top of page
  • Urška Comino

Festiva Mladi levi 2020

Zatočišča za premislek



Še pomnite, kako je minulo leto mednarodne festivalske programe »so-ustvarjal« razvpiti propad nacionalnega letalskega prevoznika Adria Airways? Letos jih navigirajo barvni spekter covid-19, s katerim države uravnavajo zapiranje oziroma odpiranje mej in trgujejo z njima, ter z epidemijo povezani, nenehno spreminjajoči se diktati NIJZ. Tako na odrih, kot kaže, še nekaj časa ne bomo priča prireditvam s številčno večjimi zasedbami, smo pa zato potisnjeni v intimnejša odrska razmerja.


Mladi levi morda tokrat niso ponudili najboljšega programa. Morda res nismo videli Rimini Protokolla pred Rimini Protokollom poznejše mednarodne veljave in številnih biserov, ki jih je bilo mladolevovsko občinstvo deležno 23 let. Biserov, pomembnih tudi za prepoznavanje in »čitanje« sodobnih uprizoritvenih tokov. Zato pa festival dragocenost nosi v pogumu, da so ga navkljub vsem težavnostim pandemičnih razmer izpeljali … v živo, z oznako mednarodni.

Foto: Nada Žgank


V času vse bolj izrazite »stalker« družbe in prav takšnega novinarstva, ko večinski posel opravijo kar družbena omrežja. V času cenenih populizmov in brezsramnih mlatenj neutemeljenih presoj, ki so v zadnjih nekaj letih preplavili polje profanega in postali družbeni normativ. V času aktualne vladavine, ko zlasti nevladni sektor doživlja diskreditacije, odmerjene nizko pod pasom – in čeravno tudi pred tem ni bilo cvetlično, vendarle vsaj javno politična nadstavba ni predrzno udrihala, da je to »entartete kunst« treba utišati –, postaja umetnost eno izmed vse bolj redkih zatočišč, ki obiskovalcem ponuja vsebine za tehtnejši premislek. Sama sem na tokratnih Mladih levih premišljevala ob Poskusu umiranja in Iskrah.


Boris Nikitin, gledališki režiser, znanec slovenskega občinstva, vešč odrskih luči, jih je za Poskus umiranja oklestil na soj ene same, v središče snopa postavil stol ter nanj posedel sebe. V solo performansu je nagovorili v jeziku, v katerem je govorila nemška klasična filozofija in bil predočen kategorični imperativ. Morda je tudi zato, poleg odrske suverenosti in podrobno premišljenega branja, do gledalcev še bolj prepričljivo pljusnilo intimno premišljevanje o mejah svobode, strahu, ranljivosti, spolni identiteti … etiki. Besedilo je tkal iz avtobiografskih niti. Središčna os je soočanje z bližajočo se smrtjo, s katero se spopada oče. Četudi so bili v življenju njuni interesi različni – očetov življenjski slog je bil, v nasprotju z Nikitinovim, osredotočen na športno aktivno življenje in skrb za telo –, sta si bila nazorsko blizu, kar je izrisal tudi sinov spomin na izpoved očetu o svoji spolni usmerjenosti. »Tisti, ki molčijo, ostanejo sami,« je večkrat opomnil gledalstvo. Determinanto psihološke priprave na končno slovo poruši očetova želja po evtanaziji, če bi postal povsem nebogljen, in razpre vso težino nemoči ob vprašanju končnega izhoda, četudi se protagonist (in ostala ožja družina) z očetovo odločitvijo strinja. Poskus umiranja je odrski dovod, ki ponudi večno aktualna vprašanja medosebnih odnosov tako do bližnjih, okolja in, ne nazadnje, do samih sebe, kot vprašanja družbenokulturnih določilnic.


Iskre italijanske avtorice Franceske Grilli se prav tako osredotočajo na medsebojna razmerja, v katerih glavno vlogo prevzamejo otroci. Hudimano spolzka uprizoritvena oziroma performativna tla, saj tehtnost vsebine kaj zlahka spodrsne pred »golo« otroško prisrčnostjo, če ne sloni na poglobljeni tako vsebinski kot performativni študiji. Na tem mestu se ne morem ogniti mladolevovskemu biseru iz leta 2011. V Before Your Very Eyes (Gob Squad & CAMPO) so smrkavci z igralsko bravuroznostjo nastavili ogledalo občinstvu, saj so igrali sami sebe v prihajajočih obdobjih življenja. Leta 2020 so obiskovalcem ljubka usteca, s pomočjo svetilke, ki je osvetljevala črte usode, iz dlani žebrala prihodnost. Ena na ena. Kot se to pri hiromantiji tudi počne. Gruča obiskovalcev – število je bilo omejeno – se je nagnetla pred vhodom, ki vodi v drobovje Športnega društva Tabor. Ven so prihajali otroci. Po eden. Vsakič je s seboj popeljal po enega obiskovalca, mu s svetilko svetil pot, vse do preročišča (kletna dvorana) med male jasnovidke in jasnovidce. Ko se prerokovanje začne, si otroci – nosijo čelade – na oči spustijo vizir, nam pa je zapovedan molk, kar je zagotovo pripomoglo k suverenosti opravljanja performativne naloge. Govorijo tiho, tako da se je treba osredotočiti na izreko, a artikulirano in vešče. Sama sem se kmalu zalotila, da se je nejevernost po nareku racia začela umikati emotivnem umevanju z dlani brane usode. Tako tudi Iskre odpirajo vprašanje ranljivosti pred neznanim, v tem primeru lastno usodo, predvsem pa Iskre preizprašujejo pozicije moči in prezence. Tokrat jo je Franceska Grilli, z vso odgovornostjo, položila v roke otrokom.

Lepo se je bilo družiti v zatočiščih za premislek.


Še na mnoge izpeljane festivale, moji dragi Mladi levi, vam vzklikam!

Comentarios


bottom of page