Zapis po udeležbi na simpoziju Ko moški jočejo, se svet ustavi
Opomin na ta performativni dogodek je prišel pozno, nanj me je opozoril prijatelj. Predhodno notranje konfliktno tarnanje me je na dan dogodka malo zazibalo sem in tja. S tarnanjem se sam predvsem pripravim na uživanje in občutek sproščenosti ob udeležbi. Tokratna tema mojega tarnanja je bila, da je to še en dogodek, kjer se običajno spreminja v ekskluzivno nagrajevanje načina izražanja procesa telesno-refleksivnih praks moškosti. Občutek tega, ko se z nekakšnih značajskih tipov praks skrbnih moškosti s posebno pozornostjo nagrajuje in hkrati občuduje nekaj, kar bi lahko veljalo za povsem vsakdanje in običajno, kot je morebitna udeležba moških pri skrbstvenem delu. V drugem pomenu pa so to vseeno prakse, pri katerih je telo hkrati delujoči udeleženec in proces delovanja. V tem primeru praksa »jokanja« kot učenja tega, kako sem hkrati udeleženec v telesu ter hkrati proces telesa kot izraz senzibilnosti, ranljivosti nekakšnega emocionalnega čiščenja, ki je tukaj spolno zaznamovano, v odnosu do sveta oziroma drugega. Priklical mi je tudi izjave o drugačnosti, o tem, na katero mesto v spolnem redu spada proces delovanja takšnega telesa. Vse to je verjetno sicer že dlje časa prisoten, a tokrat intenzivnejši proces mojega tarnanja kot delovni hendikep vpetosti v delo s povzročitelji nasilja, ki ga opravljam zadnja štiri leta.
Pred dogodkom sedem za mizo v bližnjo kavarno ter čakam na prihod dveh prijateljev, ki sta bila prav tako večinsko socializirana kot moška. Težko si pomagam, da ne bi enemu od njiju, ki pozna razmere v Turčiji, predstavil anekdotični video, ki sem ga videl na TikToku, o tem, kako urejenost brčic političnih moškosti v Turčiji morebiti določuje politično usmeritev (nacionalisti jih imajo urejene v obliki lune, stari komunisti imajo košate, a ne v obliki lune, fašistične pa na tanko pribrite ob zgornji ustnici, itd.). Sledil je pritajeni krohot. Skozi preskoke v tematikah smo se počasi ogrevali za dogodek ter seveda imeli naključne opombe iz vsakdanjega življenja in tako že vnaprej začeli govoriti o praksah »jokanja«. Pri čemer je eden izrazil svojo fiziološko nezmožnost jokanja. Kje v spolnem redu je njegovo telo, nezmožno jokanja, če ga mislimo kot odnos do emocionalnega čiščenja?
Prispemo pred Staro mestno elektrarno, kjer sta še dve prijateljici. Tam po naključju srečam sodelavko, s katero se prav tako za sekundo zapleteva v miselno ogrevanje na dogodek. Malo zatem smo skupaj občudovali skupino v klasična živa obrtniško-fotrovska oblačila odetih moških. Videti je bilo, kot da so bili izpostavljeni nadzoru dveh disciplinskih režimov: športnemu režimu s tekaškimi copati, tekaškimi nogavicami in s športom povezanimi znamkami ter obrtniškemu s praktičnimi hlačami, brezrokavniki in vztrajnostjo nad kontrolo še preostale pričeske. Vsak izmed režimov se je spretno pretakal čez telo in nekje na četrtinah telesa obupal ter se izmenjeval z drugim. Izgledalo je, da jih znajo duhovito upravljati. Ta skupina moških je nato lahkotno prešla množico obiskovalcev, stoječo pred stavbo. Izražen je bil nekakšen konsenz o tem, da bi bilo zelo zanimivo videti njihovo udeležbo na tem dogodku. Na katero mesto v spolnem redu spada proces delovanja takšnega telesa? Za trenutek so rahlo popestrili na takšnih dogodkih vedno prisotno izpostavljenost disciplinskemu režimu umetnosti, po navadi izražene in določujoče v duhamornosti pastelnih jesenskih barv in črnine. Ob prevzemu karte si za aperitiv dobil še dobro žganje, ki ni puščalo nadležnega žganega občutka v grlu, ampak se je mehkobno razlilo in ostalo v ustih. Popil sem ga v upanju, da ne bom imel pretirane težave z iskanjem začasnega udobja ob sedenju.
Zgodi se ravno nasprotno. Sedemo na neudobne tribune brez podpore za naslanjanje, kar mojemu telesu zaradi relativne višine ob daljšem sedenju povzroča neprijetne občutke zategnjenosti ter posledično konstantno izravnavanje, pretegovanje in iskanje začasnega udobja. Žganje je rahlo pomagalo ublažiti to neudobje. Včasih se šalim o svojih izrazitih podočnjakih kot izrazu vseh zadržanih solz ob iskanju začasnega udobja v sedenju z visokim telesom. Končno se koncentracija lahko usmeri na oder in začetek performansa, s čimer se počasi končujejo opomini telesa o neudobju.
Sodja Lotker začne utemeljevati namen performativnega simpozija z vidika nudenja pomoči kot položaja moči. V tem pogledu postavljanja prostora, ki bi omogočal začetek pogovora o čustvenosti moških v patriarhatu. Naslednji tako s svojo pojavnostjo čez celotno kinematografsko platno udari Federico Campagna z utemeljitvijo emocij in moških skozi prizmo metafizike. Prefinjen modni režim filozofske moškosti se nam javlja iz »onostranstva«, da nam da napotke za uokvirjanje debate o tem, kako z vidika ustvarjanja pomenskih svetov misliti o moških in emocijah. Njegovo izjavljanje je zelo koncizno, didaktično zelo prijazno, ko strni stoletja v zelo pomenljive sheme za nadaljnjo debato. Vendar se je proti koncu predavanja težko znebiti občutka o tem, da Campagna umeščenost pojma moškega in emocij v fizikalno enotnost resničnosti predpostavlja zgolj kot gnetljivo fikcijo, ki jo je zmožen spreminjati samo čuteči posameznik. Če gre pri tem samo za stvar z določenimi pripisanimi lastnostmi, kako potem misliti tudi te pojmovne lastnosti, ki v enotni resničnosti teraformirajo telesa, institucije, njive, zemljo itd. in hkrati ustvarjajo še spolni red. Zdi se, kot da iz poskusa neantropocentričnega metafizičnega razumevanja moških in emocij v tem delu zavije ravno nazaj v ta antropocentrizem. Predvsem pa na primer biološko telo, ki iz čiste biološke zaostalosti, v smislu svoje evolucijske počasnosti, razvoja in prilagajanja pri dohajanju sprememb, popolnoma izostane kot eno od mest neantropocentričnega vidika. Kakorkoli obrnemo, je z vidika vsakdanjika težko udejanjiti to »gnetljivo fikcijo«. Še posebej se zapletemo, ko skupnosti odrekamo zmožnost čutenja (kar bi udeležba na sedmini verjetno lahko hitro zanikala) in jo prenesemo na ekskluzivnost posameznika. Čutenje ni vase zaverovan proces, obdan z zidom, ampak gre vedno za ta metaforično rečeno »prazni prostor«, imenovan odnos oziroma relacija. Stvari niso nikoli v stanju, ampak so figurativni proces.
Tako v izpovedovanju o čutenju, ali v bolj enotni obliki o sebstvu, ne odkrivamo pravega sebstva, ki je bilo zakrito in represirano ter čaka na osvoboditev. Nasprotno skozi figurativni proces tehnologij izpovedovanja, kot so na primer reprezentacija, prenašanje pomena, poslušanje, tabeliranje, kvantificiranje, pojmovanje, okvirjanje in drugo, soustvarjamo proces formacije sebstva in telesa za dopustne in sprejemljive oblike obstoja v obstoječi skupnosti. V smislu dela bi lahko to poimenovali kar »pastoralno delo«, ki pa ga ironično večinoma dojemamo kot represivno. K temu lahko dodamo še nekatere procese počasnega preoblikovanja disciplinske družbe v družbo nadzora. V disciplinskih režimih zaseda telo dve poglavitni metafori. Prva se nanaša bolj na sociobiološke razlage moškosti skozi metafore telesa kot stroja, kjer telo funkcionira in deluje. Raziskovalci pri tem odkrivajo v vedenju različne biološke mehanizme. Moški so genetsko programirani za prevlado, agresivnost je v naših bioloških gramatikah. Problematičnost je verjetno zelo očitna v tem, da če družbena disciplina ne more zagotoviti ustreznega spolno zaznamovanega telesa, si lahko neka metafora prilasti in priredi način branja dokazov o različnih značajskih lastnostih in vedenju, te razlike pa so lahko zanemarljivo majhne. Ta in podobne metafore vztrajajo še danes. Druga metafora se tiče bolj področja umetnosti, kjer je telo razumljeno bolj skozi metaforo platna, ki ga je treba pobarvati, potiskati itd. Moškosti se v tem pogledu obravnavajo predvsem kot akterjeva pozicija, s katere govori, in se obravnava predvsem kot performans oziroma nastop, ki telo obravnava kot simbolni sistem. Telo je samo še breztelesni označevalec. V vsakdanjiku pa se to telo tudi stara, guba, izrabi, zboleva, je utrujeno, se plodi in tako dalje, torej je tudi konkreten označenec. Tukaj ima to, čemur po navadi rečemo »moško telo«, konkretne in nezanemarljive probleme z zgodnjimi smrtmi, izgubo športne zmožnosti, pa rakom prostate, nasilnimi poškodbami, industrijskimi nesrečami, alkoholizmom in tako dalje.
Algoritemska kultura in z njo pojavljanje družbe nadzora ne predvidevata vnaprej danih idealnih tipov moškosti (eden najnazornejših primerov tega je na primer serija filmov Plačanci, v katerem se eden od teh tipov moškosti počasi poslavlja v obliki skupinskega žalovanja znotraj militarizirane bratovščine), nad katerimi se izvaja disciplinski režim oblasti. Telesa niso več rigidno pozicionirana v institucionalne ureditve, ampak figurativno prehajajo okolja, v katerih morajo glede na situacijo optimizirati svoje delovanje za retroaktivno ocenjevanje uspešnosti. Družina ni več mesto delovne reprodukcije, ampak postane razširjena čustvena skupnost, s katero se ukvarja nešteto produktivnih oblastnih mehanizmov. Delavske moškosti ne temeljijo več toliko na dokazovanju fizične moči s težaškim in rutiniranim upravljanjem strojev, ampak jih zamenjujejo nadzor, skrb in uporaba strojev ali računalnikov pri figurativnih prehodih med stanji tudi zelo specifičnega tehničnega znanja. Moškosti milijarderjev iz trde avtoritete prehajajo v figurativni proces izkazovanja domačnosti z navadno vsakdanjo moškostjo, in sicer z dobrodelnostjo, emocionalno dostopnostjo in poudarjanjem uspešnosti pri urejanju časa, ne pa več z fizično vzdržljivostjo ob avtoriteti. Še bi lahko naštevali, ampak glavni poudarek je, da gre za oblikovanje moškosti glede na trenutni cilj in povratno zanko preverjanja njene uspešnosti brez predpostavljenega ideala ali načrta. Ob vsem tem je razumljivo, da nekaterim moškim ta poudarek na fleksibilnosti povzroča tesnobne in anksiozne težave glede na njihovo doživljanje razvoja moškosti kot linearne danosti prehoda v neki idealni tip (učenca, kmetovalca, delavca, očeta, upokojenca itd.). Večina življenj moških je protislovnih v delovanju moškosti. Tudi pri povzročiteljih nasilja je zelo lahko zaznati to tesnobnost. Ob tem, da sicer prevzamejo odgovornost za povzročanje nasilja, ga poskušajo minimalizirati s sklicevanjem na idealni tip povzročitelja (mišičastega moškega, po navadi migrantskega; alkoholiziranega moškega; ali nekoga s kliničnimi težavami, ki pri povzročanju nasilja pušča vidne posledice na žrtvi), do katerega hitro gojijo prezir, kajti oni niso takšni, pri njih je šlo zgolj za prepir. Tukaj je z vidika svetovanja oziroma »pastoralnega dela« velik poudarek na proučevanju dejavnikov tveganja za povzročanje nasilja (skupno življenje, čas ločitve, dovoljenje za orožje, odnos do posesivnosti, emocionalno izsiljevanje, navezovanje žrtve v odvisnost od povzročitelja, prisilno nadzorovanje, seksistični protekcionizem, krizna obdobja moškosti itd.) in ne na idealnih tipih povzročanja nasilja, kajti s tem bi ponovno prešli na taktiko minimaliziranja, kar je sicer zelo v skladu s prehodom iz disciplinske družbe v družbo nadzora. Ob vsem povedanem reči, da je za povzročanje nasilja krivo to, da moški vso emocionalnost izražajo z jezo (čustvo, ki ga zelo vsakdanje doživljamo kot spoznanje, da ti nekaj pač ni všeč) in da je to nam edino dovoljeno čustvo, je ob vsem povedanem rahlo za lase privlečeno v smislu, da ali sploh poznamo moške in moškosti.
V drugem delu simpozija je Eva Neklyaeva moderirala pogovor z Julianom Hetzlom, Primožem Bezjakom in Juanom Carlosom Martelom. Bolj kot sam pogovor je bila zanimiva postavitev performativnega prostora. Na odru so se naenkrat znašli hladilniki, polni steklenic piva. Luči nad udeleženci so prijetno osvetljevale obraze. Pivo so razdeljevali med občinstvo. Na trenutke je teženje s skrbjo, da vsi dobimo pivo, spominjalo na lokalno pivnico, kjer si prisiljen sodelovati v popivanju. Nato je prišla še hrana, natančneje pice. Prehranjevanje in popivanje sta prijetno motili proces dokončnega odgovora na tematizirana vprašanja in pogovor je potekal bolj kot prijateljsko prevpraševanje v prostoru, ki je bil izrazito prežet z nekaterimi tipi izražanja moškosti. Moškost v končni fazi ni ena, ampak jih je mnogo, torej je pomembno govoriti o moškosti v množini – moškostih. V pogovoru in ob sodelovanju občinstva smo lahko spoznavali različne oblike obravnavanja moškosti. Od performativne moškosti do soudeležene moškosti, pa psihologizirane moškosti, sproščene moškosti, hegemone moškosti itd. Prav ta nedokončanost je verjetno uspeh zastavljenega projekta o ustvarjanju prostora za omogočanje začetka pogovora o čustvenosti moških. Ponovno pa je treba poudariti, da ne govorimo o čustvenosti moških, ampak o čustvenosti in njeni relaciji do množice različnih moškosti. Prav s tega vidika se je po samem dogodku v krogu mojih prijateljev nadaljeval pogovor o samih procesih ospoljenega reda.
Foto: Nada Žgank
Proti koncu je Ana Pavlič v kratkem povzetku navedla zelo tehten premislek o vztrajanju patriarhata in obilici seksističnega vsakdanjika. Na podlagi dogodkov s področja obravnave povzročiteljev nasilja, ki sem se jih udeleževal v zadnjih, recimo, petih letih, se ni mogoče znebiti občutka, da je tam na koncu vedno ponovno poudarek o tem, kako delati z žrtvami takšnega sistematiziranega nasilja. Kot da bi šlo še za en primer viktimizacije, posredovane na zelo »asertiven« način. Našteva se veliko ovir in načinov, kako jih zaščititi. Na primer pri nasilju v družini se fokus obrne na zagotavljanje varnih hiš, programe za žrtve nasilja, pa psihosocialno pomoč žrtvam in tako dalje, kar je zelo pomembno, a zaobrne fokus. Manjka perspektiva produkcije nasilja, torej se večinsko osredotoča, če sledim temu ekonomističnemu jeziku, na distribucijo nasilja. Poudarjam, da govorim o dogodkih, kjer naj bi obravnavali povzročitelje. Samo primeri iz mojega strokovnega področja lahko pokažejo, kako se premalo govori o delu s povzročitelji nasilja, ki je pri nas, če ni delegirano s strani tožilstva ali višje institucionalne instance, še vedno predvsem prostovoljno. Nekomu, ki je osumljen nasilja in mu prepovejo približevanje osebi, nad katero naj bi izvršil nasilje, ni treba za to, da se ne začne kazenski postopek, narediti nič drugega, kot da se oglasi na en pogovor na centru za socialno delo v okviru prve osebne pomoči. Žrtve pa spodbujajo, da naj zapustijo partnerja, da naj prevzamejo zaščito otrok, da naj hodijo na psihosocialne storitve, viktimizirajo jih in tako dalje. Eden od pomenljivih podatkov je tudi, da se zunaj striktno državnega institucionaliziranega vidika s povzročitelji nasilja v Sloveniji ukvarja samo en program. Ana Pavlič je v svojem sestavku to tudi delno nakazala. Sledil je še zaključek, v katerem so štirje komorno urejeni pevci zapeli Beyoncein Halo. Zelo sproščujoče si je bilo ogledati, kako skupnost uživa v zmožnosti skupnega čutenja ob njihovem ubranem petju, ne glede na to, kako smo si kot opazovalci oziroma udeleženci razlagali lastna občutenja.