top of page
  • Aljoša Lovrič Krapež

Festival Mladi levi 2019

Bolj človeški




V atriju Stare elektrarne se drenja nekaj ducatov obiskovalcev. Večini s hlačnic, z ramen ali s konic dežnikov kapljajo debele kaplje poletnega dežja. Snidenja, razhajanja, stiski rok, smeh, besede, objemi … Nad vsem tem visi pričakovanje dogodka.


Ko se občinstvo posede, spregovori vodja festivala Nevenka Koprivšek in nas spomni, da je privilegij sedeti v dvorani in gledati predstave, in da jasno vedeti, da festival ni namenjen le pasivnemu opazovanju del umetnikov, da ta ustvarja svoboden prostor oziroma prostor svobode, v katerem postane človek del začasne skupnosti. »Svet je poln protislovij,« pravi in pogleda na drugo stran zrcala. Uničenje hektarjev gozda v Braziliji, tisočera trupla beguncev v Sredozemskem morju. Festival ustvarja začasno (čutečo) skupnost in naloga te je, da odzvanja in se na koncu na svet tudi odzove. Kot na zidu Stare elektrarne po novem kričeče odzvanja zvočni zapis: svoboda umetnice Urše Vidic.

***



MACBETTU


Macbettu. Predstava, ki je odprla 22. festival Mladi levi, je v svoji pojavnosti in izrazu očitno izstopala. Dramska matrica je presenetila in občinstvo se do nje nekako ni moglo soglasno opredeliti. Odrska domiselnost in originalna izpeljava lika Macbetha sta Macbetha postavila na pusto planjavo krikov, vreščečih spak in bučanja vetra.


Vse se je začelo z glasnim udrihanju po železnih vratih, kot da bi nekaj želelo vstopiti, nekaj zunaj predstave. Predstava je v svojem izrazu polna paradoksov. Občinstva ne boža, niti ga v celoti ne ozavesti – ignorira ga in ga v intervalih napada. Pred nami je vzpostavljala svoje mehanizme, jih postopoma razkrivala in rušila ter s tem pred nami razkrivala matrico Macbetha samega. V svet znakov in simbolov se je spuščala neobremenjeno, pred nami. In tako je ustvarila odrski poligon, skozi katerega so se telesa igralcev suvereno sukala. Na koncu tega nas je čakala podoba Macbetha, sedečega na stolu z luknjo v sedalu, z glavo v rokah – kot razočaran klovn, ki ga je cirkus pustil samega na neki neskončni planjavi.


Dramatični, teatralni, življenja polni režijski vložki in vzporedni izjemni igralski naskoki niso mogli nahraniti potrebe po jasnemu odvodu v konkretnejšo opredelitev do obravnavane tematike. Zelo gledljive vodoravne, navpične, poševne mizanscenske linije niso zmogle zakrpati lukenj v sporočilnosti predstave. Odrski materiali so bili pred našimi očmi reciklirani v odrski znak in obratno, niso pa prenesli surove moči konteksta postavitve Macbetha tu in zdaj, pred nas, v odrski sistem.


Kljub izjemni izvedbi sta torej vsebinska izpeljava, sporočilo ostala nekje na pol poti med igralci in gledalci. Predstava se je začela z zvočno figuro trkanja oziroma butanja na vrata, za katero smo kasneje izvedeli, da jo s svojimi velikimi pestmi izvajajo ob železno mizo posedeni in krvave slave željni obriti moški – Macbethi. Železni zvok ob ponikanju luči sicer ostaja, a je tokrat bolj podoben bučanju valov – in ko so se luči v dvorano spet vrnile in je sledil aplavz, je postalo jasno: ja, nekaj je vstopilo.

REPLIKA: »Dovolj principov.«


***


Pred vsako predstavo na Mladih levih sem vedno znova poln pričakovanj. Vsako posebej doživljam kot iskanje skritega zaklada. Občutek imam, da v trenutku, ko je moja vstopnica pretrgana, ko stopim v prostor in se za mano zaprejo vrata, stopim na pot iskanja. Najbrž bi moral tako gledati na vsako predstavo, a predstave, ki sem jih navajen gledati na Mladih levih, se očitno razlikujejo od predstav, ki mi jih ponuja moje bližnje okolje, zato se mi že same po sebi zdijo eksotične. To ni povezano le z njihovo geografsko tujerodnostjo; sproža ga nekaj mnogo bolj jedrnega, bistvenega. In sicer neka lahkotna, neobvezujoča, dinamična atmosfera, ki jo prinaša eksperimentalna plat predstav.


***


MTDC – VIZUALNA ANTOLOGIJA MOJEGA STROJNEGA ŽIVLJENJA


Umetnica preizprašuje odnos med človekom in njegovim neživim, mehaničnim izumom; po osebni poti doživljanja tehnologije, od inkubatorja do prvega srečanje z radiem, s telefonom, klonirano ovco … Vsebina branega besedila, lecture performance, je tako sicer necenzurirano odprla vprašanja, ki jih moramo kot družba nujno spraviti v svoj miselni obtok, a dlje od tega predstava ni prišla.

Tok misli je bil pred nami razgrnjen predvsem kot dokument in manj kot pričanje generacije, ki je na svoji koži doživela začetek mehaničnega, železnega, robotskega vmešavanja tehnologije v svet na to nepripravljenih, naivnih ljudi in se do njega ni uspela pravočasno opredeliti. Sama potreba po ugledališčenju besedila ni bila utemeljena, odrsko dogajanje je ilustriralo govorjeno.

REPLIKA: »Everything becomes a map.«



CUCKOO


Ko se na platnu vrtijo posnetki krvavih protestov, ki so se v prejšnjih desetletjih v Južni Koreji zgodili kot posledica hude finančne krize, občinstvo nemo sedi, tako tudi, ko jih performer nagovori. Ko začne komunicirati s stroji, občinstvo skoči s stolov. Jaha Koo v performansu kritično in brezkompromisno zareže v problematiko stanja v južnokorejski družbi po bankrotu, v katerega jih je prisilil ameriški IMF. Ko se največji krivec skriva za zaslonom, ko svetovna javnost le ignorira, ko postane intima zgolj podaljšek kolektivnega propada, lahko posledice neznosnega pritiska razume le kuhalnik riža – cuckoo. Prizadetost svoje generacije avtor pred nami razplete skozi zgodbe o lakoti, neizpolnjenosti, jezi, depresivnosti, samomorih njegovih bližnjih – nesmiselno žrtvijo. Živeti in umreti brez sledu je dejstvo. Preživetje je pogoj. Bolečina in obup izgubljene generacije najdeta pot v dihotomijo avtorjeve glasbe in njegovega dialoga z neobčutljivo mašino s presenetljivo artikulirano mislijo. Generacije s »super happy« izrazom na obrazu, s tetovažami superherojev na nadlahti pač lahko komunicirajo le s super inteligentnim strojem.


Performansu še kako uspe spregovoriti, lokalno problematiko postavi v globalni kontekst. Nagovarja nas distanciran, a še zdaleč ne neobčutljiv govor o odsluženem sistemu z roko v roki z dejstvom, da smo v gledanju sluzastih ameriških politikov na naših zaslonih prekleto domači. Drža izvajalca je čvrsta, na njegovem obrazu se med oblikovanjem sveže kuhanega riža v kocke zrcali veličina besa, ki se nabira tudi v naši podtalnici. Kaj so naši cuckooji? Mikrovalovke? Toasterji? Kaj bi o nas povedali oni?

REPLIKA: »Dobra ekonomija je dobra politika.«



DELAVNICA


Kako si zapomniti vrstni red številk, kako žagati deske, kako roditi in poviti otroka, se znebiti trupla, umreti, kako živeti ter še mnogo drugih navodil in inštrukcij predlagajo trije ustvarjalci v Delavnici, ki najprej kot okoliščina, potem pa globalna slika ponudi prizmo gledanja. Mansplaining, v dinamični, jedkega humorja in ironije polni igri z občinstvom se sicer postavi pred nas kot rdeča nit, a kmalu postane jasno, da želi predstava spregovoriti o nečem večjem. Režija, stalno kroženje igralcev okoli občinstva in ustvarjanje vedno bolj groteskne atmosfere so sprožili občutek, da oder sam prihuljeno ječi. Kjer se je zastavilo sistemsko vprašanje, pa predstavi ni uspelo najti pravega odrskega odvoda. Ustvarjeni prostor oziroma situacija ni kolapsirala niti se ni dvignila iz pepela; izvila se je v neprepričljive odzive, igralsko sicer atraktivne, a vsebinsko neprepričljive prizore.


Predstava iz odlično zastavljenega odrskega sistema ni našla primernega odvoda na novo stopnico oziroma ni dosegla vsebinske izravnave znotraj zastavljenega (koncepta), ampak je bila zapeljana na periferna, estetsko in izrazno sicer zanimiva polja. Igralci so pred občinstvom raztezali nize inovativnih, dinamičnih, vprašanj in življenja polnih sekvenc ter se ob tem močno znojili. Kljub temu pa je nas vedno bolj, bolj kot sam znoj, zanimal človek, ki se znoji.

REPLIKA: »Make sure it is sharp.«



IZKOPAVANJE


Sedel sem na stolu na robu dvorane, med dvema ekranoma s podnapisi, in ker so mi glave ostalih gledalcev in igralci zakrivali pogled na ekrana na drugi strani, sem moral med predstavo izbirati med branjem podnapisov za sabo in med gledanjem igralcev, ne da bi vedel, kaj govorijo. Tako je velik del predstave spolzel mimo mene. Trije igralci so se sprehajali mimo nas in govorili. Kaj so hoteli povedati? Pravzaprav žal ne vem.


Film Rdeča puščava režiserja Michelangela Antonionija, predvsem pa življenjska figura Monice Vitti in zasebna življenja igralcev v odnosu do nje so bili rdeča nit predstave, ki ji z vsoto privatizmov ni uspelo spregovoriti o ničemer večjem kot o linijah vzporednic med lasuljo in osamelo podobo igralke, prazno pustinjo in antidepresivi – med Antonionovim filmom in na videz skromno izpovedjo, katere nosilci so bili trije igralci med zaspanim občinstvom. V teh povezavah sem iskal jedro, sporočilo, oprijemljivo referenčno točko, kjer bi me govorjeno začelo zanimati, pa se mi je ta vztrajno izmikala. Gledalci so gledali v (nelogično razporejene) ekrane s podnapisi, v tla in v igralce, ko so se ti postavili pred njih, a še takrat, ko naj bi se izmenjava med igralcem in gledalcem zgodila, slednji ni vedel, kaj igralec sploh govori. In ko sem se vprašal, ali naj bi bil ogled filma pravzaprav moja domača naloga, so se odprla vrata in zunaj so nas čakali šampanjec in stekleni kozarci.

REPLIKA: »Moja mama nosi lasuljo.«



JE TO SOBA: DOBESEDNI PREPIS REALITY WINNER


Predstava na oder postavlja transkripcijo dialoga zaslišanja Reality Winner (Emily Davis) 3. junija 2017. Obsojena je bila posredovanja zaupnih informacij o ruskem vmešavanju v ameriške volitve. Sama banalnost dialoga je strahovita. Obrati so zastrašujoči. Karakterji, ki govorijo iz njega, so morbidni. Kljub pronicljivosti materiala in odločitvi za uprizoritev, kar je v današnjem kontekstu učinkovita gesta, pa predstavi ne uspe preseči dogodka samega. Kot da samo gradivo ne bi ponujalo dovolj, se predstava poslužuje spektakla, režijskih stranpoti.


Lutka psa na primer sicer deluje komično, a gledalca zavaja v neizpeljano atmosfero lahkotnosti in neobveznosti. Čeprav ji uspe v svojih postopkih akumulirati ambient, nam v tem izmika vsebino. Zakaj je na drugi strani le ena vrsta gledalcev? Je to porota? Na sredini predstave se začnejo igralci premikati, kot bi bili v počasnem posnetku. Zakaj? Kakšnemu sistemu sledijo nenaravne mizanscenske postavitve in premiki? Dogajanje na odru je vsekakor izjemno gledljivo, a gledalca ne nagovarja z odnosom do vsebine predstav, ampak s komičnimi točkami, neizpeljanimi režijskimi, scenskimi odločitvami, igralskimi vložki. Nastopajoče osebe pa ob obravnavani problematiki ostanejo neme.


Zaradi nejasnosti osnovne hipoteze, razumevanja, zakaj to gradivo uprizoriti, predstavi ni uspelo scela zavibrirati z občinstvom. Igralci so sicer z izjemno natančnostjo predstavili besedilo zaslišanja, a ostaja vprašanje: kje in zakaj je Reality Winner bila, kje je sedaj, in predvsem: zakaj je tam?

REPLIKA: »I think so.«


***


Prikloni so hecna stvar. Včasih občinstvo ploska, ker jim je bila predstava všeč, včasih le zaradi konvencije ali konteksta. Včasih se igralci priklonijo le v vratu, včasih se njihova čela skoraj dotaknejo tal. Včasih pomahajo proti tehnični ekipi za občinstvom, včasih pa ne. Včasih se priklonijo le enkrat, včasih pa tudi desetkrat. In prikloni na Mladih levih niso izjema.

Če bi seštel trajanje vseh priklonov na videnih predstavah na festivalu, bi dobil: 9 minut in 36 sekund.


***



GLAS NARAVE: SOJENJE


Občinstvu je bilo pri vhodu v Rdečo dvorano Mestne hiše naročeno, naj v predprostoru pusti svoje stvari, tudi telefone, če pa jih že prinese s sabo v dvorano, naj vklopi »letalski način«. Nato so gledalci dobili prevleke za obutev za enkratno uporabo. Ob vstopu v dvorano je vsak povedal svoje ime, ki ga je sodelavka vestno zapisala na list papirja.



Občinstvo sedi na stolih, razporejenih v krogu, performerka izza govorniške mizice napove prihajajoči proces: v sedmih korakih bomo simulirali sodni proces. Zločin: ekocid. Še pred tem pa je performerka izrekla dobrodošlico: v počasnem ritmu je s prej omenjenega lista papirja prebrala naša imena, gledalci pa smo pridno dvigovali roko, ko smo zaslišali svoje.


V prvem koraku sta kot člana poznavalcev naravovarstvenih problemov spregovorila član gibanja za podnebno pravičnost in pravnica – strokovnjakinja za naravovarstveno problematiko. Prvi je govoril tako nezainteresirano in dolgočasno, predvsem pa v vsebini posplošeno, da je predstava že v prvih nekaj minutah izgubila pozornost velike večine občinstva. Omenjena predstavnica stroke pa je pred nami razgrnila zaokroženo predstavljeno problematiko uničevanja narave kot skupnega dobrega brez pravne odgovornosti. Predvsem pa je jasno in glasno opozorila, da za tovrstno razpravo in kakršenkoli zaključek nimamo prave terminologije. Že sam termin »ekocid« naravo podreja v enega izmed elementov antropocentričnega univerzuma in tako kaže na človekovo simptomatično posplošeno dojemanje narave. Na to pripombo se performerka ni odzvala, ampak je, kot da je izrečeno brezpredmetno za predstavo, nadaljevala. S to pripombo pa je bila dana strateška točka za kritiko, ki je koncept v nadaljevanju ni zdržal.


Naslednjih šest korakov se je bolj kot s sodbo ukvarjalo z naivno preslikavo globalne situacije z na tleh razgrnjenega zemljevida sveta in s prenosom osebne izkušnje narave. Nobeden izmed korakov pa ni bil umeščen v samo sojenje oziroma ga s tem ni bilo mogoče konkretno povezati. Bolj kot za sojenje je šlo za do konca mistificirano deljenje izkušnje narave avtorice, ki bi bila sama po sebi lahko zanimiva, a je v napovedanem kontekstu delovala naivno, simptomatično. V enem izmed korakov se je kot članica občinstva oglasila ženska in nam povedala nekaj besed o tem, kako se je v nekem trenutku življenja odločila, da bo stopila v stik z naravo in šla za nekaj dni v gozd. (Ženska je nastopila kot članica občinstva; zelo nalagani smo se počutili tisti, ki smo kasneje izvedeli, da je bila to režiserka predstave.)


V enem izmed zadnjih korakov so gledalci dobili nekaj predmetov, ki naj bi jih poslušali, z njimi vzpostavili neki odnos. O neučinkovitosti izpeljanega jasno govori dejstvo, da so po vseh prejšnjih korakih, polnih neučinkovitih privatizmov, gledalci telo mrtve hobotnice neobčutljivo premetavali po svojih rokah, se nasmihali lastni negotovosti in do hobotnice gojili odnos kot do porabljene role toaletnega papirja.


O paradoksih, v katere se je zapletla predstava, najbrž najpreprosteje spregovori tudi čaj, ki ga gledalcem ponudi performerka na koncu dogodka. Čaj je bil črne barve in videti je bilo, kot da želi biti podaljšek dogajanja, da si sedaj, ko smo obsodili zločince, lahko privoščimo trenutek pomiritve. V čaju je bilo črno umetno barvilo.

REPLIKA: »Will I be enrolled?«



V MNOGIH ROKAH


Kate Mcintosh v izkušnji senzoričnega gledališča ustvari skupno točko doživljanja. Udeležencu ponudi neobremenjeno izkušnjo preizkusa njegovih čutil, še pomembneje pa je, da ji uspe ustvariti senzacijo, ki pod svoje okrilje sprejme občinstvo kot enoten, čuteč organ. V prvem delu postanejo zemlja, kamen, milo, kava, lasje, barve … igrišče zaznav in necenzuriranih reakcij. V tri vrste razporejeni udeleženci si podajajo predmete iz roke v roko. Egoistični, paranoični, spontani, komični, natančni odzivi dajo vrstam samosvojo dinamiko in izkušnjo.


V drugem delu se po istem principu dogodek nadaljuje v temi. Med rokami, v glasnih odzivih med sosedi, v odnosu do predmetov, v glasovih začne individualna izkušnja prehajati v kolektivno. Odtenki barv, tipanje predmetov, vonj dobijo skupni imenovalec. Izkušnja je poetična in osvobajajoča. O izkušnji najbrž najbolje govorijo zbegani pogledi po dogodku, ki pričajo o tem, kako hitro je človeška skupnost ustvarjena in kako hitro je ta skupnost hkrati razbita.

REPLIKA: »Kaj je to?«


***


Na festivalu sem poleg svojih kolegov opazil le prgišče drugih študentov ljubljanske gledališke akademije. Kje so vsi študenti? Če želimo občinstvo, ki bo odprto za naše ideje in stvaritve, si ne želimo biti del tega občinstva mi?


***



DRUŽINSKO RAZKRITJE – 20 LET KASNEJE


Zadnja in enkrat odigrana predstava Družinsko razkritje – 20 let kasneje avtorice Ursule Martinez je nadaljevanje pred dvajsetimi leti nastale predstave Družinsko razkritje. Avtorica nepretenciozno, iskreno, na mnogih mestih (samo)ironično, predvsem pa vešče vleče vzporednice med stanjem v družini pred dvajsetimi leti in zdaj. Življenje, ki se odvija po svoji brezkompromisni poti, vznikne pred gledalci. Martinez in njena dementna mama v predstavi razkrivata tako obrise ran kot nasmeh, ki jih za sabo pušča čas. Senca pokojnega očeta ostaja. Celotno predstavo se na platnu vrti posnetek predstave izpred dvajsetih let. Martinez, njena mama in oče na platnu delujejo naivno, otroško, brezskrbno in morda bo tako videti tudi posnetek te predstave čez dvajset let.


Avtorica se roga cinizmu in dvomu gledalca. Kdo si upa trditi, kje se življenje konča? Martinez družino iztrga iz samozaverovanega, asocialnega družinskega jedra, a iz nje ne naredi spektakla, temveč ga napolni z iskanjem odgovora na razdaljo med sedenjem na kavču doma in sedenjem na kavču na odru.

REPLIKA: »Who knows?«


***


Rdeče niti predstav letošnjih Levov ne morem zapisati v eni povedi; te festival sam tudi ne poskuša splesti. Festival na prvem mestu ni le predstavitev največjih uspešnic sezone. Festivali so tu zaradi drugega razloga: da bi se kolektivno opomnili na srž človeka – njegovo čutenje. Festival ustvari univerzalen občutek skupnosti, ki ne temelji na ideoloških ploščah, temveč je to tista izkušnja, kot je v zadnjem festivalskem nagovoru občinstvu zatrdila Nevenka Koprivšek, »zaradi katere smo za kanček bolj človeški«. Odgovornost do tega, da čutimo.


In festival se je odvil s to mislijo. Stiskanje rok, poljubi, posplošeno kritiziranje in pohvala predstav, objemi, nasmeški, trganje kart, pomežiki, dremanje na predstavah, debate, ples, preznojeni hrbti, problematiziranje tega in onega, vse to in še tisoč drugih stvari, ki se sicer ne zgodijo same po sebi in skupaj tvorijo konglomerat, ki mu rečemo festival. V tem, predvsem pa v izpeljanih vsebinah, se festival današnjemu svetu postavlja po robu. Tudi z mednarodnim forumom trans-making o čustvenem materializmu, v okviru katerega je skupina progresivnih posameznikov z različnih področij umetnosti in humanizma razpravljala o sistemskem uokvirjanja človeškega čutenja v disciplinirano družbo reda, ubogljivosti in družbenih razlik.


Festival je v osmih dneh ustvaril prostor svobode, moč, ki potuje v koncentričnih krogih: od ploskajočega ob priklonu naprej v svet, ki je hkrati bela vrv v množici rok in skupina obritoglavih moških ob prašičjem koritu. Ja, svet je res poln protislovij. A svet je še veliko več od tega, in če mu dobro prisluhnemo, slišimo, kako iz globočin rjovejo levi.

Bình luận


bottom of page