Zaključna beseda Ane Pavlič po simpoziju Ko moški jočejo, se svet ustavi
Očitno je, da ima ob koncu dogodka, ki nosi naslov Ko moški jočejo, se svet ustavi, besedo ženska. S tem se ne želim vračati na izhodišče, ki z nami vztraja veliko dlje od preteklih treh ur. Ženska, ki govori sedaj, zato ne izhaja iz pozicije spolnih vlog, stereotipov in predstav, ki naj bi mi namenile naravno emocionalnost, celo neuravnovešenost, skratka neverjetno lahkotnost jokanja, ki naj bi mi dale možnost sprožanja naravnosti procesa jokanja, ki sovpade s histeričarkami. Ne, ženska, ki govori danes tukaj, je jezna. Močno jezna in naveličana učinkov institucionaliziranega seksizma, ki ga imenujemo patriarhat. Jezna sem, ker je za mano dobrih trideset let urjenja v seksističnem mišljenju, razmišljanju, delovanju, kovanju odnosov in zamišljanju prihodnosti, ki so bila v veliki večini teh let – namenjena, priznam, utrjevanju seksizma.
Ko sem hodila v osnovno šolo, ki je za razmere naše države celo večja osnovna šola, postavljena v središče mesta, sem se najprej naučila, da so neprimerna spolna nadlegovanja, ki smo jih dekleta doživljala od moških sošolcev, komplimenti. Aha, si nadlegovana? Super, to pomeni, da si privlačna, zaželena. Te fantje tepejo? To pomeni, da te imajo radi – kdor te tepe, ta se ljubi. Šola me je seveda naučila še drugih pomembnih stvari: veliko o raziskovanju, vojskovanju in zmagovanju – predvsem moških, pa nekaj malega o literaturi, kamor se je sem pa tja prikradla kakšna ženska. Nikomur se ni zdelo, da kaj manjka, da je nemogoče, da v tej pomembni zgodbi nastajanja sveta in sedaj, v teh procesih reinterpretiranja tega obstoja, ženske niso sodelovale.
Punce smo hitro, s pomočjo posnemanja in odobravanja okolice, spoznale, da sta naši valuti očitno privlačnost in pridnost. Punce skupaj, pridne in lepe. Punca med dvema porednima fantoma. Punce, ki se pridno učijo, da dosegajo same petice, fantje – ki so naravno inteligentni, a leni – pa dobivajo slabše ocene, ker se ne znajo učiti. Ko smo odraščale, smo v učilnicah in doma skrbele za urejenost in za mir. Kot naši bratje smo bile vzgojene (tudi od mam) v strukturo doma, ki je predvidevala, da se zavoljo miru družina poveže v strahu, ki ga moraš čutiti ob očetu. Mir je bil dosežen učinkoviteje, če si se odpovedal preizpraševanju navidezne avtoritete. Odrastle smo, na fakulteti smo slišale, videle in doživele marsikaj. Ničesar nismo problematizirale, da ne bi postale tečne, nismo se izpostavljale, da ne bi dobile slabih ocen, ki bi nam pokvarile poprečje. Povprečje je v tem pravičnem svetu – v katerem so ženske bolj izobražene, a zasedajo nižja mesta odločanja – zelo pomembno. Kultura molka se je utrdila ravno pravi čas, ko so se začela sklepati intimno-partnerska razmerja. In nove družine, ki temeljijo na čem? So v strahu pred kom?
Patriarhalno mišljenje je, kot smo videli ob začetku letošnjega šolskega leta, zdaj postalo del šolskih pravilnikov. Pravilnikov, ki jih sprejemajo ženske ravnateljice in v katerih piše, da so prepovedana lakiranje nohtov, barvanje las, nošenje mini kril in kratkih topov z ozkimi naramnicami, saj da lahko s tem dekleta vznemirjajo hormone moških sošolcev in jim otežujejo sledenje pouku in pridobivanje znanja. Zakaj pa nihče ni pomislil o hormonih deklet? Zakaj dekleta, že kar vnaprej, neposredno krivijo za slabo pozornost fantov, za katero so kriva zaradi svojih teles? Ali nam na tak način potem lahko uspe uspešno učiti dekleta, da njihova življenjska vrednost ni odvisna od zapeljivosti telesa? Da njihov videz ni njihov glavni atribut? Zakaj predpostavljamo, da se dekleta urejajo zato, da bi ugodile pogledu fantov? Zakaj fante stereotipizirajo v neobrzdane divjake, ki med poukom čakajo, da skočijo na svoj plen? Kaj učimo mlade o osvajanju in snovanju odnosov, če pristajamo na takšne diskurze?
Foto: Nada Žgank
V kakšnem času se dogaja ta simpozij? V naši sosednji državi, na Hrvaškem, vitezi brezmadežnega Marijinega reda vsako prvo soboto v mesecu še vedno klečijo na trgih in molijo za vrnitev pravih vrednot in za jasne vloge v odnosih: moški naj hrepenijo po spoštovanju, ženske pa po ljubezni! Pri nas smo končno dopovedali političarkam, da feminizem ne predpostavlja želje po nadvladi, ampak želi odpraviti izkoriščanje in zatiranje. Mi pa danes tukaj odpiramo pogovor o patriarhatu na način, ki moške in ženske pokaže kot žrtve delovanja tega političnega in družbenega sistema. Tudi ženske imamo nalogo, da ustvarimo varen prostor za moške, v katerem bodo lahko spregovorili o stiskah in bremenih, ki jih patriarhat nalaga njim. Kako se počutijo? Kaj mislijo, da lahko čutijo? Katera čustva sploh lahko izrazijo? V kaj se transformira ta bolečina?
Zakaj sem vse to povedala? Ker je to vprašanje tako pomembno, da se ne smemo slepiti, da bo rešeno z naravnim razvojem. Naravni linearni razvoj ne obstaja. Nimamo čedalje več pravic, niti ne živimo v svetu enakih možnosti. Strah nas je besede enakost, patriarhat razumemo kot izmišljotino lezbičnih feministk, ki bi rade zavladale moškim. Kdaj šele se bo v to debato lahko umestila intersekcijska diskriminacija? Če v kontekstu patriarhalnega sveta, ki nam določa naše okvirje življenja, poslušamo, da ni več pravih moških, da ženske očitno ne vzgajajo več prav (ker niso več zaprte doma), nas mora biti strah. Obstaja močan javni odziv na ta vprašanja in ta je v svoji vsebini izrazito antifeminističen. Izkušnje žensk in moških v patriarhatu se razlikujejo, dom je najnevarnejši prostor za ženske, ki se – kot lahko vidimo – še vedno borimo za pravice, ki bi nam omogočale razpolaganje z lastnim telesom. Se je kakšna država kdaj vtikala v moške reproduktivne pravice? Če bi o svetu govorili o prostoru, ki je na voljo tukaj in zdaj, bi zanemarili obstoj strukturnih neenakosti, ki največje privilegije omogočajo točno določeni skupini moških. Pri čemer v stisko spravljajo vse široke kategorije moških, ki se ne zmorejo podrediti tem hierarhijam.
Ni nujno, da vas danes povabim k joku. In vem, da je vprašanje moških, ki zavrnejo patriarhalne ugodnosti, povezano z drugimi življenjskimi možnostmi, izbirami in položaji, ki lahko dajo včasih vtis, da bo jokal ozek krog moških. To ne bo dovolj, za to bo treba spremeniti svet, kot ga poznamo, in to bi bilo treba početi najprej z mislijo na tiste moške in ženske, ki jim na kraj pameti ne bi prišlo, da bi na današnji dan sedeli tukaj z nami. O tistih moških in ženskah želim razmišljati; o tistih, ki me imajo za najbolj noro, ki mi pišejo, da nisem normalna, da pretiravam, da sovražim moške in zanikam naravni red; o tistih, ki so obljubili, da me najdejo, in o tistih, ki mi pišejo, da molijo za mojega partnerja. Dolga pot je pred nami. Zato bi vas rajši povabila k drugima dvema rečema: najprej, da te premisleke nadaljujemo – javno, zasebno, v partnerskih, družinskih, prijateljskih in poslovnih odnosih. Poimenujmo stvari, procese in ljudi kot tiste, za kar se nam kažejo: seksiste, nasilneže, zveste sluge patriarhata. Spomnimo se zamolčanega, potlačenega in odstranjenega in to oživimo. In druga stvar, skupaj si zamislimo kakšen naj bo svet, potem ko se bo ta končal.