top of page
  • Muanis Sinanović

Glas in jezik

Irena Tomažin Zagoričnik: MES(T)O GLASU


Mes(t)o glasu je predstava, ki se giblje med reprezentacijo in prezentacijo ter je pravzaprav morda bližje koncertni izkušnji svobodne improvizacije kot klasičnemu teatru. Gledalec nima veliko uvida v to, kako je predstava strukturirana – njeno zgradbo lahko sluti le prek redkih diferenciacij v njej, denimo izmenjavanju solo in skupinskih točk vokalistk in plesalk. Obenem je meja med metaforičnostjo in nemetaforičnostjo nekaterih zvokov ter gibov zabrisana.


Lahko bi rekli, da se nekoliko harmonično, tudi meditativno vzdušje Mes(t)a glasu veže na asociativno področje narave, medtem ko se hrup, trenutki iskanja, spočenjanja glasu, ki opominjajo na njegovo telesnost, veže na posamezne vokalistke, izločene iz harmoničnega reda. Vendar verjetno tu ne gre za idejo vrnitve k primordialni naravnosti, ki se je skozi čas izkazala za naivno, saj smo ugotovili, da je tudi sama ideja narava konstruirana. Nakazano dihotomijo med naravo in družbo, v katerih prihaja do različnih trenj, bi lahko razumeli tudi kot razkol med dvema konceptoma. Navsezadnje skupinsko petje sočasno budi aluzije tako na ptičja lepozvočja kot tudi na sirensko zapeljevanje, sploh v trenutkih zatemnitve odra.


Foto: Nada Žgank


Nasprotje je morda analogno tistemu v Idealni, kjer se soočita idealni in realni tip materinstva, le da gre pri Mes(t)u glasu za žensko samo, ne glede na materinstvo. Prva rojeva otroka, druga pa lastni glas, tako da ga jemlje iz ust, zraven riga, se ji zatika ... Konkretna oseba ženskega spola je skoraj vedno v rojevanju glasu, ta se ne lomi le, kadar privzame že predpostavljene tone splošne ženske. Vendar bi bilo mogoče reči, da predstava obenem ne obsoja enoznačno obstoječe delitve, saj že omenjena meditativnost večine skupinskih dejanj deluje neironično, včasih celo sublimno, klasično. Morda tovrstna estetika hkrati preizprašuje našo percepcijo vokala, vsaj deloma zaznamovanega z njegovo zgodovino, ter kaže na njegove preostanke, na učinke, ki vztrajajo tudi po tem, ko ga neka epoha institucionalizira.


S tega vidika sta morda bolj kot subjekti in njihova emancipacija glavni junak sam glas in njegova vselej že emancipiranost, kolikor ni diskurz, kolikor ni povezan z jezikom. Prav v tem primeru lahko v njem opažamo nekaj univerzalnega, kar je skupno tudi živalim, mistikom, »histeričarkam«, kar preči užitke in bolečine raznorodnih skupnosti. Če vštejemo to dimenzijo, mogoče tudi lažje razumemo plastenje predstave, njeno nedoločljivost, težavnost pisanja o njej. Razrašča se v mesto ali v telesne pokrajine, je globoko teksturirana.

Gre za nekakšno totalno umetnost, za prisvojitev njene avtonomije, zato je v njej zaznati matrice različnih diskurzov, kar obenem pomeni, da težko vzpostavlja artikulirano refleksijo o sami sebi, vsakršno metaraven sproti razbija. Takšno predstavo je treba gledati, večkrat, v spominu ali v živo. Upamo, da bo za slednje še priložnost.

Comentários


bottom of page