top of page
  • Andreja Kopač

FUN FACT FACTOR

Zapis o predstavi Fun Fact (Bezjak, Epner, Jordan, Kangro, Stegnar, Ulfsak); ogled 2. decembra 2023, Stara mestna elektrarna

 

I.                Začasni kolektiv »Superca«

Že pred najnovejšo uprizoritvijo Fun Fact, pod katero se podpisujejo Epner, Kangro in Ulfsak (Estonija) ter Jordan, Bezjak in Stegnar (Slovenija), ki je premiero doživela 1. decembra, sem začutila neko decembrsko pričakovanje. Kaj bo in kako bo, ko pa je kolektiv Beton Ltd. vendarle v odstopu – a še vedno: »Kaj? Skupaj!« Kaj je torej to dejstvo, ta dejavnik, ki jih je v najnovejši predstavi združil s podobno mislečimi estonskimi kalibri? Del odgovora se ponudi sam po sebi takoj, ko gledalec sede v dvorano, in če je dovolj hiter, si izbere sam svojo mizo. Torej zagledam Bezjaka in sedem za mizo zadaj, nasproti od vrat. Sedem prva in čakam. Kmalu se mi pridružijo: Inga, Marko, Vanja, Irena in še trije. Te sem poznala, nekaj jih nisem. In kmalu ugotovimo, da za mizo sedimo tri Dolenjke, kar me je nekako razveselilo. A ko smo si »me tri« poskušale dati ime Superman, je Marko to gladko zavrnil, saj da je preveč mačistično in neuravnoteženo. In tako je naša miza postala »Superca«, kar je bil nekoč pred davnimi časi v devetdesetih znana novomeška pivnica, kamor si šel kot srednješolec vsak petek zvečer malo pogledat, kdo je kaj tam. Sami lokalni frajerji po navadi, zato je bilo vedno zanimivo. Superce že vsaj četrt stoletja ni več, je pa naše omizje dobilo to nenavadno obeleženje. Tako smo v okoli dveh minutah postali začasni kolektiv »Superca« kot eno od sedmih omizji, ki je sodelovalo v kvizu petih akterjev. Nekje na začetku sem vprašala: »Ja Irena, kje pa je Branko?« Irena: »Saj res, nič ga nisem videla!« In res, kasneje smo zvedeli, da je Jordan žal zbolel.

 

II.             Vse naše zavese

Ko Bezjak začne, me prizor popelje nazaj v otroštvo. Na tisto, kar je nekako pozabljeno in skrito. Kar je videti na prvi pogled majhno, ampak se kasneje izkaže kot zelo veliko. Spomnim se prizora v vrtcu, kakor sem prišla s štirimi leti, naravnost v skupino Miške. Tam so se eni »vrtčevski frajerji« tako drli in rjoveli, da sem se že prvi dan umaknila in vse skupaj opazovala od daleč. Od daleč sem tudi gledala, ko mi je Anita nekje v mali šoli z dolgimi nohti iz sprednjega žepka nekih čudnih hlač z naramnicami ukradla bonbon. Opazovala sem, ko nisem mogla zaspati na rumenih ležalnikih in gledala predse. In bila tiho, ko mi je ena od vzgojiteljic v usta porinila kosce solate, čisto fuč od premočnega kisa. Za mizo smo takrat sedeli štirje, solata pa je bila na sredi, in vsak od nas je s tistih malih stolčkov moral pojesti nekaj vitaminov. Jaz jih nisem hotela, zato se solate nisem dotaknila. Pa je prišla vzgojiteljica, ki je to od daleč opazovala, sedla poleg mene in mi nafilala usta s to solato. Tako nagravžna mi je bila, da je nisem mogla pogoltniti. In potem smo šli seveda spat. In potem ko me je z rumeno stoenko prišel iskat oče, me je vprašal, zakaj sem tako tiho. Takrat sem odprla usta, ki so bila po treh urah še vedno polna solate. Mislim, da je šel takrat na pogovor z vzgojiteljico, meni pa ni rekel nič. Imela sem pet let. Pred rjovenjem in Anito sem se umaknila tako, da sem stopila na stran in opazovala, solate pa od tedaj nisem jedla 15 let. Vsak od nas že kot otrok razvije obrambni mehanizemček, da se obrani tega, kar mu ni prijetno, in mu je lažje, ko je sam. Kot je fun fact zgodbe, ki jo je podal Bezjak, ko morda raje zagrnemo zaveso in pojemo svoj obrok ter zadostimo svojemu ugodju, namesto da bi se takoj odzvali na zunanje impulze. Po predstavi mu rečem: »Nisem vedela, da imaš sestro Alenko!« Bezjak: »Saj je nimam jaz, to je bil Jordanov tekst!« Ni važno, si rečem, vsak ima svojo zaveso.

 

III.           Kvizi in kvazi

Nikoli nisem bila ljubiteljica kvizov. Razen morda Milijonarja. Samo pri tem se mi je zdelo, da vsaj nekako znanje zmaga, drugje pa tako tako. Sploh pa ne maram nekih novih mešanic spretnosti in sreče, pa butastih nalog. Zato sem se na začetku vsega malo ustrašila, a mi je Superca dala pravo oporo. Kot je poudarila Stegnar, pa je kviz v Estoniji zelo priljubljen, in tudi mi smo na prvih nekaj vprašanj dobro odgovorili. Oziroma smo se vsakič znova hitro poenotili. Ne glede na to, ali se je nanašalo na čudne podrobnosti letalske nesreče na Korziki leta 1981 ali na potopitev »estonskega Titanika« leta 1994, ko je življenje izgubilo 852 oseb.


Foto: Ivian Kan Mujezinović


Ob lahkotnosti vprašanj oziroma kvizičnosti situacije obeh katastrof nisem kaj prida občutila, čeprav me vsak dokumentarec na temo vojn in katastrof spravi v solze. Kviz pa je kar tekel, Stegnar je obvladala, karizmatičen pa je bil tudi Ulfsak, nekakšen estonski Cavazza. Ta si je za svojo »scenografsko podstat« padlega kapitana izbral ravno našo mizo (menda da si vsakič izbere drugo), ampak je bilo res imenitno imeti tujega igralca takole neposredno pred sabo. Za našo mizo pa se je, kot smo kmalu opazili, znašel še en »tujec«, prijeten mlad fant s pobarvanimi nohti, ki si je vse zvesto zapisoval. Nekje na sredi je sam povedal, da je iz Estonije in da si zapisuje, ker bo napisal članek. Zanimivo, sem si rekla, da si izpisuje prav vsa vprašanja in vse odgovore, čeprav se je, ko smo ga vprašali, če pozna pravilne odgovore, samo smeškasto namuznil … »Yes!« je rekel. Ni nam hotel izdati nobenega in prav je tako! Skratka, Superci je ne glede na to šlo kar v redu in mislili smo že, da bomo postali zmagovalci ali vsaj blizu tega. Kviz mi ni bil tako neprijeten, kot sem mislila, da mi bo, še več, izkazal se je kot prav zanimiv nemoralistični format, ki pa se je počasi, a vztrajno začel rahljati, in kar prav mi je bilo, da se je.

 

IV.           Viharno presenečenje

Vedno bolj zadovoljna sem bila, da sem sedla ravno za tisto mizo. Za mizo, kjer se vse dobro vidi, imamo lep razgled, super skupnost plus mladi Esti, plus srečanje z Ulfsakom. In še potem, ko se je gledalstvo ob simulaciji katastrofe razdelilo na dva dela, smo bili mi tisti, ki smo lahko dejansko »prebegnili« na drugo stran; torej smo zamenjali pozicije in pobegnili na sedišča, medtem ko se je velika plahta razpenjala čez nas in nas previharila na drugo stran tribune. Tam smo bili deležni tistega, česar gledalci na drugi niso bili; in v tem »kokonu« bi lahko sedela še dlje. Počutila sem se prijetno kljub temu, da je bil namen prizora simulacija potopitve oziroma lahko bi rekli tudi – fun fact potujitve –, čeravno s puhalniki listja, gromečim soundom in cirkuškim lightshowom. To presenečenje je bilo zares viharno – ampak ker kot gledalec ne potrebuješ nič drugega, kakor da se »razpreš« za vse okoliške senzibilnosti, deluje nekako katarzično. Vsaj za mojo »zaveso«. Umik na varne sedeže, opazovanje od daleč, biti malo višje od drugih (kakor ptič). Če bi izbirala, kdo se je na koncu »rešil«; ali mi, ki smo na koncu sedeli na tribuni in bili poleg vsega deležni še Epnerjevega metagledališkega govora, ali del občinstva, ki je bil spodaj in za katerega sem šele post festum zvedela, da se je še naprej igral kviz – bi rekla, da absolutno mi. O tem ni nobenega dvoma. Superca je našla »rešilni čoln« in odplula na obalo, čeravno nismo bili vsi njeni člani v istem čolnu, ampak – bili smo rešeni.

 

V.              Naša mala klinika

Še danes imam vsakič, ko pridem na predstavo, svoj kot gledanja. Vedno sedem skrajno desno zadaj (iz perspektive odra), ampak zame je to levo. Levo zadaj. Tam sem jaz. Prve vrste mi delujejo frustrirajoče, ker imam vedno občutek, da vidim samo pol predstave. Same predstava zame nikoli ni bilo samo tisto, kar se dogaja na odru. Predstava je oder plus sedišča. Vse skupaj je potem naša mala klinika, kjer iščemo bodisi katarzo, prihajamo po dogodek, smo navdušeni nad prepričljivo igro, razveseli nas zgodba, glasba nas odpelje daleč stran, premamijo nas luči. Vesna Milek v zadnji Sobotni prilogi* na temo Nikole Tesle, ki je verjel v znanost, a do določene stopnje, saj bo po njegovem mnenju šla predaleč in za seboj potegnila civilizacijo, citira intervju za New York Herald Tribune, 1933, v katerem Tesla pravi: »Takrat bo morala nastopiti umetnost, zbrati ostanke in nadaljevati.« In Fun Fact je na neki način ravno to nadaljevanje; čeravno oba dogodka Fun Facta v mojem izkustvenem polju ne predstavljata katastrofe. Vprašanje, ki se (mi) po predstavi postavlja, je, ali je kolektivni spomin izbrane katastrofe še vedno lahko emocionalno dovolj močan, ob predpostavki, da nam življenje danes narekujejo številne naravne katastrofe in dve vojni na obronkih Evrope. Smo v Veliki kliniki, kjer umetnost zbira koščke in jih na novo sestavlja. Še vedno so vsi koščki celi, a vmes toliko nedolžnih umre. In o tem se sprašujem vsak dan. Kissinger se je očitno motil, meni dr. Igor Kovač prav tako v zadnji Sobotni prilogi: »Vzročni mehanizem dolgotrajne hegemonije poteka v drugačni smeri; in dejansko nehemonske države vzdržujejo Hegemone.« Fun Fact. Več takšnih predstav z bolj zavito tematiko, prosim! Potem zdržim vsakršen kviz in ga ne držim v ustih kot solato, ampak mirno prebavim kot Vitamin.

 

* Sobotna priloga, dne 16. december 2023. Vesna Milek: Jedro v vesolju, od koder prejemamo vso moč, str. 32 in dr. Igor Kovač: Henry Kissinger, 1923–2023, str. 17

 

 

Comments

Couldn’t Load Comments
It looks like there was a technical problem. Try reconnecting or refreshing the page.
bottom of page