Festival Mladi levi, 2. del: Pregled programa festivala med letoma 2013 in 2024

Uvod

V prvem delu pregleda in analize programa festivala Mladi levi od leta 1998 do 2012 sem se osredotočila predvsem na zastopanost posameznih tem in žanrov, posamezne festivale sem poskušala združiti glede na prevladujoče tematske sklope, nekaj pozornosti pa sem namenila tudi žanrskemu mešanju oziroma prepletanju. Prav tako me je zanimalo, kako poteka kuriranje festivala, ki nima jasnih programskih rdečih niti, kakšne izzive to pomeni, predvsem pa, ali lahko na podlagi analize rečemo, da je tako kuratorstvo produktivno oziroma uspešno. Že po hitrem pregledu programskih katalogov po letu 2013 sem ugotovila, da to obdobje prinaša tematsko in žanrsko še raznolikejše projekte, zaradi česar je bila tudi metoda analize nekoliko drugačna – ne gre več toliko za poskus tematskega združevanja, temveč bolj za splošen, morda tudi nekoliko širši pogled na celotno obdobje. Pri tem bom poskusila upoštevati nekatere tematske, žanrske ali druge trende ter iskati razloge za njihovo pogostejše ali ponavljajoče se pojavljanje. Zanimalo me bo, ali ugotovitve glede vizije in ciljev festivala še zmeraj držijo, kaj je v tem obdobju v primerjavi s prvim izstopajočega, ter nekoliko več pozornosti namenila okroglim mizam in drugim dejavnostim na festivalu. Kljub nekaj »univerzalnim« tematikam in problematikam, ki so na festivalu prisotne vse od leta 1998, bom poskušala v prispevku zadnjih 12 let festivala predstaviti predvsem v vsej njegovi raznolikosti.

Kako festival prepoznava aktualne trende, koliko »pred časom« je in kam se bo razvijal v prihodnosti, pa bomo lahko kmalu spremljali v Stari elektrarni (pa tudi okrog nje) – 23. avgusta se namreč začenja že 28. mednarodni festival Mladi levi; program festivala je že objavljen na Bunkerjevi spletni strani. Vabljeni!

Nadgrajevanje in razvijanje skupnostnih praks

Pri analizi programa festivala do leta 2012 sem se z letnico 2012 med drugim zamejila zato, ker je Bunker do takrat že dodobra vzpostavil skupnostno delovanje na festivalu, hkrati pa napovedal (program pa nekoliko tudi že kaže) njegov razcvet. Letnica 2012 se je zdela smiselna tudi zaradi 15-letnice festivala, kar je ekipi omogočalo produktiven pogled v preteklost (predvsem z izdajo knjižice Levopis) in hkrati razmislek o prihodnosti. Pregled programa do leta 2012 je pokazal, da se teme, s katerimi se ukvarjajo projekti na Mladih levih, vztrajno premikajo od intimnega k vse bolj družbenemu – tudi družbeno in politično angažiranemu. Gre torej za vedno večje in intenzivnejše zavedanje pomena skupnosti, pomena korektnega in dobrega delovanja v skupnosti, pa tudi ustanavljanja ali vzpostavljanja skupnosti, ki bi lahko omogočale boljšo prihodnost. Bunker je začel z letom 2005 k sodelovanju na festivalu vse bolj sistematično vabiti prostovoljke_ce, z leti razširjal njihovo mrežo, s tem pa tudi svojo mrežo sodelujočih – svojo skupnost torej. V prvem delu prispevka me bo zato zanimalo predvsem, kako se je po letu 2013 razvijalo skupnostno delovanje.

Festival je že leta 2013 predstavil projekt Atlas (Ana Borralho in João Galante), ki je vključeval 100 lokalnih prebivalk_cev, ter projekt GALA – Celebration of Minorities (skupine Kviss búmm bang), pri katerem so sodelovale_i lokalne_i predstavnice_ki manjšin. Leta 2018 je na festivalu na primer projekt Ves moj seks, v katerega so bile vključene_i starejše_i lokalne_i prebivalke_ci, istega leta predstava Sprožilec sreče, ki je vključevala mlade odrasle, pri projektu Iskre iz leta 2020 pa so sodelovali otroci; ti trije projekti kažejo na to, da skupnostno delovanje festivala vključuje vse starostne skupine. Zanimiv je tudi projekt Ponovni zaris Ljubljane: mesta naporov, solidarnosti in negostoljubnosti (2018), pri katerem gre za sprehode po mestu, leta 2020 pa je festival praznoval 10-letnico skupnostnega vrta – projekta Onkraj gradbišča –, ki je bil prvotno zasnovan le kot enoletni projekt. Projekt Dueti (2023) omogoči sodelovanje neprofesionalnim umetnicam_kom, pomembno pa se mi zdi opozoriti tudi na navezo med kolektivom Škart in Domom starejših občanov Tabor, ki so leta 2021 sodelovali v projektu Nepraktične ženske, leta 2022 pa še pri delavnicah o ogroženih vrstah ptic.

Po smrti ustanoviteljice Bunkerja in dolgoletne programske vodje festivala Nevenke Koprivšek leta 2021 je Bunker v sodelovanju s še nekaj organizacijami in partnerji vzpostavil tudi tako imenovani Nevenkin gaj – uredili so zelenico okrog ŠD Tabor, za katero še zmeraj skrbijo, s tem pa omogočajo tudi pred-/med- ali pofestivalsko druženje na prostem. Pri skupnostnem delovanju se zdi vredno omeniti tudi projekt Skupne krajine (2024), ki se glede na produkcijske razsežnosti zdi kot Bunkerjev največji skupnostni projekt in je povezal lokalno prebivalstvo okrog Koseškega bajerja, s tem pa omogočil skoraj osemurno izkušnjo v naravi. Čeprav je projektov, za izvedbo katerih so dobro vzpostavljene mreže poznanstev ključnega pomena, verjetno še veliko več, kot je tukaj naštetih, pregled programa od leta 2013 pokaže, da Bunker zares ohranja skupnostno delovanje, ga nadgrajuje in se zaveda njegovega pomena.

Okrogle mize, predavanja, konferenca in debatne kafane

Vključevanje skupnosti in prostovoljk_cev velikokrat pomeni tudi sodelovanje naturščikov v najrazličnejših projektih (kot na primer v zgoraj omenjenih Ves moj seks ali Dueti). Na to temo je v okviru festivala potekala tudi debatna kafana oziroma okrogla miza leta 2023. Okrogle mize v debate vključujejo domače in tuje sodelujoče, obravnavajo pa najaktualnejše problematike na področju kulture ter tudi politike in družbe nasploh. Okrogle mize dogajanje na festivalu »teoretično« popestrijo in pomenijo prostor za odprto debato, predvsem pa v svoji zasnovi pomenijo vsakič znova premisliti in preučiti aktualne trende znotraj kulture, umetnosti, kulturne politike in družbe, na podlagi česar so nato sestavljene tako, da bi lahko v negotovih časih dale vsaj kakšen odgovor ali pomenile prostor za skupno iskanje rešitev ter možnosti za v prihodnje. Okrogle mize od leta 2020, ko so tako izvedbo sicer narekovali protikoronski ukrepi, potekajo na prostem, pri ŠD Tabor, in sicer v obliki debatnih kafan – tako lahko njihovim vsebinam prisluhnejo tudi naključni mimoidoči.

Foto: Nada Žgank

Okrogle mize so del festivala od leta 1999, za potrebe tega prispevka pa me bo zanimalo, katere teme pokrivajo po letu 2013 in ali lahko pri tem opazimo kak trend pogostih ali ponavljajočih se problematik. Leta 2013 je potekala okrogla miza oziroma posvet »(Ekonomsko) pozicioniranje umetnika v družbi«, leta 2014 je bilo poleg okrogle mize organizirano tudi predavanje, in sicer oboje na temo pasti participatornosti v umetnosti, kar se zdi glede na že takrat naraščajoče število participatornih projektov (po letu 2013 ali 2014 pa jih je, kot bom predstavila v nadaljevanju, še mnogo več) zelo smiselno in produktivno. Leta 2015 je potekala diskusija o repolitizaciji javnega prostora, kar po svoje odseva ukvarjanje z javnim prostorom že pred letom 2013 in hkrati pogostejše pojavljanje intervencij v javnem prostoru na festivalu prav od leta 2015, po drugi strani pa napoveduje tudi intenzivnejše ukvarjanje s problematiko privatizacije, javnega prostora in deljenja prostora po letu 2018.

Leta 2016 je v sklopu festivala potekala konferenca z naslovom »Pripravljeni na spremembo: nove politične mitologije in umetnost«, s čimer je festival razširil polje diskusije in predavanj ter teoretičnih vsebin znotraj programa. Glede na tematike okroglih miz lahko vidimo, da se festival ukvarja predvsem s prihodnostjo ter hkrati zaznava spremembe, ki se dogajajo v politični in družbeni sferi tukaj in zdaj. To leta 2016 odseva tudi program, ki spretno združuje razmišljanje o prihodnosti z iskanjem »vzrokov« v kolektivnem spominu, nacionalnih zgodovinah in preteklosti nasploh. Nenehen pogled v prihodnost izkazuje tudi okrogla miza leta 2017 z naslovom »Prihodnost festivalov: Festivali in kulturni turizem«. Festival (ali njegova programska ekipa) se torej zaveda potencialov prihodnosti, hkrati pa lahko tema te okrogle mize kaže na takratno finančno stanje na področju kulture, ki je zahtevalo (in še zmeraj zahteva) iskanje možnosti za novo povezovanje, za razširitve, za iskanje drugačnih možnosti financiranja, s tem pa tudi polj, ki jih festivalski program pokriva.

Festival je leta 2018 praznoval 20-letnico, kar je spodbudilo razmislek o festivalu nasploh, organizirana pa je bila okrogla miza »Ob pravem času? O trdoživosti in pravočasnosti«, ki je izhajala prav iz premise, da mora biti festival za to, da se lahko obdrži toliko let, v svojem programu zmeraj nekoliko pred časom, predaktualen. Uspešno kuratorstvo takega (torej z več kot 20-letno tradicijo) festivala pomeni pravočasno in predčasno prepoznavati, kaj bo v naslednjih letih zares popularno, s tem pa torej venomer razmišljati bolj o prihodnosti kot o preteklosti oziroma ta dva pojma povezovati tako, da so vse izkušnje preteklosti le izhodiščne (in ne preveč nostalgične) točke za oblikovanje prihodnosti. Leta 2019 je na festivalu okrogla miza z naslovom »Prostorska problematika scenskih umetnosti v mestu Ljubljana – ponovno«, ki že v naslovu kaže na to, da je prostorska problematika tema, ki se na festivalu in tudi v scenskih umetnostih nasploh pojavlja vedno znova (okrogla miza na to temo je bila namreč organizirana že leta 1999). Istega leta je na festivalu v organizaciji s partnerji mreže trans-making tudi »Mednarodni poletni forum« na temo čustvenega materializma, v sklopu katerega so potekali predavanje, okrogla miza, delavnice, sprehodi po mestu in odprti pogovori.

Od leta 2020 potekajo okrogle mize v obliki debatnih kafan, in sicer so bile diskusije leta 2020 povezane s takrat aktualnim koronavirusom. Šlo je za pogovore o odnosih med dvomom/zmernostjo/pogumom/svobodo, korono in umetnostjo. Leta 2021 je ponovno v ospredju razmišljanje o prihodnosti, tokrat v dveh linijah: umetnost – prihodnost – vesolje in umetnost – prihodnost – družbeni vpliv. Kot že omenjeno, je bila debatna kafana leta 2023 namenjena neprofesionalkam_cem na odru, pa tudi zborovskemu petju. Leto 2024 se ponovno vrača k temi prostora, in sicer z debatno kafano z naslovom »'Naši' prostori prihodnosti«, znotraj katere sta potekali dve okrogli mizi, prva o skupnih prostorih kot prostorih potenciala za reparativne prakse ter druga o skupnostnem upravljanju in samoorganizaciji.

Nenehno vračanje k vprašanju (javnega) prostora

Pri pregledu programskih katalogov lahko opazimo, da je tema prostora – naj gre za javni prostor in njegovo izginjanje zaradi privatizacije, naj bodo to prostori, vezani na skupnostne prakse, ali prostorska stiska znotraj scenskih umetnosti – stalnica festivalskega programa ne le pri okroglih mizah in debatah, temveč tudi znotraj posameznih projektov. Z vprašanji javnega prostora se je festival ukvarjal že leta 2005, veliko »prostorskih« projektov je bilo prav tako leta 2009, teme načrtovanja prostora pa so se s temami ekologije, družbene in politične angažiranosti prepletale vse do leta 2012. Znotraj obdobja, ki ga natančneje analizira pričujoči prispevek, je od leta 2014 na festivalu vse več intervencij v javni prostor – eksplicitno tako poimenovanih jih je do leta 2024 skupaj devet.

Foto: Nada Žgank

Ukvarjanje s prostorom lahko pripišemo že projektu oziroma dogajanju, imenovanem Postaja Tabor (2013), v sklopu katerega je bilo po parku Tabor več individualnih zvočnih postaj, kjer so lahko obiskovalke_ci med drugim prisluhnile_i intervjujem z ustvarjalkami_ci festivala. V območje Tabora je leto kasneje posegel danski kolektiv hello!earth z intervencijami, ki so bile, kot zapišejo v programskem katalogu, »povabilo k novemu doživetju Tabora in spodbuda za dojemanje različnih čustvenih ravni in socialnega tkiva mesta« (Mladi levi 2014, 17)[1]. Leta 2019 poteka že omenjeni »Mednarodni poletni forum« v okviru mreže trans-making, mreže »dvajsetih akademskih, kulturnih in aktivističnih organizacij, povezanih v raziskovanju ustvarjanja (javnega) prostora ter umetniških praks, ki vzpodbujajo alternativne možnosti družbene, ekonomske in demokratične prenove« (Mladi levi 2019, 70). Istega leta se na festivalu odvije skupinski sprehod po mestu, poimenovan »Ponovni zaris Ljubljane«, pri katerem so sodelujoči proučili »različne narative, družbena in politična srečanja, prostore gostoljubnosti in negostoljubnosti migracij, ki so povezani z urbanim, družbenim kontekstom Ljubljane in širše« (Mladi levi 2019, 76).

Prostorske intervencije

Če bi želeli zamejiti obdobje, ko sta poseganje v prostor v obliki intervencij in ukvarjanje s prostorom najfrekventnejši, je to v letih 2019, 2020, 2021 in 2022. Leta 2021 se na Taboru vzpostavi že omenjeni Nevenkin gaj, istega leta je potekal tudi Poletni laboratorij ACT, ki se ukvarja z urbanimi drevesi, hkrati v tem letu 10-letnico beležijo Lirični utrinki v mestu, ki bi jih lahko kot »pop-up opero« prav tako razumeli kot intervencije v prostor. Skupina God's Entertainment leta 2020 predstavi projekt Po Evropi: to so bili vodeni ogledi po Ljubljani, sicer vezani na turizem v evropskih mestih. Izstopajoča zaradi inovativnosti in forme sta tudi projekt skupine Nonument Group (2022) z naslovom Bežigrajski stadion: hoja okrog vrele kaše, pri katerem je šlo za vodeni ogled zapuščenega (zanemarjenega) bežigrajskega stadiona, ter projekt Jake Železnikarja Privatno – prehod prepovedan, ki skozi spletno intervencijo tematizira in problematizira vedno večjo mero privatizacije.

Leta 2022 je tematiziranja prostora znotraj izbranega obdobja največ, in sicer se prepletajo teme in motivi javnega prostora, javnih parkov, pomena hiše in doma (ta tema je prisotna tudi leta 2021), bivanja v skupnosti, privatizacije ter v zvezi s tem tudi eksistencialnih vprašanj, leto prej pa projekti tematizirajo tudi nepremičninsko krizo. Vidimo lahko torej, da se festivalski program (in s tem kuriranje, pa tudi vrednote ali vizija festivala) intenzivno, pogosto, temeljito in glede na stalno poslabševanje prostorske situacije tako z vidika nepremičnin kot prostorov za scenske umetnosti predvsem utemeljeno ukvarjal s prostorom. Pri tem se premika od tematiziranja prostora znotraj posameznih predstav k prepoznavanju problema na lokalni ravni in s tem v realnem prostoru, kasneje pa tudi ukrepanju na tem področju. Uspešni projekti predvsem na območju Tabora (in s tem v okolici Stare mestne elektrarne ter Bunkerja) so omogočali tudi lažje odkrivanje in ozaveščanje ostalih podobnih prostorov po Ljubljani, celotna problematika pa se je vse bolj povezovala z iskanjem družbeno in politično angažiranih načinov za njeno reševanje.

Široko tematsko polje programa med letoma 2019 in 2022

Splošno tematsko vzdušje znotraj programa v teh letih je nekoliko pesimistično, po svoje tudi pretreseno, kar je verjetno nekoliko posledica pandemije leta 2020. Čeprav je festival zaradi poletnega termina potekal tudi leta 2020, lahko znotraj programa opazimo večje število domačih predstav (kar je logična rešitev glede na raznorazne omejitve pri prečkanju mej) in predvsem, kar je omenjeno tudi v uvodniku tega leta, prevladovanje občutkov, kot so »krhkost, ranljivost, strah, pa tudi jeza« (Mladi levi 2020, 12). Že leto prej se je veliko projektov ukvarjalo z razčustvovanostjo sveta in z redefiniranjem odnosov do materialnega, svojevrstno redefiniranje umetnosti in razmislek o tem, ali gre za začetek neke nove realnosti, pa je bilo potrebno tudi zaradi pandemije.

Leto 2021 je zaznamovala smrt Nevenke Koprivšek, hkrati se je festival intenzivneje ukvarjal s pomenom negovanja vezi med ljudmi in prevpraševal odnos do kriz takratnega časa, predvsem pa do sveta vzpostavljal dialektični odnos. Leta 2021 se je zdelo, da festival slavi možnosti, potenciale, leta 2022 pa so bili ponovno v ospredju minljivost, konec, praznina, krhkost in strahovi. Leto 2021 je izrazito po ukvarjanju z umetnostjo kot tako – z vprašanjem avtentičnosti v umetnosti problematizira vrednost umetnosti in njeno lastništvo, pri čemer je vredno opozoriti na projekt oziroma dražbeno hišo FORSALE Performance Auction House, ki je bil v resnici dražba gledališke predstave. Umetnice_ki so razmišljali tudi o etičnem in političnem potencialu umetnosti ter srečanju umetnosti z gledalko_cem kot soustvarjalko_cem. Te tematike je leto kasneje veliko manj, se pa projekti zato veliko bolj ukvarjajo s prostorom, z osebno, družinsko in človeško zgodovino ter spomini, voajerizmom, pa tudi empatijo in odtujenostjo. Tematika zgodovine – v sklopu tega tudi preplet politike in osebnih zgodb – je skupna tudi letoma 2019 in 2020.

Zavedanje okoljske in podnebne problematike kot festivalska stalnica

V obdobju med letoma 2019 in 2022 so pogoste tudi okoljske teme, ki so bile sicer v ospredju tudi v letih 2007 in 2008, pa tudi 2011 in 2012. Takrat so se te tematike imenovale ekološke in je šlo predvsem za motive plastike, trajnostnega razvoja in reciklaže, v kasnejšem obdobju pa se to premakne širše na področje okoljskih ter podnebnih sprememb. Leta 2019 je na primer tematiziran ekocid, leta 2020 antropocentrizem v odnosu do okoljskih problemov, okoljska kriza, pa tudi apokalipsa in narodni parki. Leta 2021 dva projekta tematizirata ekološko katastrofo, že omenjenim temam pa se pridružita še izkoriščanje narave in motiv nagačevanja, leto 2022 pa prinaša ukvarjanje z recikliranjem in ogroženimi vrstami ptic.

Dokumentarno gledališče ter raziskovanje meja resničnosti in fikcije

Občasno se (tudi že pred letom 2013) na festivalu pojavlja tematiziranje fikcije v odnosu do resničnosti in resnice, prevpraševanje, kaj resnica sploh je, kar bi lahko največkrat povezovali z dokumentarnimi projekti na festivalu, katerih pogostost in nasploh razvoj lahko spremljamo vse od leta 2006, ko na festivalu prvič gostuje Stefan Kaegi s projektom Cargo Sofia–Ljubljana, izrazito veliko pa je dokumentarnega gledališča leta 2013 in 2014. Večkrat ko se brišejo meje med resničnostjo in fikcijo, pa tudi med akterji in občinstvom, večja ko je negotovost glede prihodnosti in pogostejše ko je oziranje v bolj ali manj bližnjo (nacionalno) preteklost, več je, vsaj tako se zdi, na festivalu dokumentarnih ali raziskovalno-dokumentarnih projektov. Zdi se, da ti zavestno opozarjajo na resnično (ali »resnično«) preteklost, da bi dajali odgovore na sedanje situacije, hkrati pa svarili pred prihodnostjo, ki si jo ne le ustvarjalke_ci, temveč tudi gledalke_ci in predstavljajo vse manj utopično. »Fenomen« dokumentarnega gledališča tako, če pogledamo na celotno obdobje preteklih 10 let, sovpada z vse večjim poglabljanjem neenakosti in več družbenimi neravnovesji, z begunsko krizo, vojnami, vse vidnejšimi pastmi kapitalizma in podnebnih sprememb ter vse bolj vprašljivo in omejeno svobodo. Če je svoboda – naj bo to svoboda govora, gibanja, identitete ali česarkoli že – vse bolj ogrožena, se ustvarjalke_ci (pa tudi občinstvo) morda nostalgično vračajo v preteklost, a tisti najbolj angažirani, nekateri bi rekli radikalni, pri tem prepoznavajo pasti nostalgije in iz preteklosti »povlečejo« tisto, kar je bilo zamolčano, utišano, pometeno pod preprogo ali kakorkoli drugače umaknjeno iz kolektivnega spomina.

Po kar nekaj gostovanjih Stefana Kaegija (Rimini Protokoll) do leta 2012, leta 2013 na festivalu prvič gostuje Milo Rau oziroma International Institute of Political Murder z uprizoritvijo Hate Radio, istega leta je na festivalu tudi Oliver Frljić z uprizoritvijo Mrzim istinu! ter že omenjeni Kviss búmm bang (uprizoritev GALA – Celebration of Minorities). Leto kasneje so dokumentarni projekti Die Moskauer Prozesse (Milo Rau), Past is present (Corinne Maier), Mi Vida Después (Lola Arias) in »10 Journeys to a place where nothing happens« (Maike Lond). Da je postajalo dokumentarno gledališče vse popularnejše, so prepoznali tudi v festivalski ekipi, ki je leta 2014 organizirala delavnico dokumentarnega gledališča pod vodstvom treh švicarskih umetnic_kov. Daniel Wetzel (Rimini Protokoll) na festivalu gostuje leta 2017 s projektom Evros Walk Water 1 & 2, Milo Rau pa se na festival tistega leta vrača z uprizoritvijo za odrasle, v kateri igrajo otroci: Pet lahkih komadov. Projekt je nastal v produkciji belgijskega CAMPO, katerega projekti so na festivalu sicer gostovali večkrat, prvič že leta 2011. Novost festivala v primerjavi z obdobjem do 2012 je prav več uprizoritev, v katerih igrajo otroci – te so praviloma za odrasle, izjema je Partitura (Ivana Müller), prav tako iz leta 2017, ki je predstava za otroke od 7. leta naprej.

Leta 2016 je na festivalu dokumentarna predstava Čisto mesto (Anestis Azas in Prodromos Tsinikoris), leta 2018 pa na festivalu prvič gostujeta Silke Huysmans in Hannes Dereere s projektom Rudarske zgodbe. Ponovno sta gostovala leta 2021 s projektom Prijeten otok in leta 2022 s projektom Iz globine, ki je zadnji del trilogije o rudarjenju. Avtorja sta sicer »belgijski umetniški tandem, ki ga povezuje zavezanost terenskemu raziskovanju okoljskih in družbenih tematik v okviru umetnosti« (Mladi levi 2022, 59). Leta 2024 sta del festivalskega programa igrani dokumentarni film Gozdovi: priklic (Mali Weil) in performativno predavanje, nastalo na podlagi dokumentarnega gradiva (Nadir Sönmez: Diyarbakir. Turizem. Romanticizem. Aktivizem), kar kaže na to, da se dokumentarni princip vse pogosteje uporablja tudi pri projektih, ki niso nujno uprizoritve/predstave/performansi. Zdi se, da so dokumentarni projekti, ki gostujejo na festivalu, v letih 2013 in 2014 bolj vezani na politično zgodovino, pa tudi osebno zgodovino v povezavi z nacionalno zgodovino, od leta 2016 pa v glavnem posegajo na področje ekologije, naravnih katastrof in odnosa do okolja, ki pa je zmeraj povezan tudi s specifičnim družbenim in političnim stanjem.

Nihanje med negotovostjo in kaosom ter upanjem in optimizmom

Veliko število projektov, nastalih z dokumentarnim ali dokumentarno-raziskovalnim pristopom, leta 2014 prepoznava tudi festivalska ekipa, hkrati Nevenka Koprivšek v uvodniku poudari prehajanje med realnostjo in fikcijo, razdrobljenost in kaos, vse skupaj pa razume kot priložnost za vzpostavitev novega reda. Zdi se, da festival v splošnem nekako niha med negotovostjo in kaosom ter na drugi strani aktivnim iskanjem novih izhodišč prav zaradi nezaupanja v prihodnost. Tako lahko nekakšno »mejo« postavimo med letom 2012, ko se zdi svet kaotičen, in letom 2013, ko prav iz negotovosti izhaja iskanje novih izhodišč za prihodnost. Glede na tematike predstav in dogodkov na festivalu sta podobno optimistični leti 2014 in 2015, ko program izkazuje upanje kljub veliki meri nezadovoljstva in obupa. Drugače je leta 2016, ko se zdi, da je iluzija, da lahko umetnost spremeni svet, že davno izgubljena.

Razlike lahko prepoznavamo v konkretnih temah in motivih znotraj programa, saj leto 2015 izstopa po rabi metaelementov oziroma tematizira gledališče samo – projekti se ukvarjajo s predstavo v predstavi, z odnosom med igralko in režiserjem, preizprašujejo meje občinstva, tematizirajo razmere umetniške produkcije in se poigravajo z razumevanjem predstav. V nasprotju z letom 2015 se projekti leta 2016 bolj osredotočajo na življenje, tematizirajo rojstvo, smrt, pa tudi radost in veselje, utopijo, intimo, vprašanja svobode, sprašujejo se o smotrnosti umetnosti, o pomenu besed in slutnjah (tudi apokaliptičnih) prihodnosti. Kar štirje projekti tematizirajo spomin (kot fenomen ali kot kolektivni spomin). Če bi morali tematsko razmejiti to obdobje, bi lahko verjetno združili leta 2013, 2014 in 2015 ter 2016, 2017, 2018 in 2019. Zdi se, da od leta 2016 na festivalu med drugim vedno večkrat opazimo eksistencialne teme, vezane na minevanje življenja, hkrati pa tudi teme zgodovine, begunske krize, utopičnih in distopičnih predstav o prihodnosti, pričakovanj, sanj ter tudi vojn, kolonializma in imperializma. A festival Mladi levi ne glede na to ostaja, kot zapiše Nevenka Koprivšek v uvodniku leta 2019, »prostor umetnosti, drzne misli, tveganja, domišljije in svobode, čustev kot veziva našega skupnega« (Mladi levi 2019, 9). V obdobju po letu 2016 festival veliko pozornosti namenja vmesnim prostorom »med osebnim in skupnim, med intimnim in javnim« (Mladi levi 2018, 9), lahko bi rekli, da tudi med resničnim in fiktivnim, pasivnim in aktivnim (ali angažiranim), pa tudi preteklim in prihodnjim. Projekti raziskujejo vmesni prostor na različne načine, predvsem pa lahko poleg vedno večjega števila dokumentarnih projektov opazimo porast participatornih praks, ki nekako zapolnjujejo prostor med tistimi na odru in tistimi v občinstvu tudi na formalni ravni.

Participatorni projekti

Od leta 2014 je znotraj festivalskega programa vsako leto vsaj en participatorni projekt, kar nakazuje, da gre za popularen, aktualen, pa tudi produktiven uprizoritveni način, ki se na festivalu pojavlja v obliki participatornih uprizoritev in tudi participatornih instalacij, razstav ali drugih gledaliških dogodkov. Participatornost bi lahko razumeli tudi kot logično nadaljevanje že leta 2012 nakazane vse večje politične in družbene angažiranosti, ki se tako postopoma – tudi z vse več intervencijami v prostor – premika k aktivističnim praksam. Morda prav participatornost na ravni (gledaliških) dogodkov na festivalu lahko občinstvo spodbudi k aktivnejšemu delovanju tudi zunaj gledališkega konteksta. Projekti, ki so v programskih katalogih eksplicitno označeni kot participatorni, segajo vse od bolj gibalnih predstav (na primer Ivo Dimchev: P Project leta 2015) in participatorne predstave za otroke (2017) do »participatornega monoperformansa« Mareta Bulca (Prva altruistična predstava, 2018), participatornih instalacij (na primer Siniša Labrović: Obrazi Evrope leta 2020), pa tudi performansov (Susana Botero Santos: FASCIARIUM (lat. fascia: vezivno tkivo) leta 2022) ali bolj »klasičnih« participatornih predstav (na primer Numax-Fagor-plus leta 2014 ali Anarhija leta 2017).

Žanrska raznolikost in fluidnost

Ob participatornosti prinašajo ta leta tudi kar nekaj žanrsko, prostorsko ali kakorkoli izvedbeno izredno zanimivih projektov, na primer predstavo, ki je potekala v ladijskem kontejnerju in okrog njega (Said to Contain, 2017), leta 2016 je na festivalu gledališki esej, istega leta še »prikrito predavanje« in sprehod, v okviru katerega poteka predavanje, pa tudi miniaturka (30-minutna predstava), leta 2018 pa koreografska instalacija in performans v trajanju. Žanrsko se zdijo projekti v tem obdobju v primerjavi z obdobjem do leta 2012 nasploh raznolikejši in inovativnejši. To kaže že leto 2013, ko so na festivalu hkrati zvočna instalacija, kabaret, sodobni cirkus, plesna predstava, dadaistično-nadrealistična predstava, dokumentarno gledališče in performans. Glede na to, da sem v prvem delu analize festivalskega programa do leta 2012 veliko pozornosti namenila mešanju in prepletanju žanrov, me je zanimalo, kako se žanri »soočajo« v obdobju po letu 2013. Eksplicitno omenjenega mešanja žanrov je v tem obdobju veliko manj, zdi pa se, da lahko kljub temu velikokrat naletimo na fluidne žanre, morda je le iskanje pravega poimenovanja žanra v tem obdobju postalo manj pomembno. Mešanje ali prepletanje žanrov je eksplicitno vseeno nekajkrat omenjeno, in sicer gre v enem izmed primerov za »dialog med glasbo in gibom« ali na primer za »hibridno umetnost, ki preči sodobni ples, vizualno umetnost, eksperiment in raziskovanje«. Leta 2020 na festivalu gostuje predstava Pazi nase, ki združuje cirkus, performans in sodobni ples, ali na primer Rumož (2018), ki združuje lutkarstvo, animacijo, performans, film in ples. Od leta 2020 je v programskih katalogih pri naslovu projekta konsistentno navedena tudi žanrska opredelitev.

Kaj nakazujeta programa festivala v letih 2023 in 2024?

Participatornost in dokumentarnost sta torej praksi, ki vztrajata celotno obdobje, festivalska ekipa pa je v uvodniku leta 2023 poudarila, da to leto »še bolj kot pretekla leta prizorišča odpirajo participatornim projektom« (Mladi levi 2023, 5). Zanimiva tisto leto je predvsem uprizoritev Iz merila (Tim Etchells in Ant Hampton), kjer gre za avtogledališče, pri katerem »gledalke_ci predstavo izvajajo same_i prek zvočnih navodil in tako se zgodi performans« (Mladi levi 2023, 24). Avtogledališče zaradi svojega (morda na videz) sprotnega nastajanja spomni tudi na avtorsko in snovalno gledališče, ki sta sicer že dlje časa pogosto zastopana znotraj programa Mladih levov. Festival je tudi v tem primeru prepoznal naraščajočo popularnost snovalnega gledališča, saj je bila leta 2022 v sklopu festivala organizirana delavnica na to temo. Avtorski projekti so nekoliko pogostejši od leta 2019, zdi se, da je v zadnjih letih tudi več projektov, ki izhajajo iz avtobiografskega gradiva, morda tudi trenutno aktualnega in zelo popularnega avtofikcijskega. Zaradi vsesplošne pogostosti avtofikcijskega v gledališču bi bilo nedvomno zanimivo opazovati, v katero smer se bo to razvijalo v prihodnjih letih, hkrati pa bo morda prav festivalski program tisti, ki bo čez nekaj let v retrospektivi kazal jasno spreminjanje razmerij med snovalnimi in preostalimi projekti ter med rabo avtobiografskega in avtofikcijskega.

Zadnji dve festivalski leti imata veliko skupnega, hkrati pa se tematsko nekoliko ločita od preostalih let. Leta 2022 je bila še močno prisotna tema javnega prostora, hkrati tudi empatije in odtujenosti, pa tudi vojne, voajerizma, družinske zgodovine in spomina, v letih 2023 in 2024 prevladujejo teme, ki bi jih lahko zasilno združili pod pojmoma medosebnih odnosov in aktivizma. Projekti obravnavajo na primer intimo, poželenje, ljubezen, čutnost in erotiko na eni strani, na drugi strani pa feminizem, patriarhat, mizoginijo, moškost, mačistično kulturo in tudi politike telesa, queer zgodovino in LGBTIQ+ aktivizem. Poleg tega je bila leta 2023 močno prisotna ekološka tema: ekokritika, odnos do okolja, vodno okolje in izumiranje, leta 2024 pa poleg omenjenega še globalizacija, komercializacija, kmetijske politike in nacionalne mitologije. Zanimivo je bilo leta 2023 tudi ukvarjanje z minevanjem in žalovanjem, a sočasno s sanjami in ustvarjanjem prihodnosti, kar ponovno kaže na stalno prisotno dialektičnost v programu festivala, hkrati pa festivalska ekipa poudarja, da gre v tem letu za preseganje individualnega, intimnega, da projekti segajo tudi onkraj človeškega. Za svojevrstno zaokroženost pregleda programa pa lahko poskrbi projekt Skupne krajine leta 2024, pri katerem je izrazito močno skupnostno delovanje v lokalnem prostoru.

Sklep

Pregled programskih katalogov med letoma 2013 in 2024 pokaže, da je bil festival v teh letih tematsko in žanrsko še raznolikejši kot v obdobju do leta 2013, kar zahteva tudi drugačen pristop k analizi izbranega obdobja. V zadnjih 12 letih je festival predstavil nekoliko manj plesnih predstav in predstav sodobnega cirkusa, veliko več pa performativno inovativnih projektov, ki se ukvarjajo predvsem s prostorom, okoljsko krizo in delovanjem v skupnosti ter za skupnost. Kljub temu so tematike in problematike, ki se jih projekti dotikajo, tako široke, da bi jih težko opredelili z le nekaj krovnimi pojmi. Raznolik program gledalkam_cem omogoča, da so priča ustvarjanju tujih umetnic_kov, ki jih v Sloveniji sicer ne bi mogli videti, hkrati pa spremljajo domačo neinstitucionalno produkcijo, s čimer Mladi levi, kot smo lahko ugotovili že po pregledu prve polovice festivalske zgodovine, vzpostavljajo mreže med različnimi ljudmi, kulturami in gledališkimi tradicijami. Povedno je tudi, iz koliko različnih držav prihajajo gostujoče_i umetnice_ki; od leta 2013 do leta 2024 so bili gostujoči projekti iz kar 43 (44, če prištejemo še Slovenijo) različnih držav. Da bo številčnost res nazorna, so spodaj naštete vse: 22-krat je gostovala Belgija, 14-krat Hrvaška, 13-krat Italija, 12-krat Francija, 11-krat ZDA, 10-krat Nemčija, prav tako 10-krat Švica, 9-krat tako Velika Britanija kot Portugalska, 7-krat Srbija in 5-krat Estonija. Gostovale so tudi: Španija, Argentina, Brazilija, Poljska, Libanon, Kanada, Norveška, Turčija, Nizozemska, Nova Zelandija, Bolgarija, Mehika, Češka, Čile, Palestina, Južna Koreja, Alžirija, Islandija, Danska, Latvija, Avstralija, Avstrija, Armenija, Gruzija, Japonska, Romunija, Kolumbija, Severna Makedonija, Tajska, Madžarska, Grčija in Indija. Trenda, ki ju v izbranem obdobju gotovo lahko opazimo in ki sta prav tako pogostejša kot v obdobju do leta 2013, sta participatorno in dokumentarno gledališče, ki po eni strani zapolnjujeta prostor med osebnim in kolektivnim, med pozicijo gledalke_ca in performerke_ja ter po drugi strani med resničnostjo in fikcijo ter preteklostjo in sedanjostjo. Čeprav je zgodovina (nacionalna, osebna ali politična) pogosto obravnavana tema, festival v svoji viziji, s tem pa tudi načinu kuriranja in vrednotah, ostaja zvest pogledu v prihodnost. Morda je prav to tisto, kar potrjuje v prvem prispevku omenjeno predaktualnost festivala, mu omogoča, da ostaja svež, živ, predvsem pa vedno znova aktualen in stalno prežeč na prihajajoče novosti, popularne žanre ali teme na področju sodobnih scenskih umetnosti, pri čemer z vrsto izbranih projektov in bolj ali manj namernim poudarjanjem določenih praks vztrajno poziva k solidarnosti ter angažiranosti.

[1] Osnovni viri za pričujoči prispevek so programski katalogi festivala Mladi levi od leta 2013 do 2024, na voljo tudi na spletni strani Bunkerja oziroma na povezavi: https://www.bunker.si/festival-mladi-levi/. V pomoč so bili tudi intervju z ekipo in literatura, navedena v prvem prispevku.