
Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana bo avgusta 2024 praznovala 20-letnico svojega delovanja kot prizorišče sodobne uprizoritvene umetnosti. Ker pa se ob okroglih obletnicah velja zazreti v zgodovino, začetke in skupne trenutke, objavljamo dve besedili, napisani leta 2004 za katalog festivala Mladi levi, tik pred odprtjem Stare mestne elektrarne. Uvodnik, ki ga je napisala Nevenka Koprivšek, in besedilo za dogodek Če nas ne bi bilo, bi si nas morali izmisliti, ki je otvoril Staro mestno elektrarno.

Če nas ne bi bilo, bi si nas morali izmisliti
20. avgust 2004 ob 12h in ob 21h
Sodelujoči ustvarjalci: Matjaž Berger, Goran Bogdanovski (Fičo balet), Diego de Brea, Mateja Bučar, Maja Delak, Matjaž Farič, Sebastijan Horvat in Petra Veber (E.P.I. center), Emil Hrvatin, Jedrt Jež, Sašo in Mojtina Jurcer, Iztok Kovač (En-Knap), Ema Kugler, Sanja Nešković Peršin, Barbara Novakovič, Marko Peljhan, Matjaž Pograjc (Betontanc), Branko Potočan (Fourklor), Tomaž Štrucl, Tanja Zgonc
Elektro dispečer: Matjaž Pograjc
Meritev električne energije: Tomaž Štrucl
Energetsko načrtovanje: Branko Jordan
Vizualije: CodeSign
Glasba: CodeEP
Priprava video materiala: Bojan Matjašič
Ujeti strelo
Konec 80. in na začetku 90. let se je začela oblikovati generacija gledaliških in plesnih avtorjev, ki jih ni bilo mogoče uvrstiti v estetsko in nazorsko polje obstoječih institucionalnih praks ali jih opisovati skozi literarni besednjak tedanje kritične mase. Tako imenovana tretja generacija sodobnih gledališčnikov, plesalcev in multimedijskih umetnikov je oblikovala različne avtorske poetike, kolonizirala nove miselne in gledališke prostore ter vzpostavila vzletno stezo za številne polete na mednarodne odre. Če sodobna odrska umetnost v Evropi že desetletja deluje v modernih institucijah, pri nas še vedno ostaja na margini ter za oblastnike in mnoge predstavnike starejše generacije še vedno velja zgolj za »otroško bolezen«.
Pa naj bo dovolj o spominih in dejanskosti, vrnimo se k umetnosti. Otvoritev festivala Mladi levi in z njim otvoritev Stare elektrarne (prvega večjega odra, ki je namenjen izključno sodobni produkciji) je posvečena prav umetnikom tretje generacije, ki se predstavljajo z video odlomki, artefakti in manifesti iz svoje preteklosti in sedanjosti, različnostjo poetik ter mnogovrstnostjo form.

Uvodnik kataloga Mladih levov 2004
»Prvega januarja 1989 je stolno mesto ljubljansko zažarelo v električni svetlobi. Začel se je čas elektrifikacije, uvajanje vsega novega in modernega,« je zapisal Tadej Brate ob stoletnici Stare elektrarne, tega veličastnega tehničnega spomenika in enega redkih ohranjenih primerov industrijske arhitekture pri nas. Veliko posluha, trenj, energije in sredstev je bilo potrebnih za obnovo te opečnate stavbe. Nekoč revolucionarna tovarna bo po zaslugi si(e)nergije gospodarstva, dediščine in politike zažarela z novimi vsebinami.
Prostorske težave sodobnih ustvarjalcev, tako scenskih kot vizualnih, so se ob ignoranci oblasti skozi leta vztrajno kopičile. To seveda ni zatrlo domišljije umetnikov, nasprotno, odpor generacij 80. in 90. se pogosto zrcali prav v posebnem odnosu do prostora. Predstave so nemalokrat nastajale na improviziranih odrih, posameznih hodnikih, v celicah ali vesolju, včasih pa celo na kakem tovarniškem dimniku. Predstave so obšle svet, a doma je ostajalo vse po starem.
Preobrazba Stare elektrarne v sodoben center odrskih umetnosti je eden prvih resnih premikov k reševanju dolgoletne krize, izoblikovala pa se je na podlagi raziskave in vztrajnega dialoga ustvarjalcev (Asociacija) z odločevalci. Ta prvi korak pa seveda še zdaleč ne bo rešil vseh težav, še manj nadomestil kak Center sodobnih umetnosti ambicioznega programa in drznih arhitektur. A gre za pomemben korak naprej, tako v profesionalizaciji razmer za ustvarjanje kot za premik v mišljenju in odnosu do dediščine. V simbolnem smislu lahko govorimo o energiji za umetnost in si(e)nergiji različnih vsebin, ki bo omogočala razvoj različnih sodobnih zvrsti, kot so sodbni ples, raziskovalno gledališče ter intermedijski projekti.
Pravijo, da je vsak konec tudi začetek. Tako je tudi s festivalom Mladi levi, od katerega se letos poslavljamo. Pa ne čisto zares in tudi ne zlahka. poslavljamo se samo od festivalske forme programa. Razlog tiči v novi odgovornosti do Stare elektrarne. Program festivala Mladi levi bomo prilagodili novim okoliščinam in ga iz enkratnega dogodka razširili v predstavitev presežkov domačih in mednarodnih predstav skozi vse leto. Čas festivala je vedno povezan z intenzivnim druženjem, nabito energijo in prazničnim razpoloženjem. Zahvale gredo tako ekipi, umetnikom, gledalcem in vsem, ki nas spremljate. Želimo si, da bi nam uspelo prenesti to vznemirljivo ozračje tudi naprej. Pred nami je čas velikih pričakovanj, ko bo treba zavihati rokave, opremiti dvorano, zbrati dodatna programska sredstva, urediti muzejski del, garderobe in pisarne … Želimo si ustvariti prostor srečanja, iskanj, kozmopolitsko križišče, kjer bodo preskakovale iskre inovativnosti, kjer se bo združevala ustvarjalna energija različnih umetnikov in razvijali umetniški presežki. Biti navzoči v spoštovanju duha preteklosti in želji odpiranja prostora za nove sodobnosti.
Nevenka Koprivšek