Festival Mladi levi 2021 Philippe Quesne: Farm fatale
Morda si ljudje konec sveta res predstavljamo veliko lažje kot njegovo popolno transformacijo ali revolucionarno alternativo. Predvsem ekološka katastrofa se za vse kaže še najbližja, ekstremni prelom s to nedoločljivo prihodnostjo si težko predstavljamo, panično ločevanje odpadkov, kupovanje biorazgradljivih vrečk in ekološke solate pa se zdi kot pljunek v morje, v katerem se razliva nafta, na celino pa poliva glifosat. Nič presenetljivega ni, da je prav ta tema odprla 24. festival Mladih levov in nam s tem odprla še več vprašanj, kontradikcij in dilem ter zamajala moč naših dejanj.
Francoski umetnik Philippe Quesne je pred petimi leti odprl festival s predstavo Noč krtov, to leto pa so se Mladi levi začeli s Farm fatale, prav tako v njegovi režiji. Avtor, po izobrazbi scenograf, za izhodiščno točko svojega ustvarjanja jemlje seveda scenografijo, ki jo razume kot enega izmed pomembnejših elementov za podajanje teme. Gledališče je za Quesna kot škatla, v kateri lahko na mikroravni preučuje človeški habitat, pa naj bo ta zvezan s potencialno realnostjo ali z apokaliptično prihodnostjo.
Bel in prazen oder so tokrat polnili bale sena in štirje liki z maskami, ki so karakterizirale osebnosti vsakega od njih ter dopolnjevale njihov način gibanja in govora. Štirim glavnim protagonistom se kmalu pridruži še prišlek, tujec, popotnik, ki deluje kot klasična dramska funkcionalna figura, prek katere gledalci in gledalke ugotavljamo, kje smo se sploh znašli. Gre za prostor, kamor so se odmaknili ozaveščeni kmetje ali aktivisti po ekološki katastrofi, ki je povzročila izumrtje skorajda celotne biodiverzitete. Protagonisti na odru kakor na samotnem otoku oddajajo radijske valove, njihov program je sestavljen iz zvokov izumrlih ptic, prispevkov o ekološki krizi in intervjujev, ki so namenjeni predvsem okoljevarstvenemu ozaveščanju, kljub že storjeni škodi človeškega poseganja v naravo. Uvodna zvočna krajina petja ptic je torej fejk, občinstvo pa zre v fejk tega fejka …
Kot v nekaterih intervjujih pravi režiser, scenografija zanj deluje kot metafora, sporočilo podaja na drugačni ravni, kot je to značilno za dramsko besedilo ali igro. V Farm fatale dramski liki delujejo kot podaljšek scenografije, prostor naseljujejo in ga dopolnjujejo, zdi se, kot da smo se gledalke in gledalci znašli v ekstremno samozadostnem, zaprtem svetu, ki nas zaradi svoje grotesknosti gibanja in mask opozarja na katastrofo. Čeprav se vizualni ravni svet na odru zdi popolnoma odmaknjen od našega vsakdana, povezava z realnim svetom zareže v nas na ravni parodije. Radijski ustvarjalci namreč reproducirajo identične strukture delovanja in uporabljajo iste parole, kot jih lahko vidimo v aktivističnih vodah. Močne in velike besede na transparentih, razprave o tem, katera tema bi bila najboljša za radijski program, pisanje idej na plakate, kasneje pa še skupna mitologizacija lepšega jutri, kar veže posameznike v kolektiv. Metaforo za idejo boljše prihodnosti poosebljajo jajca, ki jih kolektiv hrani v hiši. Dlje ko prišlek spoznava kolektiv, bolj se znotraj njega kopičijo bizarnosti, skupaj s tem pa se tudi scenografija širi in tako polni belino odra.
Pomemben del celotne predstave ustvarjajo glasbeni vložki, ki poudarijo in parodirajo že vzpostavljene teme ter v predstavo vnašajo komične elemente. Vozlišče vseh razgrnjenih tematik se pojavi, ko želi skupina ustreliti sosednjega kmeta, ki svoj pridelek škropi s pesticidi in herbicidi. Kljub prišlekovemu predlogu, naj ga kar ustrelijo, se skupina na koncu vseeno odloči za to, da ga pustijo živeti, namesto tega pa mu v opozorilo zapojejo nadležno pesem. Ta odločitev deluje kot gestus, ki ga v realnem svetu prepoznamo v času organiziranja protestov ali kadar skupaj razmišljamo o družbenih prevratih, kjer je na koncu vedno sprejeta kompromisna, manj nevarna odločitev. Na žalost se ta kompromis kanalizira v umetnosti, predstava v tem kontekstu postane še bolj samonanašalna, liki na odru pa se izkažejo predvsem za moraliste, za kvazi angažirane umetnike, in ne aktiviste, kot se morda sprva zazdi.
Kot vsako takšno skupino tudi like na odru veže fantazma boljšega jutri, ki se upredmeti v plastičnih jajcih spreminjajočih se barv. Kičasta pojava jajca parodira idejo boljše prihodnosti, a jajce se zdi prazno, zgolj lupina, njegova vsebina ostaja neznana. Obsesivno kopičenje plastičnih jajc, iz katerih se bo morda nekega dne rodila sprememba, v podtekstu predstave daje pesimistično sporočilo, da smo se znašli v nemočnem položaju, kjer si res znamo predstavljati zgolj apokalipso, ne pa alternative. Oziroma da se alternativna prihodnost vedno znova zapakira v abstrakcijo, ki svoje korenine v konkretnost razraste zgolj tako, da se skupina na ta način ohranja in razume kot skupina. Krhka lupina postane tako močna vez, da njihova pripadnost enosti ne razpade, ter jih ohranja v samozadostnosti, kjer so nezmožni dejanja. Tako Farm fatale opozarja na pomemben element sodobnega protestniškega gibanja in aktivizma: Ali smo zares pripravljeni streti jajce in se odpovedati tej samozadostnosti skupnega, ali pa je smisel ravno v tem, da se igramo aktivizem predvsem zaradi aktivizma samega.