Kako razmišljati o dostopnosti ne le kot o dodatni aktivnosti pred premiero predstave, ampak bi bila vključena že v sam način, kako predstava nastane? Kaj če bi bile umetnice in umetniki z oviranostmi ne le občinstvo, za katerega prilagodimo programe, temveč njihove_i avtorice_ji, izvajalke_ci, mentorice_ji in soustvarjalke_ci?
