Recenzija spletne intervencije Privatno — vstop prepovedan Jake Železnikarja, predstavljene 25. avgusta 2022 pred Staro mestno elektrarno.
Piše se oddaljeno leto 2026 in vse je sprivatizirano. Dostopa do pitne vode ni, direktno izpostavljanje soncu je močno odsvetovano, vstopanje na tujo posest lahko pripelje do kazenskega pregona ali pa kar uporabe smrtonosne sile. Vse ozemlje si lastijo podjetja, banke, policija, vojska, vlada ali zasebniki. Večina te na svoji zemlji noče pod nobenim pogojem, pri nekaterih pa lahko plačaš več sto evrsko vstopnino in dokažeš zadostno premoženje na bančnem računu, da nate ne naščuvajo psa. Meme - “This is the future the liberals want” - si za akterja tokrat izbere neoliberalizem in zazveni v distopičnih notah. Če nam je leitmotiv poznan, ni to nič čudnega – njegovo sporočilo je že stokrat prežvečena, a nikoli uslišana kritika inherentnih protislovij kapitalizma.
Foto: Nada Žgank
Jaka Železnikar s svojo spletno intervencijo mesto izkušnje umetnine prestavi v zasebnost našega doma. Ko odpremo spletno stran, nas pričaka zemljevid celotnega sveta, ki nas obvešča, kdo si čez štiri leta lasti vsak posamezni piksel in kakšne posledice nas čakajo, če bi želeli na tem pikslu fizično zasedati prostor. Zemljevid je avtomatiziran, okoli deset možnih tipov lastništva se izmenjuje na zaslonu, ko klikamo na piksle. Privatiziran je celo vsak kvadratni meter morja in (tera nulius) Antarktika. Za spoznanje, da se tipi lastništva ponavljajo, in posledično naveličanje nad klikanjem, potrebuje uporabnik spletnega orodja kakšnih pet minut.
Navodila za to, kako naj teh pet minut preživimo, je podal tudi avtor sam na kratki predstavitvi pred Staro mestno elektrarno - Elektro Ljubljana. Čeravno je v prisotnih uspešno vzbudil zanimanje za interaktivni zemljevid, je navodilom za izkušnjo pripel tudi navodila za razumevanje. “I hope you are afraid” nam je bilo položeno na srca, kot da ne bi dovolj zaupal nam ali izdelku, da bo angažirano sporočilo do nas sicer prišlo brez večjih šumov v komunikaciji. Avtorjev strah je neupravičen. Vsi rastemo s konsumpcijo takšnih ali drugačnih distopij kapitalizma, jih gledamo na platnu, beremo na papirju, kolektivno travmiramo ob dogodkih, ki nas spominjajo na njihovo potencialno ne-oddaljenost. V dobi, ko naš drugi najljubši pop-filozof Mark Fisher pravi, da si lažje od nekapitalističnih družbenih sistemov zamišljamo konec sveta, nam je ekstrapolacija neoliberalizma domača. Samoumevno nam je, da zraven sodijo okoljska katastrofa, stopnjevanje neenakosti, mrežni nadzor in hladno, birokratizirano nasilje. Dodatnega pojasnila, kako naj se ob tem počutimo, ne rabimo.
Vseeno pa bi ob naklonjeni interpretaciji spletne intervencije lahko rekli, da ne gre le za tipično distopijo. Predstavljeni svet se namreč skoraj ne trudi biti realistično zastrašujoč. Logika se ne izide, saj si širino ene ceste zaradi naključnega razdeljevanja pikslov običajno hkrati lasti vojska, banka, zasebnik in še kakšni dve podjetji. To ni pretirani worst-case scenario, saj sploh ni v sferi realistične možnosti. Poleg tega avtor svojo distopijo umesti v leto 2026, ki je tik za vogalom in v drastičnost katere je zato težje verjeti. Najučinkovitejše sporočilo, ki ga lahko razberemo iz dela, kljub avtorjevemu mnenju torej ni strah pred tem, kar bi lahko prihajalo. Namesto tega nam kreacija absurdnega in kontradiktornega namišljenega sveta lahko demonstrira absurdnost in kontradiktornost tega, ki že obstaja. Nujnost spremembe lahko izpeljemo iz matematičnega dokaza tipa Reductio Ad Absurdum; drugačen svet mora biti mogoč, ker ta, prikazan v spletni intervenciji, ni.
Po drugi strani bi nerealističnost in posledično neprepričljivost distopije lahko pripisali poenostavljeni zasnovi spletnega poskusa in izvedbi, ki ne preraste prve, začetne ideje. “O, to je pa kul” efekt, zbledi po petih minutah klikanja, ko pokapiramo začetno sporočilo, po tem pa delo ne odpre novih vprašanj ali razmislekov.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.