top of page
  • Muanis Sinanović

Festival Mladi levi 2020

Letos je bilo drugače. Že to, da se je festival zgodil, je bilo vredno praznovanja. In celotni Mladi levi so bili v znamenju te zmage. Bilo je manj predstav, a pomen tega, da so uprizorjene, je bil večji. Morda bi tako v resnici morali izgledati vsi festivali. Kot praznovanje in kontemplacija življenja, s katerima stopamo na oder. Umetnost, teater ne kot izjema v odnosu do življenja – nekaj idealiziranega ali podcenjenega –, temveč kot nekaj, kar pač spada vanj. Hodiš po opravkih, telovadiš, ješ, se družiš, ljubiš (in, idealno, čim manj sovražiš), greš na predstavo. Znamo živeti to življenje kot festival? To je vprašanje, na katero bo moralo odgovoriti 21. stoletje. To je ideal, ki ga bo moralo doseči, ne samo v danes »razvitem« svetu, temveč povsod.


Ogledal sem si večino dogodkov, a ne vseh. Predstavi Trans-Plant in Za narodov blagor sem videl prej in o njiju pisal na tem portalu.


Do My Mouth (Davis Freeman)


Predstava Do My Mouth v Bruslju živečega ameriškega performerja Davisa Freemana praktično v vseh svojih elementih nasprotuje okusu ljubljanskega občinstva, še posebej tistega dela, ki si rad ogleda tudi off produkcije. Preprosto je izjemno ameriška. Zelo osebnoizpovedna, sentimentalna, čisto preveč čustvena, z elementi new agea. Poleg tega se vse preveč zlahka ujame v protislovja lastne implicitne ideologije, s čimer poudarja občutek čistega političnega spontanizma.


Pa vendarle. Menim, da je dobra. Kljub vsemu ideološkemu spontanizmu se Freeman podobno kot veliki ameriški književniki z vso resnostjo oprime eksistencialnih vprašanj: smrti, odnosa z bližnjimi, smisla življenja. In prav angažma, s katerim začne kopati po svojem spominu, je tisti, ki navsezadnje vzpostavi umetniško integriteto, v kateri se poleg avtorja – tokrat prek internetne kamere – pojavi še njegova hči. Nekako je treba ločiti eksplicitno, pomensko vsebino in samo strukturo pripovedi, ki jo performans vzpostavlja, s čimer prepoznamo določeno notranjo koherenco in raziskovalno strast. Morda se sliši nenavadno, toda Do My Mouth je treba gledati tako, kot gledamo predstave iz nezahodnih kultur, z nekaj kulturne plastičnosti in pripravljenosti na hermenevtične podvige. Pridemo lahko do univerzalnega jedra, ki ga je morda naš vse preveč cinični in v politiko potopljeni um spregledal ali ga odpravil kot čisto fikcijo. Freeman res zakoplje po svojem duhu. Obenem pa njegova ameriška perspektiva ponudi vpogled v nenavadno stanje ameriške ideologije v tem trenutku, ki združuje liberalizem, dekadenco, staroselske duhovne prakse, popularno znanost, razčustvovanost, ostanke hipijevstva … Če mislimo, da smo sami v postmoderni, kje so potem Američani? Prej bi rekli, da smo še vedno globoko v modernizmu in njegovih političnih ideologijah, znotraj ameriške ideologije pa se še pospešuje stalitev neslutenih razsežnosti, ki nas lahko predvsem osupne.


Poudariti velja, da Davis obvlada gledališki jezik. Luč, glas, dramaturgijo, obenem pa tudi tehnike pripovedovanja. Z obrtniškega vidika se predstava zdi nadvse dodelana. Gotovo ni za vsak okus, a če smo pripravljeni iti onkraj trenutkov instinktivnega nelagodja, lahko ponudi močno gledališko doživetje.



Under The Carpet (God’s Entertainement)


V dvorani Tabor je svojo instalacijo postavil dunajski umetniški kolektiv God’s Entertainment, Ljubljano pa so obiskali njeni člani Maja Degirmendžić, Boris Čeko in Domokos Iszlay. Gre za projekt, ki razstavi veliko, na tradicionalni bosanski način tkano zastavo nacionalne države, pod njo pa umesti tiste reči, ki bi jih državna ideologija najraje potlačila oziroma pometla pod preprogo. Tkanje poteka na stari način in pri njem sodelujejo tudi razseljene Bosanke. Ideja je zanimiva, saj v okvir financirane umetniške produkcije vključi tudi neumetnice in neumetnike, kar je skupina že storila v preteklosti in kar tudi v nekem konkretnem smislu pomeni opolnomočenje delavcev. Po drugi strani pa simbolična razsežnost tkanja zastave pomeni vozel, ki ga je težko razvozlati, in kaj hitro bi se lahko zapletli v preinterpretiranje.


Obiskovalci so dobili deske na koleščkih, na katere so se ulegli in zapeljali pod mizo, ki je visela privezana na strop in nosila slovensko zastavo. V podlago so bili vgrajeni besedila, videoinstalacije z zvokom in subverzivna grafika. Na oblikovni ravni je zadeva gotovo zanimiva, četudi se mi zdi, da se potlačitev ne dogaja toliko v neki vertikalni razsežnosti potisnjenja navzdol, pod zemljo, kot na horizontalni ravni, na površini, kjer se iz danega kroga izključuje ter se vanj sprejemajo ideologemi in populacije v skladu z zgodovinskim trenutkom.


Sama vsebinska predstavitev potlačenega v Sloveniji pa je bila nekoliko preveč splošna in preveč predvidljiva, da bi imel občutek, da so se ustvarjalci resnično poglobili v novejšo slovensko zgodovino: Janša, cerkev, nacionalizem, izbrisani. Ko govorimo o teh elementih slovenske ideologije in institucionalne zgradbe, je treba upoštevati celotno mrežo moči, ki vključuje tudi kadre nasprotnih političnih prepričanj, upoštevati pa je treba denimo tudi, da je bil projekt izbrisa povezan z liberalnim nacionalizmom osamosvojitvenega obdobja in idealom srednje Evrope, ki se postavlja nasproti negativno pojmovanemu Balkanu. Kot Janša opredeljuje politiko svojih nasprotnikov, tudi ti opredeljujejo njegovo, obenem pa je institucionalna moč dokaj enakomerno porazdeljena. Slovenska ideologija je preveč specifična, da bi jo lahko razumeli skozi tipične predstave o nacionalizmih.


Ob razstavi je v okviru športnega parka Tabor potekala tudi debatna kafana, na kateri sem sodeloval tudi sam. Dvojice intelektualk in intelektualcev so razpravljale o različnih aktualnih temah, ki so bile obenem zastavljene dovolj široko, da so bili mogoči tudi bolj filozofski ekspozeji. Moderiral je Grega Ulen. Debate so bile dobro obiskane in razmeroma dinamične, kakovost bosanske kave je nihala, drine pa so pošle že prvi dan.

Foto: Nada Žgank



Leto, polno drame (Marta Pulk)


V program je bila vključena tudi projekcija estonskega filma Leto, polno drame (rež. Marta Pulk), ki spremlja življenje Allisije-Elizabet Jevtjukove v obdobju enega leta. Gre za osebo iz estonske province, izbrano na natečaju kolektiva, ki je iskal gledališko neizkušenega človeka, da si za plačilo ogleda vse estonske predstave v danem letu in o njih napiše kritike. Cilj eksperimenta je bil ugotoviti, kako in koliko lahko gledališče spremeni človeka.


Film se ne ustavi pri tem, temveč se vplete tudi v osebno življenje protagonistke in se obenem dogaja na več ravneh: na ravni tematizacije gledališke izkušnje, prikaza estonske družbe in njene socialne strukture ter na ravni razvoja mlade osebe. Posnet je s precejšnjo občutljivostjo in umetniško integriteto, a morda ga nekoliko ovira ravno razpršenost tem, zaradi katere v okviru festivalskega urnika lahko zahteva preveč koncentracije.


Ko se je projekcija pozno ponoči končala, je sledil pogovor Jevtjukove in Lee Kukovičič, ki je postal nekoliko raztresen, ko se je vpletlo še občinstvo. Protagonistka, ki zdaj študira gledališko režijo, je sicer tudi spremljala festival in bo o njem napisala kritiko.



Poskus umiranja (Boris Nikitin)


Tokratna Nikitinova predstava je antipredstava. Sam avtor sedi na praznem odru, edini gledališki element pa je luč, ki se blago spreminja med branjem dolgega eseja o umiranju očeta in etičnih implikacijah procesa, ki vključuje tudi vprašanje evtanazije. V ozadju visi platno s podnapisi. Tekst je dobro napisan in si ga z lahkoto predstavljam v esejistični zbirki.

Vprašanje je, koliko je mogoče ogled sploh analizirati. Znova se je treba ogniti preinterpretiranju. Bralec in tekst se postavita onkraj gledališke fikcije in nas soočita z realnim umiranja. Gotovo gre za neko gesto, za neko vprašanje samega odra, ki pa bi ga bilo morda lažje razumeti v kontekstu celote Nikitinovega opusa, vendar do njega nimam dostopa.

V tem primeru mi ne preostane drugega, kot da uprizoritev razumem kot nekoliko dramatizirano literarno branje, ki sem se ga rad udeležil. In morda kot nekaj, kar mi daje idejo, kako izvajati literarne ideje.



Iskre (Francesca Grilli)


Ernst Junger, eden najprodornejših in na levici najbrž tudi najbolj prezrtih analitikov moderne civilizacije, je v spisu Na zidu časa razmišljal o pojavu horoskopov v dnevnem časopisju in razmahu astrologije na množični ravni. Ta odraža neko potrebo po kozmični vpetosti, ki vztraja v odtujenem človeku. In res je nenavadno, kako tudi scela sekularizirane osebe, ki se na vse pretege otepajo magičnega mišljenja, vendarle brez omahovanja posežejo po praksah napovedovanja prihodnosti, denimo branju iz dlani.


Prav te prakse so se priučili otroci, ki so nas popeljali v klet dvorane Tabor in nam skušali nekaj povedati o nas. Kletni prostor znotraj celovitega ambienta sugerira ravno to potlačitev, neko srhljivost tega, da v razčarani um vdira potreba po alternativnem dojemanju resničnosti. Odraža se tudi v tem, da vso igro vodijo otroci, opremljenimi s čeladami in lučkami, ki odstirajo pot; obiskovalci smo morali ves čas molčati, medtem ko so nas male bralke in bralci z dlani usmerjali s krogcem svetlobe iz ročne lučke. Sprehod skozi dolg hodnik in vstop v nekakšen čaroben svet vilinskih otrok v nenavadnih interakcijah je spomnil na ambient videoigre, še enega zatočišča predmodernih načinov dojemanja sveta.


Vsi elementi dogodka so bili skrbno domišljeni, tako da so v nas prebudili globoke porive, ki so se prenesli še v kasnejše kavarniške debate.



Pazi nase (Mark Oosterhoff)


Zadeva je preprosta. Na odru je fant, oblečen v chaplinovska oblačila, z zavihanimi dolgimi brki, ki šarmira z vzvratnimi saltami ob pitju žganja, zabijanjem noža med prste, tekom med mišelovkami ter visenjem nad noži. To počne precej dobro, večkrat zastane dih. V vsem skupaj se lahko bodisi fino zabavamo bodisi v času pandemije, ko premlevamo koncepte varnosti, zdravja in tveganja, zakorakamo v introspekcijo in premlevamo lastni odnos do vsega omenjenega. Tukaj je seveda še klasična perverzija voajerskega užitka v nevarnosti drugega, ki je na odru; ta užitek, paradoksno, zahteva sočutje. Da bi lahko uživali v položaju nevarnosti, se moramo za junaka tudi bati. Meja med sadizmom in empatijo je v nekaterih primerih očitno tanka, kar nam kažejo tudi otroške igrarije s preusmerjanjem žuželk, ki potekajo ravno zato, da bi z njimi malčki (vsaj sam sem kot majhen otrok to kdaj storil) sočustvovali. Ravno razmerje med sadizmom in empatijo pa je bistveno za našo interpretacijo in upoštevanje ukrepov ob širjenju virusa. Seveda moramo reči še, da se tudi oseba na odru (verjetno) napaja iz užitka, ki izhaja iz tega, da gledalci skrbijo za njegovo varnost.



Palete (Mark Oosterhoff, Cedric Gagneur)


Oosterhoffu se tu pridruži švicarski rojak. Na igrišču športnega kompleksa Tabor so palete. Gibalca se trudita, da bi se čim bolj skladno gibala z njimi in da bi se čim manj dotaknila tal. Pravi cilj se zdi neznan, s tem pa seveda tudi to, ali je bil dosežen ali ne. Predmet in telo se zlivata, bližata pa se tudi telesi. Da bi prišli do usklajenega delovanja, se morata, podobno kot pri seksu, nekako združiti; a vendarle ne gre za erotiko, temveč za čisto poseben telesni odnos. Glavna prednost tega početja je njegova potencialnost, razpiranje načinov sodelovanja, lepota poskušanja in neuspevanja, ne da bi se morali izkazati z nečim veličastnim, da bi morali izpolniti nemogoče zahteve, ki jih zastavlja današnje socialno življenje. Obe predstavi sta pokazali, da je lahko tudi cirkusantstvo ali kaskaderstvo umetniško relevantno. Marsikaj je pač odvisno od tega, v kakšen kontekst ga postavimo.


Kontekst? Na sosednjem igrišču se je igrala košarka. S tem je bila integriranost Palet ali palet v vsakdanje življenje, njeno razraščanje v prakse vsakdana, ki jih rahlja in jih dela bolj človeške, še bolj poudarjena.



Obrazi Evrope (Siniša Labrović)


Siniša Labrović, zafrkantski stari znanec Mladih levov, ki je letos, med drugim, zaslovel po tem, da je sredi koronavirusnega strahu lizal žlico s skupino drugih ljudi, je tudi tokrat našel izviren način, kako potrolati sceno. Na blagajni so bile vreče, na katerih so bile natisnjene podobe slovitih Evropejcev iz različnih časov. Od Freuda do Ronalda, od Ite Rina do Marie Curie in Hitlerja.


Obiskovalci so bili vabljeni, da se v maskah fotkajo in jih pošljejo organizatorkam, ki bodo najizvirnejše objavile na družbenih omrežjih. Tako so bili spleteni koronski virtualni svet, ki je prek satire ironično povezal celino v šali. Performans je obenem telesen in virtualen, kar se je lahko zgodilo le prek humorja. Spet se kaže, da je humor večkrat potreben za preseganje omejitev neke situacije, da razpre nove poglede, da lahko zaobrne položaj. Pri tem je zanimivo, kako je Labrović na razdaljo pravzaprav v sodelovanje, v performerski odnos, vključil tudi občinstvo, pri tem pa je celoten projekt deloval precej neobvezno in se tako kapilarno razlezel čez celoten festival.



SOS_SMS (Name:)


Ljudje so na določeno številko pošiljali SMS-e, ti so bili prevedeni v dimne signale, spuščene iz dimnika stare elektrarne. Dobra fora. Nad mestom se vijejo neke izjave, mesto pa o tem (bolj ali manj) nič ne ve. Predstavljajmo si, da bi tako skozi celo leto komunicirala ljubimca. Koliko ljudi bi opazilo?



IDEN (Kozin, Rakef, Šaljić Podešva)


Zaključek festivala smo dočakali ob sončnem vzhodu v tivolskem steklenjaku ob izvedbi elektroakustične opere Iden. Gre za zgodbo o sipini v Litvi, ki je ogrožala človeško naselbino, na pomoč pa je priskočil rastlinski svet in zadevo utrdil. Gre torej za meditiranje o odnosu med človekom in rastlinjem, ki je bistveno vpeto v ekološka vprašanja našega časa, ki se zastavljajo tudi na ravni širše družbe.


V sredini steklenjaka je bila nekakšna dolga, kamnito ograjena vaza, iz katere so poganjale visoke rastline. Tri izvajalke so sedele vsaka v svojem kotu, občinstvo pa je bilo razporejeno okoli ograje. V dromljajoče glasovanje so se vključevali tudi posnetki pogovorov o litovski sipini in izjave iz dokumentarcev. Kontekst in atmosfero je dajalo vzhajajoče sonce, ki je povezano z naravnimi cikli, iz katerih so ljudje navadno sicer izključeni. Povezavo smo, zanimivo, morda jasno razumeli tisti, ki ob sončnem vzhodu sicer opravljamo različne rituale. Gledalka poleg mene se je nekajkrat lotila enostavnih razteznih jogijskih položajev.


Ravno v času festivala mi je nekdo govoril o raziskavah, ki naj bi kazale, da se rastline stresno odzovejo na to, če razmišljamo, da jih bomo uničili. Če je to res, potem nekakšna možnost dialoga obstaja. Med poslušanjem sem precej nihal med očaranostjo, občutkom, da se vzpostavlja nekakšna povezava, in skepticizmom, pomislijo, da smo kup pretencioznih umetniških elitistov, ki izvaja svoje idiosinkrazije. Ko se je sončna svetloba vendarle prebila, je izenačila ravni; ne glede na to, ali je povezava uspela, smo vendarle oboji, ljudje in rastline, čakali prihod sonca. Ključni dramaturg je bil v tem primeru kozmos.



Sklep


Na prvi pogled bi le stežka našli skupne točke različnih predstav, performansov, razstav in inštalacij. Potem ko sem se dotaknil vseh, pa se je vendarle izkristalizirala neka podoba: veliko smo se ukvarjali s poskusi razumeti, kje smo v odnosu do narave. Tiste Druge narave, ki jo je novoveška civilizacija izrinila, zdaj pa se vrača kot grožnja skozi podnebje in virus. In tiste naše narave, ki je zaznamovana s smrtjo. Kot bi se znova resneje zavedeli, da smo smrtna bitja. To ozaveščenje pa je seveda spet povezano z grožnjo virusa in podnebnih katastrof. Ko se zavemo, da smo minljivi, lahko začnemo resno razmišljati o sebi in svetu. To ni kult smrti. S tem se opolnomočenje življenja šele lahko vzpostavi.


Opaziti je bilo tudi, kako se festival zliva z okoljem. Najsi gre za debate, ki so jim prisluhnili naključni obiskovalci parka v Taboru, Palete, ki so se zlile z drugimi športnimi dejavnostmi v prostoru, dimnik, ki je pošiljal besede v mesto, Iden, ki se je zlil s sončevim ciklom, ali Labrovićeve maske, s katerimi je kdorkoli lahko postal sotvorec predstave. V tem se morda skriva del odgovora na vprašanje, ki bistveno zadeva področje odrskih umetnosti – kako se znajti v razmerah epidemije. Odgovora, ki ga spontano ponuja sama praksa.

コメント


bottom of page