top of page
  • Maša Radi Buh

Festival Mladi levi 2020

Jok, projekcija, akcija!



Pripovedna nit predstave Daj še usta Davisa Freemana se plete okoli izgube. Dobra ura zgoščenega nizanja materiala se ohlapno spogleduje s formo stand up nastopov nove dobe, tistih, ki ne temeljijo več le na zaporedju kratkih šal, temveč gradijo kompleksnejšo narativno strukturo, ne nujno več izključno komično obarvano. Četudi se ne zdi, da bi Freeman stremel k nadgradnji takega formata, njegove sledi, najverjetneje odtisi odraščanja v ameriškem kulturnem prostoru, ostajajo. Predstava je izrazito usmerjena k občinstvu; nagovarja ga, zabava, mu pripoveduje, povabi ga k aktivaciji domišljije in dokaj eksplicitno poskuša režirati njegova čustva. Oder je primarno prepuščen pripovedovanju in posledično govoru, besedi, saj nad minimalnimi odrskimi rekviziti, mikrofonom in ploščo, ki ponuja možnosti obdelovanja zvoka, bdi projekcijsko platno. Prazen prostor, ki ga za seboj pustijo smrti nekaterih bližnjih, ustvarjalec in performer zapolni z izseki avtobiografske pripovedi, v katerih se skozi motiv nepričakovanih, prezgodaj končanih življenj, plasiranih kot nekaj ključnih točk med anekdotami iz njegove biografije, pravzaprav izriše njegova zgodovina. Na platno predvajan fotografski material nas iz kraljestva domišljije, porajanega s pripovedovanjem, postavi na trdnejša tla. Osrednja akcija pripovedovanja resničnost nehote preoblikuje v zgodbo, katere liki se nato ob fotografijah, ilustraciji tragičnih dogodkov, ki jih opisuje Freeman, vsaj za nekaj trenutkov osamosvojijo in postanejo konkretni posamezniki. Mladostniško obdobje zaznamuje prva ljubezen, ki leta kasneje stori samomor, po linearni časovnici potujemo skozi ustvarjanje družine, odraščanje hčerke Kaye do nedavne smrti dolgoletnega sodelavca, čisto na koncu pa smo v zdajšnjem trenutku, v videoklicu s Kayo, ki zaradi koronavirusa ne stoji na odru.

Foto: Nada Žgank


Performerjev nastop zaznamuje dobro obvladovanje pripovedovanja, ki ima vodilno vlogo pri usmerjanju dramaturgije uprizoritve. Spretna naracija vendarle ni le odsev njegovega nastopa, temveč tudi samega monologa, zasnovanega kot zmes anekdot, šal, performativnih vložkov in neposrednega nagovarjanja občinstva, ki dobro strukturira žongliranje med temi elementi, da uprizoritev ohranja dinamičnost in se izmuzne saturaciji v le eno izmed tematik. Izluščita se dve časovni premici; periodični premori biografske zgodbe preskočijo v referiranje na izbrane novodobne mentalne ali duhovne tehnike, ki naj bi pozitivno vplivale na naše psihično počutje, in k preizkušnji katerih smo vabljeni tudi gledalci. Njihova dramaturgija podlago najde prav v pretresljivih dogodkih in ne ravno veseli atmosferi, ki jo ti sprožijo – tudi vztrajno ponavljanje pozitivnih besed je ne more pregnati. A Freeman nikakor ne posplošuje svojega odnosa, kajti v sklepnem delu uprizoritve poskuša s pomočjo obreda nošenja nahrbtnika, polnega kamnov, vzpostaviti svoj odnos do preteklosti. Dejanja njegovih prednikov in izvor njegovega imena so povezani z nasiljem, tako intimnejšim kot sistemskim, suženjstvom in v čas gibanja Black Lives Matter se zato izluščita dve perspektivi preteklosti, ki se prepletata v osebni biografiji. Lastna, ki v kontekstu predstave skozi partikularno uprizarja univerzalno izkušnjo izgube, in družbena, ki posameznika poziva, da pripozna družbene pojave ali družbene problematike, ki so večstoletnih razsežnosti, in skozi oblikovanje odnosa do preteklosti ne nazadnje vzpostavi tudi stališče do sedanjosti. Pri avtobiografskih delih velikokrat preverjamo ‘resničnost’ povedanega, zato tu ni potrebe za detektivsko gledanje, saj je jasno, da želi uprizoritev v ospredje postaviti intimno zgodbo. Pri tem ne gre zanemariti njene splošnosti, ki sicer ne negira celotne izkušnje, a vračajoč se k začetni analogiji stand up šova Daj še usta je daleč od Nanette.[1]



[1]Predstava komičarke Hannah Gadsby, v kateri se stand up šov prelevi v obravnavanje sistemskih neenakosti in položajev moči v odnosu do družbenega spola.

Comments


bottom of page