikov, oba v družbi mam in ženskih sorodnic (ženska kot katalizator čustva), in oba umolknila, ko je nato moja prijateljica iz občinstva vprašala, ali bi lahko jokala ob svojih očetih. Tretji je omenil, da nima težav z jokom, ker je v tem smislu njegov oče vedno bil netipičen moški, ima pa težave z jokom na odru.
Presenetilo me je, ko je moški iz občinstva izpovedal, da ni jokal že dvajset let in da si ne more pomagati, da ne bi joka dojemal kot izgubo moči. Ganilo me je, ko je eden od mojih kolegov podelil, da je ravno na dan pred tem simpozijem v interakcijah s svojo partnerko jokal kot otrok – vsaka najmanjša kritika ali pripomba mu je sprožila solze, te pa v njem strah in obžalovanje, češ da partnerko s čustvenostjo svoje reakcije po nepotrebnem obremenjuje.
To me je pretreslo, ker gre za opis izkušnje, ki jo ogromno žensk nosi iz svojih heteroseksualnih razmerij, ki jo poznam sama in sem jo slišala od neštetih prijateljic – čustveno otopeli partnerji se pogosto na solze partneric ne znajo odzvati drugače kot s šokom, jezo ali čustveno odmaknjenostjo, to pa v jokajočem poleg žalosti prebudi še osamljenost ter izrazit sram zaradi lastnega čustva ter občutek, da si na neki način neposredno ranil drugega s tem, ko si si dovolil spustiti na plano nekaj, kar bi moralo ostati skrito, nekaj, kar je neprivlačno in obremenjujoče. Morda sem prvič slišala podobno izkušnjo iz ust nekega moškega in v tem sem začutila nekakšno pomirjujočo sorodnost in zbliževanje, kar naj bi zagotovo bil eden od namenov takega dogodka.
Zanimiva stvar pa se je zgodila po sami zgodbi – ko je prijatelj podelil to izkušnjo, se je del dvorane (po zvenu sodeč pretežno ženski) odzval nanjo z nenavadnim aplavzom in spodbudnim vzklikanjem, ki je malce spominjal na kakšno reakcijo v Oprah showu – delno pritrjujočim, delno pokroviteljskim, delno pa tudi malce zbadljivim. Zanimivo se mi je zdelo, da se kljub celotnemu namenu dogodka zdi tovrstna ranljivost hecna celo za nas, feministke, in da nas, kljub načelnemu odobravanju odkritega moškega čustvovanja, to isto moško čustvovanje spravi v nelagodje ali v smeh, ko nas zaloti nepripravljene ali ko moški posameznik podeli izkušnjo, ki ni v skladu z našimi pričakovanji. Ta odziv dela občinstva me je presenetil z malce grenkim spoznanjem, da morda kot skupnost v resnici sploh še nismo pripravljeni na to, da bi lahko moška čustva obravnavali z enako občutljivostjo, kot jo namenimo ženskam, oziroma da nam v resnici njihova čustva še zmeraj sprožajo rahlo nelagodje in potujitev – podobno, kot če bi videli psa kotalkati. Toda, tudi prav – ravno v tem se skriva pomembnost takšnih dogodkov.
Poleg tega mi je simpozij razkril predvsem to, da kljub naši siloviti želji po poenostavljanju ali združevanju izkušenj na enotno družbeno skupino, imenovano »beli, hetero, cis moški«, obstaja cela množica različnih načinov, na katere se moški soočajo z lastnimi čustvi. Čeprav obstajajo nekateri statistični skupni imenovalci, pod katere je mogoče zajeti to, kar imenujemo »beli, hetero cis moški«, vedno obstaja tudi veliko število posameznikov, ki živi drugačno izkušnjo. Čeprav je to popolnoma logično, je gesta odprte diskusije delovala tudi kot osvežujoč opomin na to dejstvo.
Kljub temu se sprašujem, koliko od moških, navzočih na tem pogovoru, je šlo domov odločenih in opogumljenih za to, da bodo odkriteje čustvovali v svojem vsakdanjem življenju. Poleg nerodnosti, s katero se je simpozij loteval zastavljene teme, se mi zdi pomembno poudariti še, da so namreč prav vsi od moških kolegov, v družbi katerih sem obiskala simpozij, kasneje izrazili, da so pogovor zaznali kot nekakšno kapitalistično prisilo k čustvenosti, kot zamenjavo zatiranja čustva za represijo nenehnega čustvovanja. Spraševala sem se, kakšna nuja in osvoboditev je verjetno občasno občutiti tudi čisti nič. Na faksu, na katerem sem študirala, in v poklicu, ki sem se ga lotila, občasno tvega stigmatizacijo, kdor prizna, da ob nekem umetniškem delu ali procesu ustvarjanja ni občutil popolnoma ničesar. Tudi v času, ko se nenehno ubadamo s samoanalizo in vključevanjem psihoterapevtskih znanj v vsakdanje življenje, zagotovo obstaja določena kolektivna obsesija z nenehnim razčlenjevanjem lastnih čustev. Zagotovo je tudi kompulzivno poudarjanje pomembnosti čustvovanja za zdravje posameznika v interesu kapitalističnega sistema, ki si želi čim bolj čustveno prilagojenega in produktivnega posameznika. Po drugi strani pa je nujno treba omeniti, da tudi čustvena otopelost kot taka še ni radikalno dejanje – otopeli posameznik je prav tako produkt tega istega sveta, ki zahteva nenehno učinkovitost.
Morda bi morali reči, da jok ni pomemben, ker je zdrav, ker je naraven ali ker je pomemben, temveč ker jokati preprosto prekleto bolj paše kot ne-jokati. Pa tudi, ker je veliko lažje biti v intimnih odnosih z ljudmi, ki so sposobni zdrave čustvene reakcije, kot z ljudmi, ki so popolnoma čustveno zatrti.
V zadnjem obdobju sem moške v svojem življenju ogromno spraševala o tem, kakšen odnos imajo do lastnega joka in kako pogosto jokajo. Kljub temu da so vsi poudarili, da občasno jokajo in da do tega nimajo pretirano obremenjenega odnosa (saj v nasprotju s prejšnjimi generacijami vsi vemo, da je pomembno izražati čustva), sem pri večini vseeno zaznala določen zadržek do joka, ko sem ugotovila, da jokajo neprimerno redkeje od žensk v mojem življenju. Torej je še zmeraj nujno poudarjati pomembnost čustvovanja in ta novodobna »velika agenda« prisile čustvovanja zagotovo ni tako obsežen fenomen, kot je še zmeraj obsežna stigmatizacija moških čustev.
Ko smo ravno zarezali v vse tisto, najbolj bistveno – torej, kdaj in če moški v patriarhatu jokajo in zaradi česa –, je bil razglašen konec pogovora in naznanjen z besedami, da nihče od nas s tem pogovorom ni pričakoval niti želel doseči končnega odgovora oziroma katarze – izjava, ki se mi je zazdela v konfliktu z obljubljeno in zastavljeno premiso pogovora – ta je poleg pitja (check) in pogovora (check) obljubljala tudi obilo joka (beri – katarze). Ta nenadni in antiklimaktični zaključek se je zazdel kot konceptualna napaka in je celoten pogovor obarval kot zapravljeno priložnost. Ne samo, da se nikomur od sodelujočih moških do te točke še ni uspelo v pogovoru pripeljati do tega, da bi se mu utrnila vsaj kakšna solza, pogovor se je končal, ko smo se ravno približali temu, da bi dokazali njegovo smiselnost in morda celo njegovo družbeno nujnost – nekakšno kolektivno zdravljenje patriarhata –, saj smo tik pred koncem zaslutili nekakšen fenomenalen zametek katarze. Ko sem se na neki točki ozrla po dvorani, sem opazila, da smo dosegli stopnjo v pogovoru, ko so večinoma začeli spregovarjati moški in početi ravno to, česar si načeloma ne upajo – samoiniciativno govoriti o lastnih čustvih. Nato je bil ta proces netaktno prekinjen.
Koncu pogovora je sledil zaključek dr. Ane Pavlić, direktorice Inštituta za preučevanje enakosti spolov, v katerem je povzela škodljive učinke patriarhata na ženske. Ostrina njenega zapisa je še bolj poudarila pomanjkanje ugotovitev o učinkih patriarhata na moške, ki bi jih morala razkriti razprava pred njim.
Sledil je konec, ki je po mojem najbolj v polnosti povzel to, k čemur je dogodek stremel: sledila je nova scenska sprememba, razprl se je prazen oder in na njem se je znašel kvartet mladih moških, z lici, namazanimi s tigrovo mastjo (kljub temu žal niso zajokali), ki je z vso resnostjo in predanostjo ob klavirju odpel srce parajočo priredbo Halo od Beyonce. Ti so v tistem trenutku zaobjeli vse, kar je v zvezi z moškostjo v tistem trenutku bilo treba zaobjeti – bili so nežni in občutljivi, bili so popolnoma predani, skladbo so izvedli brez kanca samoironije, kot bi ga izvedla ženska izvajalka, v tem so se nam zdeli čisto malo hecni, a tako smrtno resni, da smo v svojem odzivu nanje zagledali zrcalo, ki nam je nazaj pripovedovalo o celi zgodovini moških, ki se jim govori: »Nehaj jokat, sej nisi pička.«
Kljub vsemu je simpozij na neki posreden način vendarle dosegel svoj namen, saj je ravno z nenavadnostjo svoje zasnove sprožal željo po pogovoru, ki se je po samem dogodku nadaljeval še dolgo v noč, vse udeležene pa nas je, po mojem, opomnil na to, da smo obkroženi z veliko občutljivejšimi moškimi, kot si morda mislimo, samo da običajno nimajo priložnosti ali poguma o tem spregovoriti. Ker pa je šlo za izredno nišen dogodek, ki je privabil zelo specifično demografsko skupino gledalcev, me zanima, kako bi se dogodek odvil, če bi mu na neki način, morda z umestitvijo v bolj komercialen, mainstreamovski javni prostor in z manj zbadljivo konceptualno zasnovo, uspelo privabiti tudi ljudi, ki niso iz kulturniških in humanističnih krogov, in s tem dosegel tudi posameznike, ki se običajno ne bi udeležili takega pogovora, čeprav bi si morda želeli.