• Jaka Bombač

Čas brez izstopa

Updated: Aug 28

Recenzija predstave Obračanje_Orlandova verzija Alessandra Sciarronija, uprizorjene 21. avgusta 2022 v ŠD Tabor.


Čas – človeku neizogibna forma udejanjenja – je dimenzija vredna gibalnega premisleka. Onstran vsakršnega naslanjanja na domnevno hitenje modernega človeka postane čas čista metafizična kategorija, ki izstopa iz vsega izkustvenega, saj se nahaja na presežni ravni vsemu skupnega, iz koder zori empatija, prepoznanje istega v drugem. Čas ne kot človekov zor, ampak kot presežna kategorija, ne kot človekovo notranje tiktakanje, porojeno v zmožnosti razločevanja, ampak kot medij za sobivanje raznolikih teles in obličij – takšen čas je stasis brez ex-, izstopa, in v takšnem času je domnevno poskušala plesati skupina petih plesalcev plesne predstave Obračanje_Orlandova verzija italijanskega koreografa Alessandra Sciarronija.



Figure, sedeče na košarkarskem igrišču Športne dvorane Tabor, prekritim z belim plesnim podom, so se v pričakovanju prvega sunka zdele kot bitja dveh svetov. Odete v moderne plesne kostime in obute v baletne copate so že spočetka izražale razpetost med večno poustvarjajočim se preteklim in nikoli scela dovršenim prihodnjim. Izgubljenost nekje med tu in tam se je v nadaljevanju, ko je prvi piruetni sunek plesalke v tok pognal še ostale, kazala tudi v kontrastu med gibanjem teles in obrazno mimiko. Baletne figure togih in discipliniranih teles niso bile toliko raznolike kot slojevite, saj so se vrstile v nenavadno zamaknjenem tempu Cunninghamovskega sloga ponavljanja in variacij. Združevanju v raznolika ponavljanja skladno vrtečih se teles so sledila razdruževanja, ki so začasno izpostavila individualnost posameznih plesalcev ali parov in s tem uvedla nekakšen vsebinski leitmotiv – nenadno ovedenje metafizične izgubljenosti oziroma ločenosti v visoko predvidljivem ponavljanju celote.


Ta leitmotiv bi lahko deloval slabše, celo malce klišejsko, če obrazna mimika plesalcev ne bi bila zamišljena kot žareče in sproščeno bistvo njihovih osebnosti. Bistvo, ki se, čeprav je zamrznjeno v času, spreminja v najmanjših odtenkih, s čimer nakazuje subtilno vzpostavljajoče se odnosnosti med plesalci, ki jih gola repeticija z variacijami ne bi mogla vzpostaviti sama. Sploh ker je bila zasnovana tako, da se je ohranjala v trdovratnem ravnovesju, zaradi česar nismo nikoli gledali kakšnih večjih odstopanj od predvidljivega vzorca. V dramaturškem smislu to pomeni, da nam ni bilo dovoljeno, da bi se nam na katerikoli točki predstave zasvitala kakšna zgodba. Če nam je to zaradi izjemne domišljije slučajno za trenutek uspelo, nas je pri oblikovanju obširnejše interpretacije nemudoma zaustavil povratek v neumorno ponavljajoče se in skladno vrtenje tako posameznih teles kot tudi celotne konstelacije.


V drugem delu se je tempo glasbe in izvajanja gibov nenadoma izjemno pospešil. Ta nenadna sprememba bi morda lahko bila počasnejša ali pa je sploh ne bi bilo. Dolgo vztrajanje v statiki je pri gledalcu ravno začelo dosegati učinek zamaknjenja, hitrejši tempo višjih frekvenc pa je – sploh v ostrem kontrastu s počasnejšim tempom prvega dela – lahko deloval malce osladno. A morda je bila nenadna sprememba kljub temu upravičena, saj je delovala kot oster rez, ki čustveni ton celote pretvori v sami klici, s tem pa nam zopet ponudi vstop v nenavaden dvojni svet, v katerem se lahko istost navkljub docela raznolikim modusom čustvovanja in doživljanja še naprej poustvarja kot istost.



***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.