top of page
  • Erika Dizdarević

Zbadljive spremembe

Updated: Sep 6, 2023

Recenzija performativne intervencije Zdravilne intervencije za domače rane Valentine Medda, izvedene 19. avgusta 2023, v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana.


Kaj, če na ogrodje stavbe pogledamo kot na telo, ki je prehajalo med fazami; od uglednega električnega inženirja, do skladiščnika in vse do sodobnega umetnika uprizoritvenih praks. Vidne so nam zunanje praske in razpoke, ki so nastale v tem živem procesu. Pri ljudeh sta to odrgnina na kolenu in modrica na čelu, ko se mirna vožnja s kolesom spremeni v manj prijeten padec ali pa se nepazljiva hoja po cesti zaustavi z donečim zvenom v glavi ob trku v prometni znak. Mi se v takih situacijah odzovemo z jokom, jezo, smehom, s katerimi damo drugim vedeti »tukaj sem, zavedam se tega, kar se mi je zgodilo in to zdaj v takšni ali drugačni obliki izražam navzven.« Če nam to na daljši rok še vedno povzroča težave v gibu ali razmišljanju, pa se lahko zatečemo k različnim oblikam zdravljenja. Kako pa bi to lahko prenesli na opečnate zidove, ki kljub preteklemu turbulentenmu dogajanju ostajajo pri miru, razen ko jih gradbena dela začasno pretresejo? Bi to lahko dosegli z zdravilno intervencijo in tako zgradili most med organskim in neorganskim?


Foto: Nada Žgank


Valentina Medda se je v svoji performativni intervenciji poigravala z mejo med sodobno znanostjo in alternativnimi metodami. Za telo, na katerem je aplicirala svojo zdravilno metodo, si je izbrala Staro mestno elektrarno, in v njene razpokane stene sistematično zabadala akupunkturne iglice. Te naj bi po kitajski tradiciji v trpečem sproščale blokade energije či, ki po telesu potuje preko energijskih kanalov, povezovalk akupunkturnih točk, zahodna medicina pa ta proces priznava kot sprostitveno tehniko mišic. Razpoke v steni, ki jih je uporabila Medda, se zdijo bolj prikladna kot pa premišljeno izbrana energijska polja, saj so ji bila ostala zaradi trde strukture materialov nedostopna.


Prisotni smo se ji z daljnogledi lahko približali in jo spremljali od začetka do konca obravnavanja razpoke. No, eni bolj kot drugi, saj je po 10 minutah pozornost začela pojenjati, tišino je zamenjal klepet in daljnoglede pijača v sosednjem baru. To lahko pripišemo slabi vidljivosti, nizkemu številu daljnogledov ali pa monotonemu početju, ki bi ga lahko popestrila soudeležba prisotnih opazovalcev. Za njo so tako ostale samo iglice v steni, ki lahko brez vsebinskega uvoda spominjajo na neizpeljan šiviljski projekt.


Ob upoštevanju nasprotja med gospodarstvom in umetnostjo, ki bi umetnici lahko služil kot performativni uvod, se njeno igrivo početje zares spremeni v spiritualno prenovo. S svojo industrijsko arhitekturno podobo elektrarna stoji kot primer sobivanja gospodarstva in umetnosti. Italijanska umetnica je simbolično zapolnila mesta uhajanja energije, ki so nastala z menjavo električnega generatorja, ta pa je v preteklosti omogočal proizvodnjo elektrike za oskrbovanje Ljubljane. S tem je zdravilni performans povezal rez med gospodarsko preteklostjo, ki je začela stavbi bolj škoditi kot pa ohranjati integriteto, ter med sodobno umetnostjo, ki s tem pravi, »zavedam se tega, kar je bilo, a obsojam tvojo lansko malomarnost in prevzemam tvoje mesto.«


Mesto je torej zapolnjeno. Kljub temu, da ideja v tej performativni izvedbi ni povsem zaživela, pa jo je bilo moč čutiti na celotnem festivalu Mladi levi. Vseeno pa ne bi škodilo, če bi razpoke zapolnili še s kitom ali podobnim materialom, da ne bo ponovno prišlo do uhajanja.


***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.




bottom of page