top of page
  • Petruša Urša Koželj

Je življenje le pot do iskanja novega sveta?

KLEMEN JANEŽIČ: POSTAJA SAMOBITNO



Gledalci smo ob vstopu v dvorano Stare mestne elektrarne opazili, da so tokrat tribune postavljene na odru, sedišča pa zakrita z zaveso. Prostor nas je tako prisilil v večjo povezanost z nastopajočim, Klemnom Janežičem, ter posledično vzpostavil močnejšo intimo. Vzdušje je bilo domače. Oder je simboliziral prostor, kjer je bivalo le eno bitje, kar mu je omogočilo samobitnost. Vprašamo se lahko, kakšen bi bil človek, če bi bil »rojen v naravo«, brez vzgoje in današnjih norm, ki določajo svet. Kakšen bi bil, če bi izhajal le iz svoje originalnosti, svojih občutkov in potreb? Narava bi bila njegova mati in živali njegov oče. Kakšni bi bili ljudje, če bi se vsi ustavili in izstopili na postaji Samobitno ter se posvetili le sebi, le tistemu delu nas, ki je samo naš in nam ga ne more nihče vzeti?


Vse se začne z rojstvom, nastajanjem, rastjo in začetno nezavednostjo. Klemen Janežič je iz ležečega položaja počasi začel krčiti svoje telo, kot da bi se zbujal v nov dan in si za to vzel čas. Prekrit je bil s plaščem, ki je spominjal na kožo velike divje gozdne živali. Kakor da bi se skrival, je tičal pod njim in se premikal naokoli. Počasno premikanje okončin izpod kostuma je dajalo občutek previdnosti in metaforično uprizarjalo nas, ljudi, kako vedno stremimo ven, v neki neznan svet. Njegovo telo je zavzemalo najrazličnejše oblike, ponazarjalo različne vrste živali, imelo obliko stvora, roke so se premikale kot insekti, kot najbolj gibčne žuželke, ki lezejo po prsti. Njegove mišice so se napenjale in sproščale, kot pljuča, ki se razširijo, ko se napolnijo s kisikom, in se stisnejo ob izdihu. Vzdušje se je ustvarjalo z glasbo, človeškim glasom, toni in vibracijami. Tudi glasovi nastopajočega so bili večinoma živalske narave; od krikov pa vse do zastrašujočega smeha. Ob opazovanju slednjega sem doživela skorajda pravo sinestezijo občutkov. Povzročali so jo luči s pridihom prve jutranje sončne svetlobe, bujna glasba, sestavljena iz človeških glasov, in živalski kostum kot oblika scenografije, ki daje okus divjine.


Klemen Janežič nas je opazoval, hodil okoli in nas gledal. V čem se ljudje razlikujemo? Kaj nas ločuje in povezuje? Opazovanje samega sebe, razmišljanje o sebi, o duši, o telesu. Ali je naše telo res namenjeno le temu, da smo lahko del tega sveta tudi fizično? Ali obstaja kakšen globlji pomen? Samospraševanje o našem obstoju, o bivanju in identificiranju samega sebe kot edinstvenega bitja. Svet nastopajočega mi je predstavljal nerealnost, v resnici pa je to največja realnost, ki jo človeštvo pozna. Samobitnost, potovanje od postaje do postaje, skozi najrazličnejša obdobja našega življenja. Janežičevo gibanje je bilo predvsem organsko, kot da bi svoja čustva spreminjal v gibe in jih izražal v obliki premikanja svojega telesa na najrazličnejše načine. Njegov obraz je bil namrščen, vesel, jezen ali smešen, kot obraz dvornega norčka se je spreminjal iz ene oblike v drugo. Za buto je značilno, da obraz vedno izraža veliko emocij, upodablja karakterje in je poln znakov, ki nam dajejo informacije. Ples igralca je lahko tudi njegova obrazna mimika. Mi gledamo njega in on gleda nas, a bolj kot to, da smo opazovani, nas zanima tisto oziroma tisti, ki ga gledamo. Ustvarjalec.


Foto: Urša Premik


V drugem delu predstave se dinamika obrne. Pridruži se mu nov lik, ki za svoj obstoj ne potrebuje kisika, potrebuje pa zrak. Na oder pridrvi majhen dron in v vseh nas sproži vprašanja. Bitje leteči predmet gleda s strahom, saj ga vidi prvič. V tem pogledu se prav nič ne razlikuje od nas, navadnih smrtnikov, ki se nam začnejo tresti kolena, takoj ko zagledamo nekaj novega – nam nekaj neznanega, česar »strokovnjaki« še niso proučili, o čemer še ni študij. A mu da možnost in vzpostavita odnos. Dron je simbol tehnologije, dokaj novega človeškega »prijatelja«. Morda pa se z njo šele spoznavamo in bomo šele v prihodnosti zares videli, kam nas bo pripeljalo to druženje. Nam bo tehnologija v prihodnosti pomenila avtoriteto? Morda jo nam že zdaj ...


Je iskanje svoje prvobitnosti beg iz močno razvitega, materialističnega sveta nazaj v prvotno obliko življenja in prvotni namen prehranjevanja, spanja in razmnoževanja? Smo ljudje le živali ali nekaj več? Kaj je tisto, kar nas od njih ločuje? To, da egoistično zanemarjamo svet in zastrupljamo svojo mater? Delamo vse le zato, da bi se dokopali do svojega cilja, ki pa sta navsezadnje le moč in oblast. Je ta nekaj, ki nas naredi ljudi, kapitalizem, osemurni delovniki s ciljem, da bi se dokopali do kupčka denarja, ki bi vsaj malo potešil našo potrebo po njem?


Prvi del predstave se je osredotočal predvsem na sedanjost in s tem vzpostavil velik kontrast današnjemu svetu, to pa se je v resnici značilno za celotno predstavo. S svojo samobitnostjo nas spominja na nasprotja v našem svetu. V svetu, kjer vsi hitimo, ne da bi si vzeli čas za najpomembnejši obrok dneva, sprostitev ... Bitje pa biva v sedanjosti, občuduje jutranje sončne žarke in se ne sprašuje, kaj prinaša popoldan. Saj je resničen le zdaj. Torej mi ljudje danes nismo živi? Bežimo od sedanjosti tja v boljši jutri ali pa se utapljamo v lepih spominih preteklosti?


Na koncu se nam z odgrnitvijo zavese odpre pogled na avditorij, odprejo se vrata v nov, neraziskan, nerazkrit svet. Deluje veliko mirnejši, a ne nujno varnejši. Seveda pa bomo ljudje kot vedoželjna bitja, željna raziskovanja, stopili vanj in ga okusili z upanjem, da se ne zastrupimo. Tako je imel vsak gledalec možnost, da si s pomočjo lastne imaginacije nariše nov svet v prav posebni podobi. Saj nam je to premalokrat omogočeno, že rodimo se v točno postavljen, zgrajen svet, ponavadi brez možnosti, da bi ga spreminjali.


Predstava na zelo nevsiljiv način sporoča našo samobitnost. Lahko si jo predstavljamo tudi kot projekcijo nekdanjega življenja na zemlji, ki ga dandanes poznajo le redko kje. Namesto tega so na njej zrasli nebotičniki, v katerih pa bivamo prav taka bitja, kot so nekoč bivala v kamnitih jamah. Samo da se danes ljudje radi okličemo za pomembnejše. Dokaj hitra minljivost predstave nam da vedeti, da nič ni večno, ne mi, ne naše življenje, ne življenje na sploh.


Je življenje pot do iskanja novega sveta?


Ki bo mogoče poleg vsega boljši od sedanjega? Ali si tega le tako neznosno želimo? Smo bitja, ki ne glede na kakovost bivanja vedno hrepenimo po boljšem. Stremimo k večnemu užitku in delamo vse, da bi se ga tudi polastili.

Comments


bottom of page