top of page
  • Evelin Bizjak

Podatkovni labirint

Recenzija predstave Dve kaplji na utrip Walida Raada, uprizorjene 21. avgusta 2023 v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana.


Kaj imajo skupnega slike oblakov neznanega avtorja na hrbtiščih platen v zbirki Thyssena-Bornemisza, perzijska preproga, ki je težja od svoje teže, in kotna naprava za samozdravljenje angelov na slikah? To je izhodiščno vprašanje, ki Walida Raada tako okupira, da svoje življenje posveti iskanju izsledkov, ki bi razjasnili njihovo prepletenost in z zakonitostmi stvarnega sveta razložili njihovo nedoumljivost.


Foto: Nada Žgank


Pripovedna predstava, realizirana v dokumentarni formi, zaobjema več desetletij zgodovine, uokvirjenih z zbirko umetniških del zbiratelja Thyssena-Bornemisza. Raad jo rizomsko širi preko ljudi, krajev in stvari, in jih povezuje v globalno mrežo med seboj povezanih pojavov, segajočih od zgodovinjenja ameriškega slikarstva do sodobne spletkarske politike korporativnega sveta. Pripoved postopoma rahlja z okultnim, parapsihološkim in fiktivnim; povezave najde v vpeljavi nadzemeljskega prostorskočasovnega konstrukta, ki nosi ideološke, ekonomske in politične razsežnosti, a dokumentarne podobe na projekciji, s pomočjo katerih to ilustrira, utemeljuje in prizemljuje, ves čas ohranjajo stik z resničnostjo onstran performativnega konteksta. Čeprav pravijo, da slika pove več kot tisoč besed, Raadovo spretno pripovedovanje utemeljuje ravno nasprotno; meso, kosti in včasih tudi nadzemeljsko avro podobam dodeli šele pripoved, ki vsakokratno obravnavano vsebino loči od njene gole predmetnosti in jo nadgradi. Raadov pripovedovalski normativ skozi do potankosti razdelano in strukturirano pripoved, ki nenehno ohranja stik s publiko, razgrne neverjetno količino podatkov in informacij: a mu sledimo, ker jih s pridigarsko predanostjo fanatičnega entuziasta, znanstvenika, predavatelja in zgodovinarja s čustvenim nabojem opremi tako, da mednje ves čas vpenja samega sebe.


Ko nas natančno motreč sprašuje, ali poznamo katero izmed omenjenih oseb, nekateri v občinstvu pritrdilno zamrmramo. In ko z vso resnostjo namigne, naj dejstva, ki jih navaja, preverimo, nas prepriča v legitimnost svojih trditev. A ko katero od manj verjetnih dejstev kritično pretresemo, doživimo spoznanje: bili smo zavedeni! Z bogato domišljijo, taktičnim pripovedovanjem in poznavanjem orodji za urejanje fotografij Walid dokumentarna dejstva povezuje s fragmenti fikcije tako, da za trenutek prevzamejo status resnice. Kaj od povedanega je res? Je Walid, ki stoji pred nami, zares oseba, za katero se izdaja? Prav sposobnost prevpraševanja, dvomljenja v prikazano »resnico« je opolnomočenje, s katerima nas obdari to umetniško izkustvo. Svojih postopkov ne izvaja povsem v svetu fikcijskega, temveč z eno nogo stoji v polju realnega. Gre torej za parafikcijo, v kateri se resnične in/ali imaginarne osebe in zgodbe križajo s svetom, kot ga živimo. Znotraj konteksta spremenjenih pogojev produkcije in reprodukcije dejstev prevprašuje status resnice.


Umetniško delo Walida Raada je posvečeno raziskovanju verodostojnosti fotografskih in video dokumentov v javnem prostoru, vlogi spomina in pripovedi v diskurzih konfliktov ter konstrukciji zgodovine. V delu z naslovom Dve kaplji na utrip z gostoto informacij in prepletanjem časovnih linij, imen in krajev, zgradi plodna tla za gledalčevo potopitev v svet fikcije tako, da poustvari principe medijsko prestvarnosti. Razstrtje lažnega omogoči spoznanje, da status resničnosti izrečenega ne dodeljuje sama vsebina, temveč stopnja avtoritete tistega, ki pripoveduje. Razkrije, da je ideološkost govornega dejanja nekritično sprejeta predvsem takrat, ko je govorec na položaju oblasti. In da je tudi avtoriteta vezana na fiktivne parametre, saj se vzpostavlja z govorčevim pristopom, učinkovitostjo njegovega performativa in skladnostjo videza. Raadova pripoved tako problematizira politično in ekonomsko moč besede, opozori tudi na nestabilnost zgodovinskih resnic in periodizacij. A njegove simulirane parafikcijske strategije niso usmerjene v izginotje realnega, temveč proti pragmatiki slepega verjetja.


Predstava Dve kaplji na utrip je prevara, ki pušča prav toliko prostora, da ponuja zmožnost odkritja te prevare; ravno dovolj velike vrzeli, da se gledalec lahko ujame v trenutku preslepitve. Tako je njegov pogled na svet na podlagi neresnice subtilno spodbujen k iskanju resnic.

***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.

Komentáře


bottom of page