top of page
  • Jure Novak

Javno dobro

POST-KORONSKO GLEDALIŠČE II



V čem je smisel javnega? Skupnega?


Na neki zelo temeljni ravni to razume prav vsak med nami.


Razumemo, da če igračo stiskaš v pest, se z njo ne moreta igrati dva.


Razumemo, da nam cesta do konca parcele čisto nič ne pomaga, če ne pelje še vsaj do soseda.


Te dni krepko razumemo, da bi se šolanje doma za marsikatere od naših otrok kaj klavrno končalo.


In nenadoma zelo zelo dobro vemo, zakaj morajo biti naši zdravstveni domovi, naše bolnice, naše zdravstvo – naši. Skupni. Javni.


Na svojo veliko srečo živimo v enem od redkih obdobij in na enem redkih krajev v človeški zgodovini, kjer je našega kar precej. Evropske vrednote, vsaj tiste ne-višegrajske, nas zavezujejo k javnemu zdravstvu in šolstvu, javni infrastrukturi in socialnemu varstvu.


A civilizacija, kot jo poznamo, je krhka, kompleksna tvorba. V krizah, tudi v tej, se vzbudijo primitivnejša, bolj osnovna čustva in motivi. The lizard brain.


Prikažejo se kremplji in zobje. Hissss. Ssssssik! Grrrr!


In krogi našega in skupnega se začnejo ožiti. Najprej nas je strah temnih tujcev, in jih preženemo, potem sumničavo gledamo že sosede tri hiše stran, na koncu pa od daleč opazujemo druge otroke pri igri in v ročicah stiskamo svojo kocko. Kaj, če nam jo ukradejo!


Preštevati začnemo konzerve fižola in pelatov v špajzi. In novce v nogavici. In nenadoma se zavemo, da gre nekaj teh novcev tudi za skupno dobro. Za ceste še OK (do trgovine je treba), pa zdravnice moramo tudi plačati (čeprav dobijo preveč). Ampak RTV!?! In tisti, kaj so že, kulturniki?!?!?!?? Fej in fuj.


Dvignejo se glasovi, glasovi tistih otrok, ki se niso nikoli naučili lepo igrati z vrstniki. Da tega nihče ne potrebuje. Da stran mečemo denar. Da njih ni nihče nič vprašal. Da naj grejo delat, jebemti.


Bojim se, da oblast in moč privlačita prav take otroke. In da se v krizi začnejo zelo dobro počutiti, ker kar naenkrat večina ljudi na svet gleda skozi njihove oči.


Moja kocka!


Moja konzerva!


Moji novci!


Nikomur jih ne dam!


No, dragi otroci, ki se nikoli niste naučili deliti, mi vam pa ne damo skupnega. In javnega.


Na izredno stanje se bomo odzvali ambiciozno in odločno. Kriza bo pokazala, kako trdno je naše jedro, kako solidarni smo, kako povezani kot skupnost, kako vizionarski kot država.


Epidemija nas je že in nas še bo prizadela – gospodarsko, družbeno in osebno. Na preizkušnji so vsi družbeni podsistemi. A hkrati je kriza priložnost, da se v prihodnost zavihtimo s premišljenimi in odločnimi potezami, tudi na področju kulture.


Številne evropske države, med njimi naše sosede Avstrija, Italija, in Hrvaška, so za blažitev posledic epidemije že napovedale velike dodatne investicije v kulturo, ker razumejo, da je kultura ključni gradnik sedanjosti in prihodnosti. Kultura pozitivno učinkuje na vse elemente sodobne družbe. Umetnost dokazano krepi naše mentalno in fizično(!) zdravje, povezuje nas in nas osmišlja. Celo ekonomsko so investicije v kulturo med najučinkovitejšimi.


Zato, spoštovana gospa državna sekretarka, ne bomo »pripravljeni na reze«. Branili bomo javno dobro.


Zato, gospod direktor direktorata, se nam ni treba »šteti« in pristajati na to, da »žrtve bodo«. Vztrajali bomo pri svojih pravicah.


Zato, gospod minister, se ne strinjamo, da »imamo kulture vseeno malo preveč«. Še več si je želimo. In še boljše. In še bolj javne in skupne.


V zadnjih tednih smo z veliko truda in skupnega, širokega angažmaja dosegli, da bo pomoč zaradi posledic krize porazdeljena bolj pravično in enakopravno, tudi ustvarjalkam in ustvarjalcem. A boj se šele začenja. Zdaj moramo odločno ustaviti vse poskuse ožanja krogov skupnega in javnega, prepričati javnosti in odločevalce, da moramo v težkih časih stopiti skupaj in javno in skupno še razširiti.


Ker je dobro.


Če se že nočete igrati, pustite skupne kocke pri miru!


Comments


bottom of page