top of page
  • Petja Golec Horvat

Kako sem postal... pripovedovalec

Updated: Aug 26, 2023

Recenzija predstave Območje človeka Gregorja Zorca, uprizorjene 18. avgusta 2023 v parku Tabor.


Med drevesi rahel piš vetra, doni zvok pričakovanj ali v opredmeteni formi zvok rožljanja verige. Verigo pričakovanj snujejo zmeraj zahtevnejša ušesa, na koncu te verige kot pes priklenjen pripovedovalec. Kdo bi dandanašnji samo poslušal pravljice? Kaj torej omejuje pripovedovalca?


Foto: Nada Žgank


Predstavo Območje človeka sestavlja niz zgodb, skozi katerega nas vodi in vanj skorajda s stand-upovskim začetkom uvede Gregor Zorc, pripovedovalec večera. Do neke mere nezavedno vstopimo v njegovo popotovanje po dolenjskem živalskem kraljestvu ter najstniškem življenju v Grosuplju. Od velikih ambicij po ustanovitvi drugega KUDa, kjer bi enkrat gostoval Lou Reed, pa do takih realnejših uporov Adiju Smolarju. Močne impresije idilične narave in iz zgodbe v zgodbo spreminjanje gledišča, ki nas vsakič znova popelje v drugo žival. Spoznamo srnjaka, govedo ter psa, ki jih vse povezuje prisotnost veterinarja – hommage očetu. Pripoved v izvedbenem smislu pripovedovalec gradira, prične s treznim pripovedovanjem in nadaljuje z minimalnim povzemanjem živalskih lastnosti - hvala Bogu ne preide v karikiranje ali počlovečenje živali. Govor psa tako na koncu pomeni lajež, lajež, lajež … S preprostimi sredstvi tako uspešno ulovi esenco živali.


Prehajanje med posameznimi enotami znotraj celote je organsko, tako vsaka naslednja zgodba najde izhodišče v prejšnjih, ali pa napoči smrt, konec vseh koncev, ki bi bil lahko hkrati tudi obnovitev cikla. Ko se stvarna veriga dokončno pretrga in se metaforična pričakovalska veriga zaostri, pa med poslušalce pristopi pomokana figura. Gre za futurističnega jamskega človeka? Za različico buta? Ali pa zgolj za še eno poosebljeno reminiscenco? V polomljeni angleščini opiše spomin v slogu vseh ostalih zgodb, le da ta nosi neposredno lekcijo poslušalcem: »Raka dajte zmeraj živega kuhat!«.


Celote nam ni treba popolnoma opremiti s smiselnostjo, saj izkušnja mogoče nosi drugačno poanto. Med vrsticami bi zadevo lahko razumeli skoraj retrospektivno, saj v zgodbah nastopajo že znane živali, denimo srnjak iz predstave Pravljice našega otroštva v režiji Jerneja Lorencija. Predstavo lahko gledamo tudi kot navodila za način, na katerega zgodbo povedati. Pripovedovalec namreč obvlada staro, primarno, morda celo prvinsko človeško obrt pripovedovanja zgodb. Živali personificira do te mere, da poslušalec potrebuje nekaj časa, da dojame, kdo ali kaj je v danem trenutku pripovedovalec.


Lokacija tokratne izvedbe predstave pa ustvari kontrapunkt skrajnosti, ki jo narekuje poetična gesta samopriklepanja: otroško igrišče, pred katerim je nameščeno pripovedovalčevo območje. V globini prostora so torej naivnost in zgolj čista iskrenost, prikaz obdobja, iz katerega izvira zanimanje, ter predanost zgodbicam. V prvem planu pa je z verigo pripovedovalec priklenjen na oder kot cirkuška žival. Pred nami torej življenjska zgodba pripovedovalca, ironično tudi odgovor na vprašanje Kako smo prišli do sem – naslov umetnikovega predhodnega sličnega projekta, uprizorjenega v Gleju.


Zorc v eni izmed zgodb nakaže, da je pripovedovalske sposobnosti kazal že v najstniških letih in znotraj tega tudi spoznal, da ne bo mogel slediti očetovim stopinjam oziroma: »Tako sem ugotovil, da ne bom postal veterinar in da bo treba poiskati drugo pot.« Tako je torej postal pripovedovalec – žival.


***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.

Commentaires


bottom of page