Festival Mesto žensk 2020
Uvod
Zadnja leta prostor javne politične debate vse bolj zaznamuje logika kampanj, ki je posredno povezana z vse večjo polarizacijo političnega prostora in ima globoke in dolgoročne posledice za samo strukturo javnega govora. Kampanje namreč strukturno izključujejo možnost kritike, če ta kritika ni del kampanje (na način, da bi kritično napadala neko drugo kampanjo). Rečeno drugače: kampanje polarizirajo in izključujejo možnost vzpostavitve izraza, ki bi bil kampanjskemu mišljenju zunanji. Vsaka kritika neke kampanje je dojeta kot del neke protikampanje, katere namen naj bi bila diskreditacija in napad (»Kdor ni povsem brez rezerve z nami, je proti nam; kdor javno preizprašuje taktike in strategije kampanj, je kampanjam škodljiv.«) Negativni učinek, ki ga ima tovrstna logika na raznolikost, pluralnost in kompleksnost javnega izražanja, je več kot očiten.
Tudi izhajajoč iz tega razmisleka sem sprejel povabilo k pisanju refleksije dogodka #jaztudi v kulturi, ki je v Stari elektrarni potekal v okviru festivala Mesto žensk. Kampanja, manifestirana v obliki odrskega dogodka (javnega branja pričevanj), namreč ponuja možnost preboja omejitev lastne kampanjske strukture in vzpostavitev polja kritike, značilnega za pisanje o odrskih dogodkih.
Ta kritika naj bi bila, sledeč Kantovskim idealom, povsem zunanja polarizirajoči strukturni delitvi na tiste, ki so za, in tiste, ki so proti določeni kampanji. To seveda ne pomeni, da je kritik kot oseba nujno nevtralen do kampanje (sam zase si domišljam, da se zavzemam za večino idealov, ki jih zagovarja kampanja #jaztudi), temveč le, da skuša v svoji kritiki svojo pozicioniranost nekako izključiti.
Toda podobno kot v primeru Kantovih poskusov vzpostavitve polja transcedentalne čistosti, ki je prvi pogoj za možnost kritičnega mišljenja, mora biti tudi tu kritika sama izpostavljena kritičnemu dvomu: se je res mogoče izvzeti iz kampanje, sploh kampanje, kot je #jaztudi, ki se tiče, vsaj posredno, nas vseh? Je res mogoče postaviti v oklepaj konkretno empirično pozicioniranost kritika, njegovo strukturno pozicijo in njegov spol (sploh zato, ker je ena osnovnih paradigem feminizma, ki izhaja iz koncepta situirane vednosti, nezaupljivost do Kantovskega tipa pozicioniranja, ki samo sebe prezentira kot obče in izvzeto)?[1]
Vsi ti previdnostni ukrepi so potrebni tudi zato, ker je maskiranje v kritiko (utelešeno v stavku »nisem proti feminizmu/LGBTQ gibanju/migrantom/, kritičen sem le do kampanj kot konkretnih izrazov interesov teh skupin«) eden najpogostejših načinov delovanja protikampanj. Projekt kritike kampanjskega mišljenja se torej giblje po izredno tankem ledu in se v nasprotju s stereotipno kampanjsko logiko nikoli ne more povsem otresti dvoma vase.
Kritika kampanje
Začnimo kar s končno sodbo. Vsej kritičnosti navkljub ocenjujem slovensko vejo kampanje #jaztudi, ki poteka pretežno pod okriljem Inštituta 8. marec, za enega največjih uspehov lokalne progresivne politike. Kampanji je v prvi vrsti uspelo preseči nekatere najočitnejše težave ameriške kampanje #MeToo. Pri adaptaciji v lokalni kontekst so se akterke osredotočile predvsem na množično zbiranje anonimnih zgodb, s čimer so opozorile na vseprisotnost problematičnih praks in se izognile vtisu hollywoodskega pretiravanja in elitističnega sprenevedanja. V nasprotju z ameriško kampanjo slovenski #jaztudi ne temelji na izpostavljanju konkretnih imen, kar ima sicer tudi nekatere negativne stranske učinke, vendar pa sta tako učinkovito izpostavljeni vsakdanjost in vseprisotnost problematičnih praks. Kopičenje zgodb, ki so umeščene v vsakdanjost konkretnih prostorov in konkretnih družbenih okoliščin – v normalne družine, na vlake, v kmečka okolja, izobraževalne procese –, namreč preprečuje, da bi lahko problematiko odpravili kot problem nekega drugega sveta.
Kampanja poteka nekako podtalno, večinska populacija najbrž niti ne ve, da obstaja. Ne zaznamuje je zvezdniški spektakel, niti ne šokantna razkritja.[2] Tematika pa vseeno postopoma dobiva vse več medijskega prostora in postaja del vsakodnevnih pogovorov, k čemur je bistveno pripomoglo delovanje širše feministične in progresivne scene. Glavnina kampanje se v osnovi ne usmerja na formalnopravno raven in institucionalno politiko; cilja namreč na spremembo množične mentalitete in vsakodnevnega odnosa do problematike spolnega nasilja.[3] S tem dobro dopolnjuje sicer prevladujoči pristop progresivnih politik, ki pogosto pretežno stavijo na formalnopravne in institucionalne spremembe, denimo spremembe na ravni jezika (vprašanje spolno zaznamovanega generičnega naslavljanja) in institucionalne organiziranosti (vprašanje kvot).
Spremembe, ki so se v zadnjih letih zgodile na ravni množične mentalitete in vsakodnevnega odnosa do problematike spolnega nasilja, je sicer težko objektivno meriti. Kljub temu sem prepričan, da je mogoče precej nedvoumno pokazati, da so bile nekatere prakse, ki jih danes prepoznavamo kot problematične, še pred leti povsem tolerirane in niti ne pretirano skrite. Dogajanje na najrazličnejših brucevanjih, v neprezračenih plesnih studiih, v transferja (pre)polnih kabinetih in na literarnih večerih, kjer sta poklicno in osebno nevarno prepletena, ni več zgolj predmet muzajočih se zabavljaških urbanih legend, temveč tudi bolj eksplicitnega obsojanja in zavračanja. Zgovorna je tudi samozavest, ki jo je pred leti kazal Evald Flisar – ta je ob izbruhu afere, ki je predstavljala predzgodovino slovenskega gibanja #jaztudi, skušal (ob veliki podpori stanovskih kolegov) na Radiu Študent objavljeni članek, v katerem je bilo razkrito njegovo postopanje, odpraviti kot primer posega v zasebnost, blatenja osebnega imena in rumenega novinarstva. Prepričan sem, da bi se danes zdel tovrsten odziv nezamisljiv, podobno, kot je bilo očitno pred leti še povsem nezamisljivo, da bi bil lahko Flisarjev način komuniciranja z mlajšimi kolegicami kakršenkoli problem. Ta prehod, ki ga lahko razumemo kot nedvomno etapno zmago gibanja #jaztudi ter širšega feminističnega in progresivnega gibanja v zadnjih letih, pa ne bi bil mogoč brez požrtvovalne aktivnosti številnih vpletenih, ki so bile, kot je na dogodku poudarila Anja Radaljac, za svojo načelnost lahko tudi kaznovane z mehkim izključevanjem, ekonomsko deprivilegiranostjo in tesnobnostjo.
Trditev, da je slovenski #jaztudi nadvse uspešna kampanja, je smiselno utemeljiti tudi v primerjavi z drugimi, po mojem mnenju manj uspešnimi kampanjami, denimo s kampanjo #Čas je ZA, ki je spremljala referendum o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v letu 2015. Sodba glede kampanje Čas je ZA ne izhaja iz dvomov o dobrih namenih vpletenih, prav tako se mi niso zdele dobro usmerjene sočasne kritike, ki so kampanjo naslavljale z levice (češ da na račun identitetnih zanemarja delavske teme ali da je preveč čustvena). Moja kritičnost izhaja iz dejstva, da je kampanja Čas je ZA pomenila reakcijo na aktivnosti skrajne desnice in sodelovala v polarizirajočem spektaklu, v katerem so kulturni kapital in vidnost pridobivali predvsem Aleš Primc, Andrej Šiško, Norma Korošec in Egidij Kozjek. Skoraj vse leve kampanje, ki so v zadnjih letih delovale po principu reakcije in sodelovale v polarizirajoči se medijski vojni – spomnimo se le na Hillary Clinton in njen spopad z basket of deplorables – so v tej vojni tudi izgubile. Rečeno drugače: polarizirajoča se medijska vojna je že po svoji formi imanentno voda na mlin reakcijskih in populističnih politik. Podobno velja tudi za format ekonomije pozornosti, na katerega tudi leva kampanjska logika pogostokrat imanentno pristaja.
Kampanjska logika bi nas pogosto tudi rada prepričala, da gre pri komunikacijski vojni samo za to, da čim več ljudi čim bolj glasno, jasno in ostro izreka tisto, kar se znotraj neke kampanje vzpostavi kot konsenz. Vendar pa je tovrstno prepričanje v časih trislojne ironije, vseprisotnega cinizma in izredno kompleksnih komunikacijskih manevrov (ki pogosto vsebujejo tudi plasiranje zavajajočih se proti-novic, karikiranje in posnemanje nasprotnike) najmanj naivno. V njegovem ozadju se pogosto skriva odvisnost od lajkov in pozornosti, ki, namesto da bi pripeljala do dejanskih sprememb, zgolj reproducira polarizirajočo se strukturo javne razprave, ki povratno utemeljuje napadalno-kampanjski tip mišljenja in delovanja. Prav tako ni zanemarljivo, da beseda ni orožje; četudi bi si mnogi tako želeli, se množice na ponavljanje enih in istih ukazujočih gesel (denimo »nosite maske, vzdržujte varnostno razdaljo, bodite strpni itd.«) ne odzivajo kot psi na piščalke in piškotke. Imanentni uporniški refleks, ki je produkt pretiranega javnega moraliziranja in zapovedovanja, je, navkljub svoji vseprisotnosti, eden slabše razumljenih fenomenov današnjega časa.
Slovenska kampanja #jaztudi se zelo uspešno izogne omenjenim problemom. Četudi se jasno pozicionira proti določenim tipom delovanja, ne pušča prostora za konstitucijo protikampanje (tudi najbolj reakcionarne politike namreč ne morejo zagovarjati skupnosti nadlegovalcev in posiljevalcev). Četudi kampanjo spremljajo pomisleki, muzanja in relativizacije, se zdi upor proti njenemu osnovnemu sporočilu nekaj skoraj nemogočega. Kampanja deluje, četudi ne generira veliko lajkov. Izhaja namreč iz dovolj obče izkušnje in vzpostavlja uspešno množično identifikacijo in simpatiziranje z žrtvami. Obsodi na videz apolitične vsakodnevne prakse, ki prečijo tako polje levice kot desnice, tako vas kot mesto, tako družinsko kot tudi delovno okolje, tako tovarne kot tudi kulturne ustanove in univerze. Navkljub tej »enakomerni porazdelitvi« pa kampanja ne razprši in zamegli problema, saj zelo jasno izpostavi, kdo so krivci in kaj ter v kakšnih okoliščinah nastopajo.
Nelagodje v kulturi
Kampanja #jaztudi skratka ne ustvari delitve na dve Sloveniji: eno napredno in brezmadežno, drugo zaostalo in problematično. Nasprotno, dogodek v kontekstu festivala Mesto žensk je pokazal, da proti problematičnim praksam niso odporna niti okolja, ki sama sebe deklarirajo kot progresivna. Še več, kot veje iz pričevanj, so ravno največje vrednote tovrstnih okolij – denimo avtonomija, neodvisnost in prepletenost osebnega in profesionalnega – tesno povezane s vseprisotno strukturo anarho-fevdalizma, v kateri lahko nadrejeni, ne da bi bili sami izpostavljeni nadzoru, pogojujejo napredovanje ali sprejem v posvečene kroge, s čimerkoli že si želijo. Kampanje #jaztudi namreč od samega začetka ne zaznamujejo primeri ekscesnega nasilja, temveč predvsem opozarjanje na specifično prepletenost ekonomskega in seksualnega, kjer nadrejeni po navadi pogojuje ugodnosti in napredovanje podrejenih s kriteriji, ki nimajo nič skupnega s kakovostjo njihovega dela. Spolno nasilje, ki se v tovrstnih kontekstih pojavlja, je po navadi zgolj eden izmed načinov manifestacije širšega vzorca vedenja, ki se poleg tega izraža tudi v ostalih, ne tako neposredno seksualnih oblikah (prostovoljnega ali prisilnega) »prilizovanja« in popolne pokorščine (ta je eden glavnih kriterijev sprejema mlajših kadrov v širšem polju intelektualnih poklicev).
Kot se kaže skozi pričevanja, prebrana na dogodku v Stari elektrarni, nadlegovanja v intelektualni in kulturni sferi zaznamuje določena subtilnost in nedirektnost; klasična zgodba ne opisuje posilstva, temveč so pogostejši na videz bolj mila namigovanja, neprimerne pripombe, pogojevanja zaposlitve, ekscentrični izpadi in čudni dotiki, ki so, če so akterji nanje neposredno opozorjeni, pogosto opravičevani kot del umetniške ekscentričnosti, posebne naklonjenosti in bližine med vpletenimi. Še zanimivejši je denimo primer zagovora profesorja, ki odpor, ki ga do njegovega nenavadnega pristopa kažejo študentke, odpravlja z geslom »osvobodite se spon patriarhata«. Kampanja #jaztudi v teh kontekstih pogosto res deluje kot konservativna sila (kar je ponavljajoči se vzorec tudi v primeru splošnega pozicioniranja levice v zadnjih letih), ki se postavlja po robu podivjani transgresiji in libertinstvu, ki samo sebe razume kot korak naprej od mračnih starih časov in iz perspektive katerega je denimo zveza med profesorjem pred upokojitvijo in dvajsetletno študentko zgolj ena izmed variacij neklasičnih razmerij, ki jih je treba v imenu družbene progresivnosti tolerirati. To najbrž do neke mere celo drži: problem namreč ni razlika v starosti ali kakršenkoli drugi vidik »čudnosti« zveze, temveč že omenjena specifična prepletenost osebnega in poklicnega, ki pogojuje neenaka razmerja moči in neprostovoljnost odnosov.
Kampanja #jaztudi je zame uspešna tudi zato, ker vzporedno s procesom »obsojanja in razčiščevanja« odpira tudi nova vprašanja. Ne ponudi namreč jasne polarizirajoče delitve na dobre in slabe prakse. Rečeno drugače: da bi se izognila očitku novega puritanstva, zapakiranega v preobleko progresivnih politik, ne more ponuditi načelne in obče veljavne delitve med dovoljenimi in nedovoljenimi tipi razmerij. Četudi smo denimo rekli, da so zlorabe posebej pogoste v primerih razmerij, ki jih zaznamujeta preplet profesionalnega in osebnega ter neenakost v razmerjih moči, ne moremo postaviti obče prepovedi, ki bi vsa tovrstna razmerja obravnavala na podoben način kot razmerje med župnikom in farankami. Vendar pa to tudi ne pomeni, da je vse relativno. Nasprotno, kopičenje zgodb je tako pomembno zato, ker so sodbe zgodbam imanentne. Cilj kampanje #jaztudi torej ne more biti nov formalizem odnosov (denimo v obliki desetih zapovedi), temveč razkrivanje problematične »normalnosti« preteklosti in predvsem postavljanje natančnih in neizprosnih, a obenem tudi konkretnim situacijam prilagojenih razmejitvenih črt, ki se, kar najbolj šteje, postopoma vpisujejo tudi v vsakodnevno delovanje.
[1] Glede slednjega napotujem na članek Primoža Krašovca in kritiko tega članka Asje Hrvatin. Obe besedili sta nastali v okviru projekta 3buna - http://www.3buna.si/souvinizem/
[2] V lokalnem okolju je potencial za kampanjo, ki bi bila bolj podobna ameriški in bi zadevala sfero »velike politike«, pomenila predvsem afera Farmacevtka, v katero je bil vpleten Zoran Janković. Zakaj ta dogodek ni sprožil širšega odziva, je sicer zanimivo vprašanje, ki pa presega namene pričujočega teksta.
[3] Vseeno pa jo kot dopolnilo spremlja tudi agitacija na področju zakonodaje, kjer si akterke prizadevajo za spremembo kazenskega zakonika, sledeč kateri bi bil kot posilstvo pojmovan vsak spolni odnos, ki ne bi izhajal iz izrecne privolitve vseh vpletenih (»samo JA pomeni JA«).