Refleksija o predstavi Predelano življenje (Maja Dekleva Lapajne in Norbert Sven Fö, 27. maj 2024, Stara mestna elektrarna)
Redko se zgodi, da je dvoumnost naslova neke uprizoritve bolj povedna od samega uprizoritvenega dogodka. Praviloma je ravno obratno: v zaporedju odrskih dogodkov se postopoma bistri smisel naslova, tako da lahko gledalci na neki točki zavzdihnemo »a-ha, razumem!« in zatrepetamo od čistega zadovoljstva, da smo razvozlali uganko. Čeprav je pogosto tudi tako, da naslov napove, kaj se bo zgodilo, ali pa se tako ali drugače nanaša na veliko ime literarne, dramske ali druge kulturne zgodovine. Ampak to bistrenje; bistrenje, pričakujoče in suspenzivno, postopoma izrisujoče naslov, je tisto, kar upraviči našo osebno ontologijo, naše prepričanje, da je življenje uganka, polna namigov, smrt pa čisti izbris njenega naslova.
Zato je klasično gledališče tako uspešno, v nekem smislu pa tudi tako pomembno; umešča nas v čas, da se ne izgubimo v poplavi mnogoterih referenc. To namiguje na nekakšno globino, na nekakšnega zgodovinskega »duha«, spajanje, s katerim nas navdihuje. A posamezno življenje je tako implicitno zasnovano kot zaporedje velikih, prelomnih dogodkov, ki v nas sprožajo nenehno pričakovanje, pa tudi žalost ob misli, da nekoč prelomnih dogodkov ne bo več.
Čar predstave Predelano življenje je v tem, da glede na naslov deluje tako rekoč površinsko: Naslov »Predelano življenje« lahko razumemo na vsaj pet načinov, ki jih navajam po vrstnem redu od najbolj do najmanj plavzibilnega (zame). (1) Življenje, ki se mu dogaja veliki preobrat, tako da je na »točki A« povsem drugačno kot na »točki B«; (2) lahko pa se tako le zdi, čeprav je v resnici le malce zaobrnjeno in se postopoma spet vrača v svojo osnovno formo. (3) Življenje, ki je polno procesiranih objektov, od hrane do odnosov do služb. (4) Življenje, v katerem se preveč dela, in mogoče še (5) življenje, ki se preveč dela (v smislu pretvarjanja). Ta »družinska podobnost« nas ohranja na površini, saj gledamo in doživljamo neki dogodek, katerega pomen ni znan oziroma je le bežno naznanjen, zato z vsakim novim prizorom dobiva drugačen pomen.
Foto: Markus Scholtz
V uprizoritvi se ne zgodi kaj veliko, mišljena je predvsem kot sproščeno in prijetno druženje ob improvizirani glasbi (ukulele in harmonika) in govoru (nenehni dialog med performerjema) v pogosto nenavadnih (nekaj med 'čudnim' in 'čudovitim') inscenacijah. Gib se ne razvije kot uprizoritveno sredstvo, ampak kot spontana podlaga govorne in glasbene ekspresije. Ker se govorna improvizacija nanaša predvsem na tematiko bližine in razdalje, niti ni treba, da bi gib karkoli izražal, saj je situacija takšna, da so skozi poglede vključena vsa naša telesa. Gib pač je, tako kot v katerikoli drugi situaciji skupnega čakanja: a na kaj čakamo v Predelanem življenju?
Tu je čakanje bolj usmerjeno, deluje kot skupek napotkov za vključitev, čeprav vključitve vedno ostajajo le naključja, na primer, ko se moramo premakniti na drug stol ali stojišče, da bi lahko sledili performerjema, ki dobro izkoristita različne okvire in akustične lastnosti različnih vdolbin in kotanj kletnega prostora Stare mestne elektrarne. Zaradi majhnosti prostora in številnosti obiskovalcev pride do številnih stikov in dotikov, katerih smisel je vzpostavljen z začetnim dialogom, v katerem performerja razglabljata o tem, kako se v temi vse zdi bližje kot v svetlobi. Zanimiv doživljajski namig, ki me spominja na neki znan vizualno-kinestetični občutek, dejansko pa tudi na neke sanje, ki sem jih imel kot otrok; morda pa so te zgodnje sanje le občutek prvotnega seznanjanja s prostorom in čuti, ki ga prečijo. Potemtakem občutke od sanj ločuje le odprtost oči.
Res je zanimivo, kako pod vplivom okularocentrizma lahko pozabimo, da imajo vse čutne modalnosti svoje materialnosti in da so njihove materialnosti prepletene znotraj istega reda. Slišati zvok v temi se zdi tako kot videti sliko v svetlobi, le veliko bližje. Performerja prostora ne osvetljujeta le s stropnimi žarnicami, ampak tudi z različnimi premičnimi svetili, ki jima omogočajo, da variirata razmerja med bližino in oddaljenostjo v različnih čutnih modalnostih. Čeprav se zdi dotik prototip bližine, je lahko tudi dotik oddaljen, pogled in podoba pa se lahko občutita izjemno bližnja.
Performerja z uporabo različnih zvokov, od govornih do afektivnih in glasbenih, razprostreta bogato slušno krajino, ki po kompleksnosti presega vizualno, zato nas senzitizira za občutenje jezika, tako kot tudi za konkretno interpretacijo dvojnosti bližine in razdalje. Kot pokažeta George Lakoff in Mark Johnson v svoji prelomni študiji Metafore, po katerih živimo (Metaphors we live by, 1980), je življenje progresivna metaforizacija, ki se dogaja v prepletu vseh čutov: od opisovanja stvari, ki jih neposredno vidimo, prehajamo v vedno bolj abstraktni sporazumevalni red, ki nam pogosto odtuji primarno konkretnost nanosnikov, pa tudi samo zvočnost in materialnost jezika. Eden izmed prototipnih metaforičnih izrazov je »tako blizu sva si« (angl. I feel so close to you). A takšnih abstrakcij je malo morje; filozofski intelektualizem v vsakdanji manifestaciji, ki ga sodobno življenje še posebej podpira. Stremimo namreč k temu, da vse tisto, kar je daleč, približamo (z različnimi prenosnimi napravami, pa tudi z VR-tehnologijo), ne da bi ob tem napredovali tudi v zmožnosti občutenja bližine s tistim, kar je daleč. Bližina in daljnost nista fiksni določitvi, ampak stanji v procesu; ker sta tako vidni kot nevidni, ju lahko vzpostavljamo in opazujemo in se nam ne samo zgodita.
Kot sem že povedal, je uprizoritev hkrati čudovita in čudna: vodi nas po kinestetičnih krajinah bližine in oddaljenosti, nekako tako kot nekoga po povedanem vodimo s frazo »kot sem že povedal« – le bližnje in bolj subtilno. Je polna čudovitih improviziranih glasbenih vložkov (ganljiv falzet Norberta Svena Föja iz ene izmed kotanj ter muzajoča harmonika Maje Dekleva Lapajne iz neke druge vdolbine) in čudnih inscenacij ter nagovorov. Performerja večkrat ponovita, da sta govorila ali počela nekaj z »nekom v tej sobi«, vendar ostaja nejasno, ali se pri tem nanašata na kakšnega dejanskega obiskovalca ali pa na nekoga zunanjega (do katerega občutita bližino). Tako vzpostavita prostor konkretne in abstraktne bližine in deloma osmislita moje zgodnje sanje ali pa večni občutek, da »se nekaj zdi hkrati daleč in blizu, skoraj tu«.
Po koncu predstave sem imel priložnost, da z novim kontekstom seznanim naključnega obiskovalca, Jona, ki je naključno spoznal enega izmed performerjev med prevozom iz Zagreba v Ljubljano. Jon mi je povedal, da ima abonma v MGL-ju in me vprašal, ali se v Ljubljani dogaja še kakšna druga, Predelanemu življenju podobna predstava, ki stremi k ustvarjanju (začasne) skupnosti. Preden sva prišla do odgovora, sva se zataknila pri vprašanju skupnosti, saj v tehnološki sodobnosti res ni povsem jasno, kaj skupnost sploh je. Je to bivanje v istem prostoru, ob početju iste stvari, je to deljenje istih zanimanj, istih prepričanj? Ali lahko skupnost obstaja tudi brez fizične bližine ali pa je fizična bližina prvi pogoj vsake skupnosti? Naj to vprašanje obvisi v zraku, naj si vsak sam zase odgovori, kaj to vprašanje pomeni zanj; midva sva samo skomignila z rameni in odšla vsak v svojo smer, v še en deževni majski večer.