• Muanis Sinanović

Tri predstave

Updated: Sep 20

Predstava Susane Botero Santos, imenovana Fasciarium, se odvija na presečišču dveh foucaultovskih koncepcij moderne oblasti – medicinskega pogleda in pastoralne oblasti. Razvoj moderne medicine se skozi različne faze navsezadnje osredotoči na človeško anatomijo, v telesu pa odkriva znake smrti; odslej je smrt, zasidrana v organih in udih, kriterij zdravja, merilo, s katerim je opazovan organizem. Pastoralna oblast temelji na nenehnem ponotranjenem samoizpraševanju in izpovedovanju, ki naj bi preverjalo subjektovo ustrezanje določenemu sklopu meril, kakršno ustvarjajo psihiatrija in biopolitične institucije, usmerjene k izboljševanju produktivnosti tega subjekta. V sklopu teh dveh pristopov k normalizaciji teles in duš se razvije tudi moderna seksualnost, ki, v nasprotju s predstavami, ni zatrta na način tabuiziranja, temveč je spodbujana in množena prav s tem samospraševanjem, kategoriziranjem in imenovanjem. Sodobne identitetne in woke politike obe obliki oblasti popolnoma ponotranjita kot uporniško ravnanje; pride do trpinčenja psihe, ki se vedno znova sprašuje, »kdo sem«, in telesa, ki vedno znova želi nečemu ustrezati in se zato prilagaja s pomočjo različnih tehnik in načinov oblačenja. Iluzoričnost upora in ponotranjenje oblasti pri predstavi nista niti malo reflektirana, nasprotno. V prvem delu, ki je performativno predavanje, poslušamo izpovedi o seksualnem razvoju in srečevanju z različnimi oblikami teles, tudi truplom v brazilski reki. Telesa in osebna seksualnost se mešajo v nekaki mučni kaši, ki jo ves čas spremljamo tudi na družbenih omrežjih in v klasičnih medijih, pa tudi znotraj umetniških produkcij. To izpovedovanje in spraševanje sta obsojeni na neskončnost, saj iščeta nekaj esencialnega, neki odrešilni odgovor, ki pa ga ni, saj gre ves čas za družbeno in zgodovinsko pogojeno produkcijo kategorij, teh pa je lahko neskončno. Ob videzu uhajanja normam in iskanju rešitve se subjekt neprestano poglablja v muko krivde, nejasnosti, izgubljenosti identitete, se množi, postaja skoraj psihotičen in razbolel. Vtis morbidnosti lahko povežemo z omenjeno umeščenostjo smrti v temelje sodobnega medicinskega pogleda. Od tod demonične podobe, ki pogosto spremljajo proteste, od tod nenadzorovani bes. V drugem delu, kjer so gledalci povabljeni k »diagnozi«, so po odru razporejene mize, naprave in predstavniki te iste oblasti, oblečeni v groteskne maske, ki jih lahko razumemo kot projekcije lastne poškodovane duše.


Foto: Nada Žgank; Fascinarium


Dobimo še en odmerek tega, kar iz nas skače na vsakem koraku, kar nas straši in iz česar ne najdemo izhoda, ujeti v živo blato, ki nas požira z vsakim dodatnim gibom. Predstavi ne uspe narediti refleksivnega preboja, trenutki lastne kritike pa se zgodijo nezavedno, kot simptomi, recimo v omenjeni kostumografiji.


Bolje domišljen je pripovedni performans Krog Neje Tomšič. V podpodju Cukrarne avtorica izvede predstavitev eseja, ki prepleta potopisne elemente in razmisleke o vlogi parkov v sodobnih urbanih krajih ter načinih, na katere kapital izriva zelene površine.


Prostor je dobro izkoriščen. Smer, iz katere prihaja dodelana atmosferična glasba, minimalistična igra svetlobe in sence, peskovnik, v katerem pripovedovalka z grajenjem in podiranjem demonstrira kraje, o katerih govori, umeščenost pripovedovalcev ustvarjajo presenečenja med občinstvom, ki je tudi med sedenjem spodbujeno k telesni prisotnosti z gibanjem. Pripovedovanje samo je izpiljeno, tekst pa umerjen in artikuliran.


Foto: Nada Žgank; Neja Tomšič - Krog


V njem se gibamo med Aleksandrijo, Clujem in vzhajajočo romunsko tehnodistopijo ter smetiščem, ki raste ob njej. Prehodi so gladki in utemeljeni, vmes pa se srečamo še s posnetki prič, teoretikov in aktivistov. Dobimo celovit vpogled v situacijo, v neko mikropodročje kapitalistične devastacije skozi urbani razvoj, ki je pokrita genealoško in politično.


Vprašamo se, kakšno vlogo ima performans v boju. Koga in kako lahko nagovori? Odgovor je gotovo nejasen, nima pa se smisla zatekati niti v pretirani pesimizem niti optimizem. Dogodek sam je prispeval k osveščanju določenega števila ljudi, ki ni nezavidljivo, morebitni učinki pa so zares nemerljivi.


Foto: Nada Žgank; Prihrani zadnji ples zame


Prihrani zadnji ples zame je minimalistična plesna koreografija, kjer sta plesalca na odru, v telovadnici, ob okusni in nerazbohoteni EDM-ovski glasbi izvajala tradicionalni, skoraj izumrli ples iz Bologne. Skozenj dobimo uvid v tradicijo moškega druženja in prijateljstva ter njunih stikov s homoerotiko, ki je precej drugačna, kot si jo predstavljata moderni in postmoderni um. Sodobna kategorija homoseksualca kot specifičnega seksualnega tipa je, če se znova obrnemo k Foucaultu, produkt scientističnega pogleda 19. stoletja. Ta je, kot smo rekli, postal obseden s kategorizacijo seksualnosti, njeno patologizacijo in normalizacijo, strogim začrtovanjem meja med različnimi obnašanji. Na novo vzpostavljeno homoseksualnost je patologiziral, mi pa dobimo vtis, da jo je osvobodil iz spon tradicije, v kateri je bila popolnoma zatrta. Ko se tako sodobni zahodni človek sreča s homoseksualnostjo v arabskem svetu, zgodovino moških odnosov v otomanskih hamamih, držanjem za roke na jugu Evrope, je popolnoma šokiran, saj v zgodovino in druge dele sveta projicira lastne mistifikacije. Ko gledamo ples polka chinata, pa se verjetno približamo realnejši podobi preteklosti; moško druženje, dotiki, telesnost, vse to, podobno kot v grški klasični filozofiji, ni bilo jasno razločeno, prijateljstvo in nežnosti se niso izključevali. Trda in brutalna moškost je v številnih pogledih šele produkt industrijske dobe in discipliniranja delovne sile za delo v novih, brutalnih razmerah, kar lahko navežemo tudi na raziskave, ki kažejo, da je bilo fevdalno delo pravzaprav pogosto dosti bolj lagodno in krajše kot delo v času zgodnjih industrijskih revolucij. Ganljiv in mojstrsko izveden ples je bil ustrezen zaključek festivala.


Omenjene predstave, ki sem si jih ogledal, pravzaprav nimajo skupnih točk ter so v svoji formi in temah čisto raznorodne. Zato bi bilo med njimi nesmiselno na silo iskati povezave, ki se nam kritikom pri obravnavi celotnih programov rade pripetijo. Kljub temu pa seveda nisem dobil vpogleda v celotno podobo tokratne izvedbe Mladih levov.