top of page
  • dr. Gašper Troha

Cena udobja oziroma kako postati nekdo drug

GREGOR STRNIŠA, MARUŠA KINK: ŽABE



Igra Žabe ali prilika o ubogem in bogatem Lazarju Gregorja Strniše je prvič izšla pred petdesetimi leti. Leto kasneje je bila krstno uprizorjena v ljubljanski Drami, kjer so nastopili Polde Bibič kot Točaj, Janez Hočevar kot Lazar in Lazarus ter Majda Kohek in Svetlana Makarovič kot Babici in Evici. Prav neverjetno je, kako sveže je Strniševo besedilo še danes. Loteva se ga režiserka Maruša Kink s svojo ustvarjalno ekipo na sodoben način, ki tekst seveda močno prireja, ga dopisuje itd., a Strniševa poanta je nenehno prisotna. In pomudimo se najprej ob njej.


Strniša je v Žabah izpisal svojega Fausta oziroma je uporabil faustovski motiv. Pismonoša Lazar pride v krčmo Žabe na robu Barja, kjer sreča nenavadnega Točaja in Babico. Točaj se mu razkrije za hudiča in mu ponudi, da mu izpolni njegove sanje, da bi postal bogat. V zameno ne zahteva več njegove duše, pač pa njegove spomine. Lazar torej ni več razsvetljenjski subjekt, ki proda dušo hudiču, da bi dosegel spoznanje, moč ali oblast, pač pa je mali človek s svojim bednim življenjem, ki sanjari o tem, da bi bil nekdo drug.

In prav v tem obratu je Strniševa aktualnost. Njegova prilika odlično opisuje današnji svet vrtoglavih vzponov in padcev, gospodarskih kriz, poslovnih goljufij in političnih mešetarjenj. Še več, zdi se, da opiše tudi nujni pogoj za premene, ki jih izvajajo njihovi protagonisti. Popolna izguba spomina. Najprej v smislu brisanja vsakršnih norm, saj je v imenu trenutnega projekta običajno dovoljeno vse. Spomnimo se samo zgodbe z bančno luknjo, ob kateri so nam najprej zagotavljali, da z njeno rešitvijo obstane ali pade tudi država, kasneje pa razlagali, da je bila vse skupaj prevara.


A tu še ni konec te prilike. Lazar se sicer na začetku upira, sprašuje se o tem, kdo bo, če ne bo imel več spominov, če ne bo imel več svoje identitete, vendar na koncu popusti. Popusti pred podobo svoje erotične fantazije. Pred Evico, žensko, ki pa noče biti z njim, dokler ne bo bogat. Tu se Lazar zlomi, se preda in postane Lazarus van Guldenmeer. V tem obratu se nam odpirajo nova vprašanja. Kaj je temelj posameznika? Kaj je njegovo bistvo? So to spomini, izkušnje, videz, telo, duša? Bomo ostali mi sami, če si bomo lahko zamenjali organe, katere? Hudič odgovarja Lazarju nedvoumno, da je tisto, za kar se bori – njegovi spomini torej –, njegova duša, a dandanes se stvari ne zdijo več tako preproste.


Lazar se torej spremeni v bogatega Lazarusa in Evica ga končno sprejme, saj je bogat in samozavesten. Vendar pa je končni razplet presenetljiv. Lazarus umori Evico, umori svojo lastno fantazijo, saj očitno v njej ne more doseči sreče, ki se mu ponovno odtegne. Hudiča prosi, naj pokoplje truplo in zakrije umor. Za to je pripravljen dati vse, torej tudi svojo novo identiteto. Tako se na koncu znajde v krčmi na robu Barja z glavobolom po prekrokani noči, točaj pa ga vrže na cesto, ker ne more plačati zapitka. Duša torej nima nobene vrednosti več, sanjarjenje pa bržkone povzroča le glavobol in neprespane noči, a zdi se, da je avtorjeva poanta še nekje drugje. Namreč v tem, da je za uspeh in udobno življenje nekje po poti treba izgubiti spomin ali vsaj nekatere njegove dele. Spomine na dejanja in odločitve, s katerimi smo se zapisali hudiču.


In kako se teh vprašanj dotakne tokratna uprizoritev, ki je nastala v koprodukciji Bunkerja, Zavoda Margarete Schwarzwald in KUD S. N. G.? Maruša Kink in dramaturginja Daša Lakner se odločita za postdramski pristop, v katerem je Strniševo besedilo le izhodišče, na podlagi katerega ustvarjalna ekipa sama gradi prizore, piše končno uprizoritveno besedilo itd. Uprizoritev postavijo v Sindikalno dvorano Elektra Ljubljana, ki jo spremenijo v krčmo z manekensko pisto na sredi, majhnim odrom s tremi glasbeniki, ki igrajo v živo, in gledalci, ki obkrožajo prizorišče (scenografija in kostumografija sta delo Tine Bonča).

Foto: Nada Žgank


Začne se zelo obetavno, ko nas v krčmi sprejme Točaj/Hudič (Nejc Cijan Garlatti) kot nekakšen konferansje v nemškem kabaretu z začetka 20. stoletja. Igralci opisujejo dogajanje in ohranjajo distanco do svojih vlog.


A kmalu se zdi, da se vendarle skušajo postaviti v čevlje svojih likov. Stane Tomazin povsem dobesedno stopi v Lazarjeve rumene gumijaste škornje in odlično odigra zmedenega in nesamozavestnega Lazarja, ki sanjari o nečem boljšem in večjem.


Njegovo trgovanje s Hudičem stopnjuje napetost in doseže vrh v prizoru z Evico, ki jo odigra odlična Nika Rozman. Zanimiva je njena podvojitev v pevki in performerki Katarini Rešek - Kukli, ki s simultanim dogajanjem ob oknu prikazuje oddaljenost in nedosegljivost fantazije/fantazme, ki Lazarja do konca prepriča v kupčijo.


Od tu naprej se stvari posrečijo le na pol. Nika Rozman s svojim odporom do stereotipne podobe ženske, ki je kurba in svetnica hkrati, še obeta svež pogled, a ta zvodeni ob Hudičevem pogovoru z občinstvom, v katerem dobimo več vprašanj kot odgovorov. Dogajanje postaja predvidljivo in banalno – na primer hudičevi maski, ki ju nosita Hudič in Evica. Stane Tomazin v podobi samozavestnega bogataša in ljubimca Lazarusa ni povsem doma, kot bi ostala v njem Lazarjeva senca. Predstava zdrvi v svoj konec in Lazarus se ponovno spremeni v Lazarja, kot da gre le za kontrast, ki sam v sebi nima večje pomenske vrednosti.


Na koncu smo ostali na pol poti. Z jasno fascinacijo nad temami, ki jih odpira Gregor Strniša in so nedvomno zintrigirale tudi tokratno ustvarjalno ekipo, kar se iz uprizoritve dobro vidi. A izpeljava se ne posreči povsem. Zdi se, da Strniša ne želi povedati, da je bolje biti zadovoljen z malim oziroma da svoje usojenosti ni mogoče preseči. Je to sporočilo predstave? Bržkone ne, saj je današnji svet preveč kompleksen in prepreden z najrazličnejšimi izzivi, od ekoloških in socialnih do ekonomskih, ob katerih se takšen pogled zdi kar preveč naiven.

Comments


bottom of page