• Brina Koloini

Kam gremo, ko gremo domov?

Minga hiše v ruševinah, mešanica videa, inštalacije in solo gledališke predstave se ukvarja s precej vsakdanjo temo, ko postavlja vprašanje, kaj predstavlja dom. Vzpostavi ga že z naslovom - minga je običaj seljenja celotne hiše, ki izvira iz čilskega otoka Chiloe. Ustvarjalca sta to tradicijo prilagodila zahtevam predstave tako, da sta iz vsakdanjega v gledališki svet prenesla lesene skodle, ki so pokrivale fasado ene izmed preseljenih hiš.


Poleg kosov podrte hiše je na odru Ébana Garín Coronel, ki skozi pripovedovanje o življenju v izgnanstvu razodene, kakšno težo ima vprašanje o domu zanjo. Hkrati mestoma pretirano eksplicitno z enakim vprašanjem naslovi občinstvo: kakšno težo ima dom za nas? Dobesednost vprašanj je zasenčena in opravičljiva z zvočno in estetsko vrednostjo, ki jo ponuja odrska postavitev. Leseni deli so, nekoč sestavljeni, nekomu predstavljali dom in življenje, zdaj pa fizično zapolnjujejo prostor: na videz lebdijo v zraku, uporabljeni so kot vratni zvonci ali ležijo na tleh kot parketni vzorec. So tridimenzionalni vizualni odrski element, ki ga dopolnjuje projekcija njihovega prejšnjega življenja, ko so še sestavljali zdaj sesuto hišo. Uporabljeni so kot ksilofon, poustvarjajo pa tudi zvoke rušenja, ki smo jim priča na videu v ozadju odra. Postavitev spremljata mešanica zvočnih posnetkov in živa naracija. Zdi se, da spremljamo tudi prolog predstave - kako in kdaj je vprašanje o domu vzniknilo v ustvarjalki na odru, kako je v zgodbo vstopila minga in kako hiša v ruševinah?


Prepletajo se pogovori med umetnico in lastnikom hiše, umetnico in njeno mamo, ter monologi o dogajanju, ki ga spremljamo na platnu. Kaj je hiša, katere deli so zdaj na odru, predstavljala njenemu prejšnjemu lastniku, kaj predstavlja umetnici, kaj ji je predstavljal dom v domovini, dom v izgnanstvu, kaj sta slednja predstavljala njeni mami, kaj ti kosi lesa zdaj predstavljajo umetnici in nam?


Foto: Nada Žgank


Ali dom predstavlja hiša? Stvari ali ljudje v njej? Je hiša lahko dom v okolju, ki ni več domače? Hišo je njen lastnik z vsemi stvarmi v njej brez oklevanja porušil, ker se v svojem okolju ni več počutil domače. Je hiša s pravimi ljudmi lahko dom tudi v tujini? Umetničina družina si je vedno želela vrnitve v domovino, čeprav so ostali skupaj. Je domoljubje ljubezen do doma in domovine, je domotožje pogrešanje doma ali domovine? Obojega? Vrnili so se v državo, v kateri dolgo niso bili dobrodošli.


Z vsemi temi vprašanji se predstava ukvarja, kakor se je z vsaj enim izmed njih vsaj enkrat v življenju ukvarjal tudi vsakdo izmed nas - zato so nam zelo domača in ni potrebe po direktnem, eksplicitnem prevpraševanju, kar pa ne pomeni, da zanje v umetniškem ustvarjanju ni prostora.


***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.