Recenzija predstave Pohabljeni Luisa Guenela Sota in Ébane Garín Coronel, izvedene 25. avgusta 2022 v Stari mestni elektrarni.
Poskusi razčlovečenja posameznika in njegovih vrednot v imenu družbenega nadzora in podreditve so zgodovinsko gledano precej kreativni in raznorodni ter v procesih dehumanizacije segajo od popredmetenja do apatičnosti in otopelosti mišljenja. Arendt je venomer poudarjala, da se v skrajnih razmerah nikakor ne smemo odpovedati svojim mislim. Namreč dokler mislimo, obstaja tudi upanje. Kaj pa, ko se razčlovečenje udejanji? Ko telo utrpi posledice avtonomne misli uma in postane pomanjkljivo, deformirano? Kaj, ko to telo ni več posamično, pač pa postane brezimenska masa, ki si deli travmatično izkušnjo deformacije čutil?
Foto: Nada Žgank
V Pohabljenih čilskega kolektiva Cuerpo Sur smo se gledalci potopilii v izpoved, zasnovano na čustveni atmosferi, ki jo je uprizoritev gradila s pripovedovanjem, gledališko igro in odrskimi slikami. Performerki Ébana Garín Colonel in Montserrat Fonseca Llach sta z uvodnim dejanjem silovitega udarjanja po skalah pridobili našo pozornost, nato pa jo z jasnim in nepremičnim pogledom usmerili v projekcijo na platnu. Prikazano besedilo in vzorci barvnih odtenkov so odpirali vprašanja o vidu ter človekovem barvnem zaznavanja sveta. Ta segment uprizoritve nas je vzpodbudil, da smo poleg opazovanja odrske akcije pričeli ozaveščati stanje našega notranjega dogajanja ter sebe kot predvsem gledajočih teles. S tem je uprizoritev že v uvodu dosegla, da se je z neposrednim razkritjem glavnega motiva vida v predstavi razplastil tudi fokus gledalcev.
Prek osebne izpovedi dveh čilenskih demonstrantov, o katerih nam je pripovedovala Garín Colonel, nam je uprizoritev postopoma odstirala vse bolj napeto družbeno ozračje pred protesti leta 2019, ki so se iz začetne vneme skupinske borbe za boljši jutri prevesili v simbol grozovite represije nad nemočnimi posamezniki. Vedno hitrejše strašljivo udarjanje namišljenih gumijastih metkov ob obrabljene, doma izdelane ščite, policijske luči, ki skozi meglo slepijo množico, in stopnjujoča se glasba pa sta potencirali naš občutek neposrednega doživljanja strahotne izkušnje, ki jo je poustvarjala predstava. Performerka je v vedno bolj zamegljenem prostoru na neki točki legla na tla, metaforično pokošena pod vrsto policijskih nabojev. Težko občutje, ki nas je v gledališki maniri neposredno soočilo s strah vzbujajočimi posledicami čilskega upora, je obviselo v zraku vseobsegajoče mučne atmosfere, ki je zajela celotno dvorano Stare mestne elektrarne - Elektro Ljubljana.
Prek individualnih zgodb, ustvarjanja podob in vzpostavljanja atmosfere je predstava z gledalci delila množično travmatično izkušnjo, ki smo jo hkrati lahko brali tudi na individualnem nivoju razmišljanja in dojemanja lastnega vida. Četudi slednje ni povezano z angažiranim motrenjem družbenega dogajanja, pa prav prek integracije osebnega izkustva predstava gledalcu ponudi orodje za boljše razumevanje konkretne družbene situacije, pa čeprav se je ta odvijala na drugem koncu sveta. Uprizoritev torej ni zgolj posnemala realnosti, saj smo lahko zaznali tudi uporabo skorajda nadrealističnih odrskih slik, ki so denimo imitirale mežikanje očesa, na katerem se je istočasno prikazovalo narativno besedilo. V svojem bistvu nas je predstava pripeljala in uspešno zadržala v procesu postopne izgube vida ter s tem morda spodbudila refleksijo o pomembnosti budnega in pozornega družbenega očesa, četudi je bilo to v kali nemudoma in nepovratno zatrto.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.