• Iva Š. Slosar

Ljubezen ti da krila

Updated: Aug 30

Recenzija predstave Ljubezen, perje in Javier Solis Daniela Victorie, izvedene 20. avgusta 2022 v ŠD Tabor.


Aluminijast pladenj ne leti, papir malce poletava, kup plastičnih vrečk leti še malce dlje, pretečena plačilna kartica pa čisto nič. Preizkušanje sposobnosti letenja različnih, zdi se naključno izbranih predmetov in materialov je smiseln vstop v predstavo Daniela Victorie, ki se ukvarja s kar najširše zastavljenim vprašanjem letenja. Nekakšna nevednost, s katero se avtor loti raziskovanja, je podobna nevednosti otroka, ki se fizičnih zakonitosti gravitacije šele uči in vedno znova dopušča možnost, da bo, če bo predmet vrgel višje ali pod drugačnim kotom, ta vendarle poletel. Kmalu imamo na tleh kup raztresenih predmetov, po katerih padajo prašni delci moke po neuspelem poskusu letenja le-te. Ker pa reči same po sebi ne letijo, sledi zunanja spodbuda. Victoria v drugi fazi tega, kar bi lahko poimenovali naivno eksperimentiranje, predmete k letenju spodbuja z dovajanjem zraka, pihanjem, mahanjem s kartonom ali opletanjem s fenom.


Foto: Nada Žgank


A zakaj bi sploh prevpraševali dejstvo, da nekatere stvari pač ne letijo? Victoria se vprašanju (ne)verjetnosti početja, ki v gledalcu rado zaseje zrno dvoma v pristnost videnega, izogne s tem, ko poskusov letenja ne vrednoti kot uspešne ali ne, prav tako jih ne spremlja s čustvenimi odzivi. Preko metov, padcev in trenutkov lebdenja v zraku pred nami ponovno odkriva in analizira lastnosti materialov in predmetov, ki naj bi jih že poznali. Hkrati pa zastavlja vprašanje, na katerega bo odgovorajal v nadaljevanju predstave - kaj manjka, da bi reč poletela? Posledica nenehnih poskusov in truda tako ni žalost, ki bi izpadla prisiljeno, pač pa vse bolj prepoteno telo, ki se ga oprijema bela moka, dokler tudi to telo v pritajeni luči ne poskusi leteti.


Od tu naprej se predstava začne odpirati pred gledalcem. Odpiranje poteka vzporedno s potovanjem performerja od raziskovanja zunanjih, fizičnih materialov, proti vse bolj intimnim in s tem abstraktnim materijam. Princip odpiranja nastopajočega diktira in vodi dramaturgijo celotne predstave in spremljajočih izraznih sredstev. Telesu in gibom je dodan glas, ko Victoria na okenski polici ob odprtem oknu zapoje na vse grlo. Svetlobo tiste grde, splošne luči, ki je poudarjala realnost raziskovanih predmetov pa zamenjajo tema in dve ročni svetilki v rokah gledalcev.


Predstavo zaokrožuje prizor albatrosa – ptice, ki lahko neprekinjeno leti tudi 15.000 kilometrov in hkrati ptice, ki svoje celo življenje preživi z enim partnerjem. Predstava od tu poteka po principu jasne narative. Avtor nas s pripovedovanjem o tej posebni vrsti pripelje do križišča letenja in ljubezni, ki se zdita nerazdružljivo povezani. Ne le redbull, tudi ljubezen ti da krila in to se zdi tista stična točka, ki povezuje prvi, raziskovalni in drugi, bolj izkustveni del predstave. Victoria se na tej točki obrne k publiki ter izbranki ali izbrancu uprizori serijo opravičil za dolgo odsotnost, ko je letel daleč od domačega gnezda. Bleščeči predmeti, šklepetanje z zobmi, povabilo na ples so zaključni toni predstave, preden Victoria zapusti prizorišče, v kolikor je bil uspešen, za roko držoč izbranko iz občinstva.


Enostavna prostorska zasnova, scenski predmeti, ki jih lahko najdemo doma, in glasba, predvajana s telefona, pred nami ustvarjajo prostor, podoben delavnici. Preprostost uprizoritvenih sredstev tako ne izhaja iz procesa redukcije ali sinteze znakov, kjer bi na odru ostalo le najnujnejše in najbolj bistveno. Resničnost okolice poudarja dejanskost predmetov in njihovega raziskovanja ter omogoča razvoj osebne vpletenosti nastopajočega. Ta nas pelje od makro sveta fizičnih zakonov do mikro sveta enega ptičjega samca, ki živi po svojih zakonitostih in vrednotah. In bolj ko se krči zunanji svet, se pred nami odpira – [pavza] saj veste kaj … Notranji svet.



***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.