Recenzija predstave Obračanje_Orlandova verzija Alessandra Sciarronija, uprizorjene 21. avgusta 2022 v ŠD Tabor.
V stvaritvi italijanskega koreografa in umetnika Alessandra Sciarronija Obračanje_Orlandova verzija izurjenega plesnega kvinteta Marie Cargnelli, Francesca Saveria Cavaliereja, Lucrezie Gabrieli, Sofie Magnani in Roberte Racis pred našimi očmi tke kompozicijo iz cikličnega, ponavljajočega se kroženja in preciznega obračanja teles, izvedenega na baletnih špicah. Obračanje pomeni spremeniti izhodiščno smer gibanja ali spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu.
Foto: Nada Žgank
Čeprav gre za v sodobni čas umeščeno plesno predstavo s ponavljajočimi se baletnimi figurami, ne moremo ubežati obdobju, v katerem se je balet rodil. V baroku se namreč ples preseli na oder, kar s sabo prinese funkcijo reprezentacije, ki jo v predstavi opazimo predvsem v prezencah plesalcev, ki so distancirani od občinstva in potopljeni vsak v svoj notranji vrtljivi se svet. To v vsakem od njih proizvaja raznolika stanja ‒ nekateri se sami pri sebi smehljajo, spet drugi, strogo osredotočeni, komaj zaznavajo svet okrog sebe. Poraja se vprašanje, ali gre za pristne reakcije ali zgolj za proizvod baletne tehnike. Ker je bilo v baletni zgodovini plesno telo obdano s težkimi tkaninami, ki so omejevale gibanje, so se razvile ekspresivne kretnje in dekorativnost, kar je povzročilo, da so se gledalci osredotočali na odrsko sliko, v kateri so plesalci nadnaravno lebdeli nad tlemi. V Sciarronijevem pristopu pa opazimo sodobno težnjo k razkrivanju same anatomije in dinamike giba, v tem primeru baleta. Koreograf je zasnoval predstavo, v kateri se plesalci vrtijo v popolni baletni skladnosti. Hkrati pa nas želi očarati z vrtljivimi se variacijami, ki jih dramaturško razvija v psihofizično potovanje. Vidimo tako anatomijo gibanja kot okoli njega ovit estetski baletni celofan.
Zasedba petih plesalcev se razbije na podenote, na duet–trio ali solo–kvartet. Pri slednji pozicioniranost solistke nasproti usklajenemu kvartetu izpostavi njeno individualnost tudi v baletnem gibu. Koliko zaleta vzame pred obratom, kako hitro se obrne okoli svoje osi, kako so pozicionirane roke, kako močan center ima? Kombinacijo duet–trio bi lahko brali kot variacijo v predstavi prevladujočega kvinteta, saj je v obeh primerih poudarjena skladnost plesalcev znotraj formacije. Unisoni trenutki v teh formacijah učinkujejo na gledalce posebej močno, ko se približajo skoraj popolni skladnosti, hkrati pa so takrat tudi najbolj ranljivi. Ta popolnost se giblje po tanki meji, saj brez discipline in treninga skladnost razpade. Repetitivno obračanje pred nami razgrne tloris celotne skupine plesalcev, ki se rotirajo v formaciji ki nas spomni na številko pet na igralni kocki, pri čemer pri vsakem obratu skupine v ospredje stopi drug plesalec. To dejanje se ponavlja in sproži občutek brezčasnosti, v katerem zaznamo tudi krhkost in minljivost.
Pred nami se odvija estetizirana umetnost, sestavljena iz sploščenih podob nadzemeljske virtuoznosti, ki jadrajo na elektronskih koncertnih vložkih. Gledalcem se poraja vprašanje, kaj pravzaprav gledamo - plesno podkovane performerje ali zgolj brezhibno zloščene like. Ko glasba utihne, plesalci nadaljujejo z obračanjem. Slišati je le topotanje baletnih copat. Njihov zvok aktivira zavedanje, da je za plesno-umetniški izraz dovolj pristna oblika giba. Slišimo dihanje, škripanje, drsanje in druge odmeve telesa, ki jih balet poskuša prikriti, četudi se v njih skriva lepota.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.