Recenzija predstave Prihrani zadnji ples zame Alessandra Sciarronija, uprizorjene 26. avgusta 2022 v ŠD Tabor.
Kaj ples naredi za plesno predstavo in kako uprizoritev spremeni naše dojemanje tega? Koreograf Alessandro Sciarroni ponudi nazoren uvid v široki vprašanji s transformacijo polke chinate v plesno predstavo Prihrani zadnji ples zame. Bolonjsko polko s preloma stoletja sta v paru sprva plesala moška za šopirnjenje pred ženskami. Za obid maskuline ranljivosti polka chinata temelji na kompleksni tehniki vzpostavitve vzajemne razporeditve teže in nadzorovanja centrifugalne sile, ki vznikne med hitrimi obrati. Domiselna transgresija heterospolnih dvoranskih plesov, kjer moški vedno vodi, se z obrati in kvadratno plesno traso v polki chinati preobrazi v vzajemni ples, kjer s konstantnim izmenjavanjem vodita oba.
Foto: Nada Žgank
Dvoranske plese v paru z zavedanjem androcentričnega družbenega konteksta, v katerem so se razvili, lahko gledamo kot konstantno demonstracijo družbene in telesne premoči moškega nad žensko. Dinamika moči vodečega plesalca nad vodeno soplesalko je jasno izražena z njegovim sprožanjem gest in določanjem poti korakov. Vodena soplesalka se mora podrediti, četudi mora prav tako obvladati osnovne korake, nemara še bolje kot vodilni soplesalec, kar nazorno ilustrira slavni citat Ginger Rogers, da je počela vse kar Fred Astaire, vendar vzvratno in v visokih petah.
Plesna predstava Prihrani zadnji ples zame ne uprizarja izvirnega konteksta polke, ki temelji v moškem šopirnjenju, temveč ga premesti v drug kontekst. Plesalca polko odplešeta zase, kar spoznamo v vidnem uživanju v tehnično zahtevni koreografiji, ko se po dveh rotacijah Gianmaria Borzillo in Giovanfrancesco Giannini drug drugemu začneta nasmihati, po občinstvu pa se ne ozirata. Tehnična zahtevnost plesa, preko katere so se moški bahali s svojo priviligiranostjo z namenom osvojitve gledalk, se s tem transformiran od prevzetnosti, do intimnosti, ki v ospredje postavi zaupanje in bližino, potrebna za izvedbo zahtevnih obratov. S tem nas uporaba polke chinate v plesni predstavi prisili ponovno ovrednotiti samo trdovratno ponotranjeno dihotomijo vodeči-vodeni.
Vstop v uprizoritev nam namigne tudi njen naslov, ki asociira na klišejske stavke izrečene v ljubavnih filmih in mladostniških serijah, kar odseva tudi glasbena spremljava. Popularni instrumental bi nemara lahko označili za osladnega, vendar zaradi redko videnega plesa moškega para, to vendarle funkcionira, in to veliko bolje kot v sentimentalnih gejevskih filmskih zgodbah. Prihrani zadnji ples zame svoj učinek doseže prav s subverzijo insceniranega mnogoplastnega podobja, nabitega z družbeno-zgodovinskimi pomeni. Moška soplesalca v premišljenem dramatuškem loku preideta od čutnega spoprijema v plesno držo, do začetka plesa, kjer se zaradi pogostejšega obračanja nižjega izmed soplesalcev zdi, da vendarle vodi višji - bolj maskulin - kar pa Borzillo in Giannini problematizirata v zadnji krožnici, ko se višji prepusti v sukanje nižjemu.
Pred Sciarronijevim odkritjem do tedaj že domala izumrle polke chinate bi slednjo zlahka označili za rudiment toksične moškosti, ki jo je razvila, po Sciarronijevi umetniški intervenciji, ki je polko razplastila in kontkstualizirala, pa jo vidimo kot redek primer vzajemnega plesa, ki izvirni kontekst presega. Naše dojemanje plesa je skozi njegovo uprizoritev torej popolnoma spremenjeno, česar se avtor zaveda, saj nam po priklonu nastopajočih ponudi tudi vpogled v njegovo zgodnejšo podobo. Borzillo in Giannini se v sklepnem dejanju ponovo postavita v plesno držo in zavrtita v zadnjo krožnico, tokrat na melodijo harmonikarske polke, kar v občinstvu vzbudi val smeha. Polke tudi ob tradicionalnejši spremljavi ne dojemamo več kot šopirjenja heteroseksualnih moških temveč kot končno odkrito utopijo recipročnega plesa, ki bolje odseva vrednote sodobnega sveta.
+++
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.