• Miloš Kosec

Krog okrog Stare elektrarne

Vsakdanji prostori, v katerih bivamo, delamo, ljubimo, se družimo, spimo in se srečujemo, iz sebe izganjajo časovnost. Tako se vsaj zdi, ko opazujemo, s kakšno zagnanostjo in vztrajnostjo iz njih odstranjujemo sledi uporabe in obrabe, prahu in patine, sprememb in prilagoditev. Obstaja cela vrsta poklicev, katerih osrednja delovna obveznost je nenehno obnavljanje izvornega stanja zgradb: čistilke in vzdrževalci, hišnice in pomivalci prostore jih vedno znova vračajo k izvornim načrtom arhitekta in naročnika.


Pravzaprav poznamo samo dva tipa prostorov, iz katerih časovnosti ne izganjamo. Prvi je ruševina, ki je v mnogih pogledih bolj kot s prostorom določena s časom – oziroma z entropijo, ki vzporedno s potekom časa načenja izvorno stanje ter iz njega nalaga plasti usedlin, dokler se ruševina ne sprime z zemljiščem, na katerem je bila postavljena. Drugi pa je gradbišče, kjer podoben proces poteka v nasprotni smeri in kjer spreminjanje v času niso pogoj za uničenje, ampak za nastanek prostora. Robert Smithson, ki se je v šestdesetih letih v enaki meri navduševal nad starimi majevskimi ruševinami in nad svežimi gradbišči domačih ameriških predmestij, je bližino obeh tipov prostorov izrazil s formulo: gradbišče je vzvratna ruševina.


Stara elektrarna ima v sebi nekaj ruševine in nekaj gradbišča. Najprej zato, ker je kot v vsaki drugi uprizoritveni stavbi tudi tu oder prostor, kjer se odvija pospešena in večplastna časovnost. Gledališča so skoraj vsak dan najprej gradbišča in nato ruševine – v času med postavljanjem scene in njenim podiranjem se v obdobju enega večera odvrtijo stoletja. Vendar pa je Stara elektrarna poleg svoje gledališkosti bistveno določena tudi z zgodovino svojega prostora; stroji, kotli in generatorji, ki danes skrbno konservirani stojijo v vhodni avli, so pred stoletjem proizvajali elektriko, gonilni tok procesa modernizacije. Tako kot v drugih starih industrijskih okoljih, kjer so bili stroji muzealizirani ali razrezani, proizvodni procesi pa so se preselili v države v razvoju, ali pa so se tako tehnološko modernizirali, da jih niti več ne opazimo, so postale industrijske stavbe objekt melanholije; spomin na dobo, ko se je dalo pokazati na tovarno, kjer so bile proizvedene dobrine domačega gospodinjstva. Morda je prav nerazčiščena melanholija praznih proizvodnih dvoran in ustavljenih strojev razlog, da se ne samo pri nas, ampak povsod v zahodnem svetu v nekdanje industrijske stavbe tako rada naseljuje sodobna umetnost. Prostor ugasle proizvodnje za uprizoritvene umetnosti ni primeren samo zaradi velikih razponov in volumnov, ki so primerni za odrsko tehniko, ampak tudi zaradi potlačene zgodovine razvitih postindustrijskih družb in zaradi okoljskih in družbenih posledic preteklih stoletij, ki jih v času globalnega segrevanja, energetske krize in postkolonialnega diskurza šele začenjamo razumeti v vseh njihovih razsežnostih.

Foto: Nada Žgank

Gledališče je proizvodnja družbene refleksije, zato je smiselno, da vsak večer znova podpihuje postindustrijsko praznino ugaslih proizvodnih strojev. Za kritično refleksijo je potreben avtonomen okvir; vendar pa se stene umetniške avtonomije danes tanjšajo. Ne samo metaforično: v opečnate zidove Stare elektrarne je gradbiščni stroj na sosednji ruševini/gradbišču pred nekaj tedni izdolbel luknjo. Če je ne bi ponesreči, bi jo morda moral zanalašč: performans Memento mori o nenehni nevarnosti, da kritična gradbišča in ruševine gledališkega odra pod pritiski sveta onkraj opečnih zidov postanejo čisto prave, običajne ruševine in gradbišča.


Miloš Kosec, član kolektiva Nonument group, sodeluje v predstavi Krog (Neja Tomšič & Nonument group), ki tematizira parke kot ruševine. Kosec v predstavi kontekstualizira prostor, v katerem se predstava odvija. Pričujoči tekst je zapis dela besedila, ki ga je Kosec podal na uprizoritvah 14. in 15. septembra v Stari mestni elektrarni.