Intimni prostori Mladih levov

RAZPIRANJE NOVIH PROSTOROV

Konec avgusta se je tudi letošnje leto v osrčje Ljubljane zasidral 28. mednarodni festival Mladi levi in jo za osem dni preobrazil v prostor sodobnih gledaliških, plesnih in performativnih umetnosti. Festival že skoraj tri desetletja odpira prostor za srečanja umetnikov, občinstva in mesta, pri čemer se prepletajo lokalne izkušnje z globalnimi idejami. Letos je bil festival prepleten z mladimi ustvarjalci, ki so nagovarjali družbene rane (tiste nad in pod površjem) ter se spraševali: o čem govoriti v času, ko je bilo že vse povedano?

Ustvarjalci so na samosvoje načine z motivi časovnosti in prihodnosti občuteno negovali družbene in osebne bolečine. Pri vsem tem je bilo mogoče opaziti še skupno točko novih generacij gledališkega raziskovanja v obliki novega intimizma. Se pravi, intimizem, ki temelji na kolektivnosti in ne na individualnosti posameznika. Morebiti pa ravno to pove največ, kaj si želi in potrebuje naša družba. Morebiti zgodbe niso več samo moje ali tvoje, ampak so od vseh nas, čeprav jih gledamo in prebiramo na različne načine. Morebiti je sedaj čas za nov svet.

Kaj pa pravzaprav pomeni »intimnost« v kontekstu umetniškega dogodka? Ne nanaša se zgolj na fizično bližino, ki jo ustvarjajo majhni prostori, zatemnjeni koti ali tišina; je tudi psihološki občutek ranljivosti, topline in zaupanja. Hkrati jo lahko opredelimo kot družbeno izkušnjo, v kateri se občinstvo poveže v skupnost, ter simbolni prostor, v katerem umetnost odpira vrata spominom, osebni zgodovini in kolektivnim travmam. Letošnji festival Mladi levi je dal priložnost za razmislek, kako se intimni prostori vzpostavljajo in rušijo, kdaj so vključujoči in kdaj izključujoči ter kako se v njih prepletajo estetika, politika in etika.

KOLIKŠNA JE POVRŠINA INTIME?

Zanimivost Mladih levov je med drugim tudi raba prostora, saj so prizorišča zmeraj skrbno izbrana. Letos smo se potikali med dvoranami Športnega društva Tabor, Dijaškim domom Tabor, parkom Tabor, Lutkovnim in Mladinskim gledališčem, ploščadjo Moderne galerije ter odkrivali skrite prostore Stare (dobre) mestne elektrarne, ki je že sama po sebi prostor z zgodovinsko težo in industrijsko estetiko. Intimnost kot arhitekturna in prostorska izkušnja naseli vse najmanjše dvorane, ulične kotičke in najobičajnejše prostore, ki se prelevijo v prizorišča umetniških dogodkov.

V Stari elektrarni so potekale predstave, ki so s svojim minimalizmom in preprostostjo uporabile ogromni industrijski prostor tako, da so ga skrčile na nekaj kvadratnih metrov. Po drugi strani pa je festival ponudil tudi dogodke na prostem, v mestnem vrvežu. Tam je intimnost nastala drugače: ob občutku skupnosti, ob presenečenju, da se v javnem prostoru lahko zgodi nekaj, kar lahko občuti posameznik zelo osebno. Primer so performansi, ki so potekali na ulici, kjer je vsak mimoidoči postal del občinstva. Prav v takih trenutkih je intimni prostor paradoksalen – hkrati javen, oseben in zaseben. Festival Mladi levi je s tem pokazal, da intimnost prostora ni nujna v elementu majhnosti ali zaprtosti, temveč lahko nastane tudi v središču hrupnega mesta, če umetnost najde način, da ima gledalec občutek, da je nagovorjen osebno.

Čarna Lampret in Ajda Pirtovšek sta v instalaciji Rožice in pivo, ki je nastala v sklopu programa Smeri B, intimni prostor stranišča v Stari mestni elektrarni spremenili v prizorišče umetniškega posega. Stranišče je že samo po sebi paradoksalen prostor: po eni strani skrajno zaseben, po drugi pa hkrati strogo reguliran, kodiran in javno dostopen. Umetnici sta ta »formalno intimni prostor« uporabili kot platno, na katerem sta zgradili prostor znotraj prostora, ki je začel odsevati družbene norme in stereotipe. Z okraševanjem binarno ločenega moškega in ženskega prostora sta opozorili, kako globoko so v vsakdanjo arhitekturo vpisani spolni stereotipi. V tej preureditvi stranišče ni več samo funkcionalno območje, kjer se posameznik umakne pogledu drugih, temveč postane zrcalo družbene zaznamovanosti; postane namreč kritični komentar o tem, kako močno nas določajo vsakodnevni prostori, četudi v njih iščemo zgolj zasebnost. Instalacija pokaže, da intimno nikoli ni popolnoma zasebno, temveč je vedno že prepleteno z družbenimi konstrukti, pričakovanji in normami.

Rožice in pivo / Foto: Nada Žgank

Nonument Group je nadaljeval prakso razkrivanja arhitekture in javnega prostora kot odsevov družbenopolitičnih premen. Njegovi umetniški posegi so obenem raziskava in intervencija: prostor ni zgolj kulisa, temveč nosilec zgodovine, spomina in ideologije. V Prostih vajah se je to pokazalo v subtilnem, a hkrati konceptualno jasnem preizpraševanju, kako vsakdanji prostori okoli nas niso nikoli nevtralni, temveč vedno že prežeti z oblastnimi razmerji in kolektivnimi pomeni. Mladi levi so z Nonument Groupom že v preteklosti pokukali čez zid Plečnikovega stadiona, ko so z umetniškim pogledom osvetlili njegovo prezrto, a nabito zgodovino. Podoben pristop so uporabili tudi v gledališkem eseju Krog, kjer so spremljali zgodovinske spremembe parkov in jih postavili v gledališko obliko. Prav ta intimnost, ki jo Nonument Group vpisuje v velike, pogosto monumentalne prostore, ustvarja prostor refleksije in omogoča gledalcu, da razume, kako globoko je politično vpisano v vsakdanje okolje, kako prostori oblikujejo našo kolektivno identiteto, hkrati pa razkrivajo razpoke in napetosti družbenih sprememb.

Ivana Müller in Bojana Kunst sta z novo izdajo Krpanja nevidnega nadaljevali svojo raziskavo mestnega prostora kot paralelnega zemljevida intimnih točk, ki jih ne najdemo na prav nobenem turističnem vodniku. Tokrat sta zemljevid Ljubljane obogatili z novimi intimnimi prostori, ki so nastali v sodelovanju z Domom upokojencev Center (enota Tabor). Prostori, ki jih pogosto dojemamo kot obrobne, vsakdanje in nezanimive, so postali nosilci spomina, izkušenj in osebnih doživljajev. Nova vrsta mestne kartografije sedaj več ne meri razdalj v metrih, temveč v izkušnjah, emocijah in zgodbah. Gre za subtilno, a močno gesto, ki opozarja, da je mesto več kot le fizični prostor: je živi organizem, prepleten z osebnimi zgodbami, ki ga nenehno preoblikujejo.

Aljoša Lovrić Krapež je v svoji magistrski predstavi Je radost II raziskoval možnosti, kako lahko gledališče preseže ločnico med odrom in občinstvom ter se prelevi v skupnostno izkušnjo. Že na ravni scenografije in izbire predmetov je ustvaril prostor, ki je nosil sledove vsakdanjosti in domačnosti: totem, sestavljen iz odpisanih kosov pohištva, fundusnih elementov in pozabljenih predmetov. Ti objekti, ki jih običajno dojemamo kot intimne sledi domačega prostora ali kot odvečne ostanke, so bili preneseni v gledališče in preoblikovani v simbol. Tako se je ustvaril most med zasebnim in javnim, med intimnim spominom in kolektivno izkušnjo.

PERFORMATIVA INTIME

Ustvarjalci so letos na različne načine uporabljali pripoved, glas, gib in svetlobo, da so ustvarili bližino. Nekatera dela so temeljila na osebni izpovedi, druga so intimo gradila s fizično bližino. Intimni prostor se je v takih primerih izkazal kot prostor tveganja – priložnost za zaupanje, a tudi možnost za zavrnitev. Zatorej intimnost še zmeraj ostaja politična. Ko umetnik deli osebno zgodbo, se ta ne ustavi pri njem. Občinstvo jo prenese nase, jo preplete s svojimi izkušnjami, jo postavi v širši kontekst. Intimni prostor umetnosti je zato vedno prostor dialoga: med umetnikom in gledalcem, med zasebnim in javnim, med posameznikom in skupnostjo.

Aline Olmos Steler je v razstavi in solo performansu za eno osebo kot Intimno branje oraklja oblikovala poseben ritualni prostor, umeščen v majhno in skrivnostno okolje Stare elektrarne. Že sama zasnova dogodka – performans za enega gledalca – je ustvarila močan občutek intimnosti in ekskluzivnosti. Posameznik, ki vstopi v ta prostor, ni skrit v množici občinstva, ampak je neposredno vpet v dogajanje. Performans je odpiral tabuizirane teme ženskega telesa, ki so v družbi še vedno pogosto potisnjene v zasebnost ali obkrožene z zadrego. Umetnica je s pomočjo belega toka ustvarila simbol prihodnosti, ki ni vedno jasna in varna, temveč pogosto zahteva, da zremo v tisto, kar nas plaši ali spravlja v nelagodje. S subtilnostjo in občutljivostjo je umetnica združila telesno in duhovno, intimno in univerzalno.

Filip Mramor je v predstavi 3. julij 1998, nič nikoli zares ne umre ustvaril intimen prostor spomina, v katerem je prepletel osebno in kolektivno zgodovino. Osrednji element performansa je bil vrnitev v določen trenutek preteklosti, ki je bil poustvarjen ne kot rekonstrukcija, temveč kot obujanje atmosfere in čustev, ki se v obliki spomina, kot namiguje že naslov, nenehno vrača, se znova zapisuje in preoblikuje. Pomembno vlogo je pri tem igral VHS-posnetek – medij, ki sam po sebi nosi nostalgičen naboj in spominja na analogno dobo domačih arhivov, družinskih videoposnetkov in zrnate podobe, ki jo povezujemo s preteklostjo. Prav ta tehnološki element je postal nekakšen časovni portal, ki gledalca ne le opomni na minevanje, temveč ga tudi intimno poveže z materialnostjo spomina.

PROSTORI SKUPNOSTI

Mladi levi niso le niz predstav, temveč so tudi prostor srečevanja. V neformalnih trenutkih pred/po predstavah, na debatnih kafanah pod kostanji, ob večernih druženjih v festivalskih prostorih, pikniku, na druženjih s prostovoljci in festivalsko ekipo je mogoče začutiti, kako se pravzaprav ustvarja intimizem, ki gradi skupnost, ki pa je v bistvu tista, ki pooseblja sam festival. Ko sedimo skupaj v dvorani, dihamo isto tišino, poslušamo isti glas, se smejimo istemu prizoru, ustvarjamo kolektivno intimnost, ki se še močneje vtisne kot občutek po predstavi, ko se ljudje pogovarjajo, izmenjujejo mnenja, delijo vtise.

Debatna kafana pod kostanji ŠD Tabor / Foto: Nada Žgank

V predstavah letošnjega festivala se je močno kazal pojav v razumevanju intimnosti, ki je bil dolgo časa razumljen predvsem kot zasebni prostor posameznika, umaknjen od pogleda drugih. V sodobni umetniški praksi pa se intimnost vse bolj uveljavlja kot nekaj, kar se dogaja med ljudmi, v odnosih, v izmenjavah, kot prostor, ki ga vzpostavimo šele s skupnim doživljanjem. Intimno v tem kontekstu ni več nasprotje javnega, temveč njegova posebna, poglobljena oblika.

Novi kolektivni intimizem pa ima tudi družbenopolitično razsežnost. V času, ko se posamezniki pogosto počutijo/mo odtujene in razdrobljene, umetnost ponuja možnost, da se intimni prostori povežejo v kolektivni zemljevid bližin. Tak zemljevid ni zgrajen na monumentalnih dogodkih, temveč na drobnih, skoraj nevidnih gestah – na spominu, pogledu, dotiku, deljenju zgodbe. S tem umetnost odpira prostor za drugačno obliko skupnosti, ki ne temelji na enotnosti ali ideologiji, ampak na skupnem občutku človeške bližine.

ZAKLJUČEK: PROTI NOVI KARTOGRAFIJI INTIMNEGA

Refleksija letošnjih Mladih levov je pokazala, da so intimni prostori umetnosti večplastni in nikoli enoznačni. So prostorski – od industrijskih dvoran do mestnih ulic. So estetski – od tišine osebne izpovedi do neposrednega stika z gledalcem. So družbeni – ko občinstvo tvori skupnost in se skupaj odziva na umetniško delo. In so etični – ker vedno zahtevajo odgovornost pri tem, kako se intimnost ustvarja, deli in sprejema.

V svetu, kjer smo obdani z nenehnim hrupom, informacijami in spektakli, je intimnost redka in dragocena. Festival Mladi levi jo je letos znal ustvariti in negovati. Verjamem, da bo zmogel tudi v prihodnje skrbno varovati prostore, ki odpirajo, morebiti celo upajo odpirati teme, ki kot rane družbe režejo v njo samo. Verjamem, da bo še naprej postavljal vprašanja, ki so bila že odgovorjena, vendar bo z njimi želel na refleksijski način svet zoperstaviti, zrcaliti in osmisliti. Verjamem, da je ne nazadnje ravno performativna umetnost tista, ki bo človeka vedno znova opominjala po potrebi bližine v umetnosti, po stiku s sabo, z drugim in z družbo. Zatorej se nam mogoče ni treba spraševati o tem, o čem govoriti v svetu, kjer je bilo tako ali tako že vse povedano in nagovorjeno, temveč se raje vprašajmo, kako govoriti o teh temah in zakaj.