top of page
  • Maša Jazbec

Beseda, ki ne sklene kroga

Updated: Mar 8, 2023

Zapis o predstavi Neje Tomšič & Nonument Group (Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Nika Grabar, Miloš Kosec): Krog, ogled 14. januarja 2023


Vizualna umetnica Neja Tomšič je pred leti opozorila nase in svoje delo s predstavo Opijske ladje, ki jo je uprizorila na ljubljanskem festivalu Mladi levi (kasneje tudi v postprodukciji Gledališča Glej in koprodukciji z Muzejem tranzitornih umetnosti – MOTA, 2017). Sprva spregledana predstava, ki pa je postopoma dosegla večje občinstvo, o čemer priča tudi dejstvo, da je uprizoritev imela že več kot sto ponovitev v Sloveniji in tujini. Uprizoritev, ki prevzema format čajnega obreda, je vizualni esej na poslikani keramiki, tega pa v zadostni meri podkrepi še pripovedovanje zgodb o opijskih ladjah ter zgodovini razpečevanja drog in drugih opiatov vse od 18. stoletja do danes, ko zgodbe opozorijo na postopni razvoj mednarodnih povezav skozi prizmo konfliktov, kolonizacije in pasti globalnega potrošništva.

Najnovejši projekt (glavni producent je zavod Bunker, koproducenti pa Centrul Cultural Clujean, L’Arboreto – Teatro Dimora di Mondaino, Muzej tranzitornih umetnosti – MOTA), premierno predstavljen v ljubljanski Cukrarni leta 2022, zatem še v Stari mestni elektrarni v Ljubljani, vsestranska umetnica uprizori skupaj s skupino Nonument Group (poleg Neje Tomšič sta na odru še Nika Grabar, Miloš Kosec, Martin Bricelj Baraga pa se predstavlja s svojimi skulpturami). Tokrat gledalec oziroma gledalka nista del obreda, temveč se znajdeta sredi dokumentarne instalacije. Sredi zatemnjenega črnega prostora gledališkega odra so postavljene skulpture, ki z izbiro materialov (kamen, beton, žice, različne kovine, pesek, les) asociativno prikličejo podobe gradbišča, mestne krajine in infrastrukture. Kaj kmalu pričujoči v gledališki dvorani, ki so nameščeni okoli skulptur, nekateri pa med samimi skulpturami znotraj kroga, začnejo slediti zgodbi o raziskovanju zapuščenih javnih parkov v Romuniji (nekdanji park železniških delavcev v Cluju) in Aleksandriji (usoda nekdaj urejenega mestnega parka). Med opisovanje poteka raziskovanja umetnice in kolektiva se vrivajo zvočni posnetki prebivalcev in prebivalk iz romunskega Cluja, ki so bili del preteklosti javnih površin, namenjenih preživljanju skupnosti v prostočasnih dejavnostih. Prav tako se nekaterim pripovednim segmentom – v želji, da bi pripovedi dodali senzorično obogateno izkušnjo, pridružijo posnetki zvokov iz parkov, pa naj gre za ptičje oglašanje ali nedoločni hrup mestnega vrveža.

Foto: Nada Žgank


Če intima prostora in dejstvo, da se uprizoritve Opijskih ladij poleg avtorice lahko udeleži le nekaj gledalcev in gledalk (razlog za to je format čajnega obreda), dopustita, da pripoved steče razmeroma gladko, gre v uprizoritvi Kroga za obratno sorazmeren rezultat. Premer kroga, v katerem se Krog uprizarja in upoveduje, je prevelik, da bi dosegel slehernega gledalca in gledalko. Umetnici ne uspe ponotranjiti pripovedi in jo z močno držo pripovedovalke prenesti na navzoče. Tudi če dopustimo sramežljivost ali neodzivnost navzočih na samem začetku uprizoritve, ki ne sledijo povabilu umetnice, da se skupaj z njo prosto pomikajo po prostoru, opazujejo skulpture, sledijo simbolnim dražljajem pripovedi ali instalacijam, se neodzivnost nadaljuje in obstane vse do konca uprizoritve.

Pripoved sámo bremeni površen dramaturški lok uprizoritve. Zgodbe o raziskovanju romunskega parka stežka povežemo z zgodbo aleksandrinske izkušnje parka, prav tako uprizoritvena vskoka Miloša Kosca (ki sicer razgrne zanimiva odkritja oziroma zadostno strne svoje doktorske izsledke o pojmovanju ruševin z arhitekturnega in družbenega vidika) in Nike Grabar (ta arhitekturo na dokaj ezoteričen način predstavi kot vseprisotnost in povezanost človeka s svetom, okoljem in materijo) delujeta presenetljivo. Presenetljivo zlasti kot prekinitvi uprizoritvenega loka, ki ga Neja Tomšič poskuša vzpostaviti z zgodbami o že omenjenih raziskovanjih parkov ter navezavami na kolektivni spomin navzočih z zgodbami o parkih otroštva (aluzija na otroško ljudsko igro »zemljo krast« je zanimiv element uprizoritve, a zaradi šibke performativnosti pri gledalcu ali gledalki ne doseže želenega cilja). Sklepna misel z navajanjem misli Jorgeja Luisa Borgesa kljub aktualni povezavi s predstavljeno temo uprizoritve deluje moteče in pretirano, prav tako pomeni še en odvod od sklenjenosti celotne uprizoritve.

Zanimivost tematike bi brez težav delovala v obliki predavanja ali vodenja po dokumentarni instalaciji. Uprizoritev Krog pa se v obliki »lecture-performance« ali performativnega predavanja izgubi v svoji nesklenjenosti. Kar lahko sklenemo, je to, da je pomembno in dobrodošlo razprostirati tovrstne tematike v slovenskem umetniškem in kulturnem okolju ter nadaljevati raziskovanje možnosti performativnega.

Hozzászólások


bottom of page