top of page
  • Jaka Bombač

Gledališče pozornosti

Afterparti: Sodobna resničnost (Diskolektiv, Tina Janežič)

zapis po ogledu predstave 6. maja 2024 v Stari mestni elektrarni


Čeprav je predstava Afterparti: Sodobna resničnost vse prej kot gledališka predstava, v njej začuda steče proces, ki je podoben gledališkemu, vendar ga ne parodira. Kako je to mogoče? Kako lahko predstava, ki temelji v različnih formah dolgčasa, ujame našo pozornost, tako da se naposled zdi »gledališka«?

To je paradoks, saj predstava kljubuje obema temeljnima pojmoma (ki ju hkrati tudi uporablja):

(a)   »gledališki«: ta namiguje na gledanje, na razcep med subjektom in objektom oz. med vsakdanjimi gledajočimi ljudmi in gledanimi – občudovanimi – igralci, med katerimi (se) zgolj slednji igrajo, prvi pa so praviloma smrtno resni in v občudujoči drži; pa tudi na primat vida pred ostalimi čuti;

(b)   »predstava«: ta namiguje na predstavljanje, na reprezentacijo kot ustanavljanje drugega sveta, pa tudi na iluzijo kot »mentalno predstavo«, ki je vpletena v neki obči red ali trop (dramski, literarni, zgodovinski, politični); pa tudi na četrto steno kot nekakšno zrklo, ki odseva naš svet – v smislu predstave kot zrcala družbe.


Od gledališke predstave praviloma pričakujemo, da pritegne našo pozornost, da nas tako ali drugače prelisiči, popelje na potovanje v drugo resničnost, pa tudi, da osmisli našo občo in živečo sedanjost. Predstava Afterparti: sodobna resničnost našo pozornost pritegne tako, da trmasto vztraja pri tem, da je noče pritegniti. Vse se dogaja, kot da bi se nič ne dogajalo; a vendarle se vselej nekaj dogaja, predvsem pa ves čas nekdo hodi po odru in se z nami bolj ali manj subtilno sporazumeva. Dramski lok je dovolj neartikuliran, da lahko rečemo, da ga ni, da v tem svetu ne obstaja. Obstaja en sam strukturni poudarek, ki ga bomo razkrili na koncu tega prispevka.


Pomen oziroma »smisel« (angl. sense, 'čut') se na predstavo nalaga prek interakcije performerjev z občinstvom: ustvarjajo se zgodbe, nezgode, pogledi, včasih pa tudi valovi smeha. Prvi pogoj takšne interakcije so sproščena telesa, ki se zavedajo prostora, v katerem (so)bivajo. Vprašanje somatskih praks je: kako specifično telesno prisotnost, ki jo performer vzpostavi znotraj meja lastnega telesa, razširiti navzven; kako zunanji prostor navdihniti z »notranjim«, kako »od znotraj« formirati zunanji prostor? (Definicija »notranjega« seveda ostaja široko odprta.) Predstava Afterparti: sodobna resničnost je dober odgovor na to zagonetko: prostor za deljenje somatskega dejanja (hoje po prostoru) ustvari s klovnovskim, deloma pa tudi drag humorjem, ki meji na situacijsko komedijo, vendar nikoli ne poseže po pretiravanju, saj je humor namenjen predvsem sproščanju občinstva in delitvi dejanja z njim.


To je premetena poteza, ki predstavi ne le omogoča, da ostane pri minimalizmu uprizoritvenih sredstev (hoja + ponavljanje značilnih kapric vsakega izmed likov), ampak tudi pove nekaj o sodobni resničnosti: da namreč v sodobni resničnosti pretiravanja ne potrebujemo oziroma ne prenesemo, ker je pretiravanje že tako ali tako vsepovsod okrog nas – v novicah, na jumbo plakatih, na družbenih omrežjih, v vsesplošni anksioznosti pred prihodnostjo, v odzivih na vsakdanje nevšečnosti, v gradnji novih in novih in novih stolpnic in temu primernih zvokih, ki nepredvidljivo posegajo v naše proste dni, in tako dalje. Kakorkoli: ker je življenje vedno hitrejše, pozornost pa vedno krajša, je dejanje lahko vedno bolj pičlo. (Dejanj mora biti le dovolj.)


Predstava je razdeljena na dva dela, v katerih se predstavita dve »zvezdi večera«: najprej Edina Živa Diva, oblečena v pompozno zlato obleko, ki vključuje domala improvizirano naglavno odevalo; nato pa še Cat Woman, oblečena v starko, ki ljubi mačke – kar pomeni, da so najpomembnejši del njenega odevala dodatki, potrebni za mačjo oskrbo: rolica za čiščenje dlak, zataknjena za hlače, in vrečka z mačjimi briketi.


Problem nastane, ker sta zvezdi večera vse prej kot to, kar bi od njiju pričakovali: sta malce raztreseni in precej neprisotni, »v svojem svetu« (čeprav performer in performerka, ravno nasprotno, delujeta dosledno osredotočena na svojo hojo). V prvem delu nas (tragična) gospa Edina Živa Diva povabi v inscenirano gledališko zaodrje: oder je napolnjen z različnimi tehničnimi pripomočki, ki nam jih performer_ka poskuša razkazati, vendar jo pri njegovem oziroma njenem početju vedno znova nekaj zmoti. Najprej ni povsem prepričana, po kateri poti naj se sprehodi od enega do drugega rekvizita, zato pogosto ubere kar pot med gledalci, kar je zaradi njene pompozne zlate obleke vse prej kot lahek podvig; nato ji življenje ves čas greni naglavno odevalo, katerega levo in desno krilo nenehno silita čez njen obraz, tako da ju mora ves čas popravljati; ne nazadnje pa jo vidno moti dejstvo, da jo ves čas nekaj moti, kar je vidno predvsem iz kontrasta med njeno obrazno mimiko (ki sporoča razrvanost) in njeno telesno držo (ki sporoča vzravnanost), pa tudi iz njenega javkanja, ki je sestavljeno iz rezkih, visokih zvokov, ponekod pretvarjajočih se v mrmranje ali petje.


Medtem ko se sprehaja po odru, na tablo zapisuje naslove posameznih prizorov:

1.     Vzpostavitev teatra

2.     Teater

3.     Konec teatra


A to zaporedje se zdi glede na potek predstave povsem arbitrarno. Vez »velike trojice« z dejanskim sosledjem prizorov je tako trhla, da je ne moremo razumeti niti v smislu ironičnega posmehovanja klasični formi; velika trojica je preprosto tam – kot objekt med objekti ali kot sredstvo za pritegovanje pozornosti.


V drugem delu se humor vzpostavlja na podoben način, le da je razmerje med obrazom in telesno držo (oziroma med pričakovanim dogodkom in performerjevim odzivanjem nanj) zaobrnjeno, tako kot so zaobrnjeni tudi sedeži v dvorani (še vedno sedimo v sredini odra, a gledamo v drugo smer). Cat Woman, stara in nebogljena, a dozdevno vesela gospa, po celotni dvorani išče svojo mačko, pri čemer niti za trenutek ne zapade v paniko: vse deluje, kot bi se čas zanjo zaustavil, kot da bi svojo mačko lahko iskala v neskončnost, pa bi bila še vedno najsrečnejša ženska na svetu (oziroma je ravno zaradi tega najsrečnejša ženska). Medtem ko iščoč svojo mačko hodi po prostoru, njeno telo vsake toliko zadrhti od pričakovanja: performerka svoje dlani vzdigne v višino prsi, ramena stisne bliže k glavi, nato pa dopusti, da se v njeno telo naselijo dregljaji in tresljaji čistega veselja, ki jih spremlja ritmično skladen (kislo-)sladek nasmešek do ušes. Kot bi se veselila možnosti, da je mačka morda skrita že za naslednjim vogalom – ali pa za naslednjim gledalcem. Gospa se vsake toliko časa zave občinstva, samo zato, da lahko nanj že naslednji trenutek pozabi in naprej išče svojo mačko, kličoč:


MI-MI-MI-MI-MIIII

MIS-MIS-MIS-MIS


Vsake toliko časa pa s kakšno izmed gledalk tudi vzpostavi bližnji stik (yikes!): najprej jo iz daljnega dela dvorane fiksira s pogledom, nato pa se v pol šepajoči hoji odpravi do nje in ji ponudi brikete ali pa jo po lasišču pogladi z rolico za čiščenje mačjih dlak iz oblačil. Cat Woman je zoprno prisrčna, saj si preprosto želi, da se vsi pridružimo njenemu iskanju, njenemu cilju, njenemu potencialu. Si ne želimo tega vsi? (To je katalizator stika in vezivo družbe.)


Predstava noče biti gledališka, a se gledališču tudi noče ironično posmehovati. Raje, kot da bi se gledališču posmehovala, mimogrede utemelji neko novo gledališko zvrst: gledališče pozornosti. V predstavi opazimo le en sam strukturni princip, namreč razmerje med obema deloma (celo sveta trojica, ki jo Edina živa diva v prvem delu zapisuje na tablo, je izvzeta iz strukture, saj se ne prilega dejanskemu zaporedju prizorov). V obeh delih gledamo hojo po prostoru. A medtem ko v prvem delu gledamo hojo gospe, ki želi biti pomembna, a ji to ne uspe, saj se izkaže, da ji v resnici sploh ni do tega, da bi bila pomembna (kot bi se nekje v sredini dejanja premislila, začne sredi razkazovanja teatra vse tehnične pripomočke in rekvizite podarjati gledalcem, samo da jih lahko ob koncu vzame nazaj), v drugem delu gledamo situacijo, ki je vse prej kot pomembna, a se njena protagonistka sprehaja po njej kot po najpomembnejši situaciji na svetu. Porajajo se nam tri vprašanja:


(1)   Kaj je »banalno« in kaj »pomembno« in kdo določa, ali je nekaj »banalno« ali »pomembno«?

____vstavi odgovor____

 

(2)   Kaj je »gledališče pozornosti«?

To je gledališče, ki naše pozornosti ne poskuša usmerjati tako rekoč na silo, ampak (na mehko) predvsem ustvarja situacije, ki nam dopuščajo, da svojo pozornost lahko (vedno) nekam usmerimo. Saj se lahko vprašamo: ali je pozornost, če je vnaprej določena in načrtovana, sploh še pozornost?

 

(3)   Tretje vprašanje pa zato, ker so zaključki precenjeni, ker je tri lepa številka in ker tudi predstava nima jasnega zaključka.

Commentaires


bottom of page