top of page
  • Naomi Uma Zorman

V praznem objemu odtujene ljubezni

Refleksija predstave Neskončna ljubezen ali ljubezen umira vedno znova, kot da ji ne bi bilo konca Alexa Baczyński-Jenkinsa, uprizorjene 25. avgusta 2023 v ŠD Tabor.


Topla svetloba osvetljuje krožen sedežni red, ki obdaja pod dvorane ŠD Tabor, čakajoč, da nanj stopita performerki in ga vzpostavita v oder. S kozarcem hladne vode v roki se publika počasi premika proti sedežem velike dvorane. Med zvoki stopinj mnogih čevljev se sliši cviljenje para belih in črnih superg, ki v ritmu kola stopata po lesenem parketu. Med počasnim pojenjanjem klepeta publike ostaja gibanje dvojice teles konstantno.

Foto: Nada Žgank


Dve uri teka predstave sta v fokusu telesi, ki sta si kljub različnostim naklonjeni. V avri vsake plesalke je možno zaznati avtonomnost, ki jo gibalno vodi ista ideja. Gibi predstave Neskončna ljubezen ali ljubezen umira vedno znova, kot da ji ne bi bilo konca se iz tradicionalnega, enostavnega koraka kola začnejo sestavljati v bolj dinamično strukturo. V sodelovanju z glasbo se plesalki Aaa Biczysko in Beverly D. Renekouzou igrata s tempom korakov. Koraki se deloma spremenjajo v tek, zavzemajo statične položaje ali se počasi vrtijo okoli svoje osi. Glasba, ki zaobjema tako monotone tone kot udarne bite, spremlja plesalki skozi celotno predstavo. Manjši del namenita govorjeni besedi monologa ali nekakšnega nagovora druge osebe med počasnim repetativnim premikom. Kjer se ob dolgotrajnem premikanju pri nekaterih gledalcih kaže spokojnost, se v drugih vzbudi nemir. Gledalcu je med predstavo dovoljeno vstopanje in izstopanje iz dvorane, kar omogoči lažje sledenje dogajanju na odru, pa tudi mirnejše občinstvo.


Čeprav predstava navaja kontekst ljubezni, lahko bralka prikaz bere kot neromantičen odnos. Ustvarjalki se namesto človeškega bitja lahko prikazujeta kot energiji, čisti, premikajoči se telesi, ki se simbiotsko prilagajata drug drugemu. Performans gledalko potegne vase ne s svojo všečnostjo, pač pa, ker ji omogoča, da se mu brez razmišljanja prepusti in jo odnese v prazen objem odtujene ljubezni. Običajno gledalka do predstave vzpostavi distanco, saj je v tipičnih dvoranah oddaljena od dogajanja na odru. V ogledanem performansu pa meje, ki bi delila nas in nastopajoči, ni bilo. Med publiko in plesalkami se je razširil mirno otopel ambient, ki si je pot utiral med dolgočasjem in fokusom. Vzpostavljeno atmosfero bi lahko primerjali s skorajda negibnimi elektroni v trdnem stanju vode - denimo v ledeni kocki. Nevidna linija pogleda je tavala od ene plesalke k drugi. Njuno gibanje ni bilo statično, zaobjeli sta celoten prostor. Ob bližnjem premiku smo se lahko fokusirali na podrobnosti potne kože. Ko pa se je razdalja med nami in potujočimi telesi povečala, smo opazovali celotno figuro utrujenega telesa. Verjetno je občutek hipnotične vživetosti (zadetosti), ki jo predstava vzbuja v gledalki, med drugim posledica dvournega trajanja predstave.


Ali bi gledalci lahko izkusili isto, če bi bila predstava krajša? Ali bi jo bilo morda smiselno daljšati do ekstrema? Na dobri polovici predstave se je zdelo, da se vse skupaj počasi ustavlja; glasba in gib sta se vrnila k začetnemu polaganju stopal v ritmu kola. Na tej točki je imela predstava smiselno možnost konca, saj je publika doživela željeno izkušnjo in se ta naprej ni več razvila. Performerki sta fokus pred tem držali fenomenalno, po tem pa se je zdelo, da je tudi občinstvo nemirno čakalo konec. Morda pa bi predstava bolje stala v še daljšem časovnem obdobju, kjer bi si publika izbrala čas prihoda in odhoda in nato ne bi imela opcije ponovnega prihoda v dvorano. Tako bi lahko melanholično energijo izkusili brez občutka, da so zamudili kakšen ključen del.


Po dramaturško ravni liniji uprizoritve korak za korakom prispemo do ciljne črte. Še zadnje sekunde skupnih vdihov in izdihov, ko nas iz fokusa predrami glas, ki naznani konec celovečernega suspenza; 'thank you’.


***



Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.


Bình luận


bottom of page