top of page
  • Samo Oleami

Drobci

Recenzija predstave Podrast Chiare Bersani, uprizorjene 25. avgusta 2023 na Odru pod zvezdami LGL.


Če parafraziramo Martina Heideggerja, smo ljudje, še preden si skušamo svet utilitarno podjarmiti, vrženi vanj. Tak svet ni svet prostorskih koordinat, ki jih vanj projicira naš um, pač pa zgolj svet stvari poleg stvari poleg stvari. Naše telo je še ena stvar med stvarmi, ki pleza čez stvari, da bi prišla do stvari.


Foto: Nada Žgank


Iz podobnih izhodišč je nastala predstava Podrast italijanske ustvarjalke Chiare Bersani, sicer gibalno ovirane osebe s pritlikavostjo. Na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana nas ne pričaka prazen oder, pač je njegova površina pokrita z drobnimi ovirami - marshmallow penicami. Chiara Bersani sestopi z invalidskega vozička in se uleže na tla. Njeno drobno telo se trudi podati na pot skozi gosto naseljen oder. Prisotnost prostora pogosto ignoriramo in ga jemljemo kot zgolj nepopisan prazen list, na katerem naj bi bili akterji druga bitja. V Podrasti pa je prostor gosto, neskončno zaporedje objektov, s katerimi morajo telesa interaktirati, če se želijo podati čezenj.


Svet, ki ni prazen koordinatni sistem, je granularen. Vsaka ped prostora je drugačna. To poudari tudi oblikovanje svetlobe Valerie Foti s stalno gibajočimi se zaplatami senc in svetlobe, ki jih mečejo stropni reflektorji. Obtalne luči pa z risanjem senc iz marshmallowov poudarijo njihovo množičnost in neprehodnost. Zvočna atmosferična pokrajina Ilarie Lemmo z zgoščanji in redčenji granularnosti poda še dodatno plast. Smo v svetu materije poleg materije. Zvok, gib, tudi svetloba so samo materialni posegi ene stvari v drugo stvar. Svet brez centra, svet brez koordinat utripa in šumi.


V tako oblikovanem odrskem prostoru lahko prepoznamo referenco, navedeno v festivalskem katalogu, namreč da je Bersani izhajala iz podobe gibalno oviranih otrok, ki se izgubijo v gozdu, saj ta za njih pomeni izrazito neprehoden prostor - kot nakazuje tudi naslov predstave Podrast. Vendar si lahko oblikujemo tudi drugačne interpretacije, recimo o nevizualnih ali predvizualnih prostorih, ki jih oblikujejo tip, okus in zvok: recimo podvodno okolje morskih živali ali podzemno okolje črvov, žuželk in glodalcev. Ali nek praprostor, v katerega smo vrženi kot nebogljeni novorojenci. Čeprav Bersani izhaja iz izkušnje gibalno oviranih, je tudi svet slabovidnih in slepih temu podoben, saj se v njem izgubijo prostorske koordinate in se svet organsko razteza iz telesa tako daleč, kot sežeta roki in doseže sluh.


To brezkoordinatno stanje Bersani v svojem gibanju po odru poudari ravno z gibanjem po tleh, s plazenjem, z dvigovanjem glave in nog iz centra. Uporaba mišic, ki izhajajo iz sredine hrbta in trebuha, naredi človeško telo za sam svoj center gibanja, za majhno, vase osredotočeno stvar med drugimi stvarmi.


Drugi aspekt drobnega telesa, vrženega v granularen svet, je trajanje. Bersani počasi prispe do sredine odra. Pravzaprav njeno potovanje izgubi na začetku še razvidno smer in zremo predvsem v njen dialog z materialnim svetom. Na tej ravni počasnosti gib postane pravzaprav podoba giba, torej z atmosfersko lučjo in zvokom podprta vizualija, ki nemara spominja na famozno sliko Kristinin svet ameriškega slikarja Andrewa Wyetha iz 1948, v kateri zremo v na tla oprto dekle, ujeto med travne bilke, ki zre proti kmetiji v daljavi.


Narativni lok dialoga med Bersani in z marshmallowi posejanim odrom razgiba vstop tretjega partnerja, plesalke Elene Sgarbossa. Najprej le v podobi bosih nogic od gležnjev navzdol, ki jih vidimo izpod črnega panoja v globini odra. Nemara naj bi to poudarilo v podrast ujeto stanje prve gibalke, ali pa nogici preberemo kot še dve mali bitji iz sveta, ki nič drugega kot konglomerat bitja ob bitju. Ko Sgarbossa vstopi na oder, se sprva odpre pričakovan kontrast med njo, na nogah stoječo plesalko v svoji polni višini, in na tleh ležečo pritlikavo Chiaro Bersani. A opozicija je zgolj začasna, saj se Sgarbossa spusti na tla in v gibanju posname iste principe, ki jih je prej vzpostavila Bresani: kotaljenje po tleh, dviganje iz sredine trupa ter razumevanje centra telesa kot izhodišča gibanja. S tem se med telesoma vzpostavi enačaj - obe sta enako vpeti v svojo materialno okolico; obe sveta ne prečita, pač pa se po njem krožno kotalita; prav tako njuna črna kostuma poudarita pripadnost črnemu svetu plesnega poda. Svet je tekstura sveta.


V drugem delu predstave preko zvočnikov zasliši poemo Chiare Bresani, ki oriše svet pred svetom, svet pred pojavom posamičnih predmetov, robov in oblik. Ker s tem pravzaprav ubesedi, kar je bilo z odrskimi sredstvi uprizorjeno v prvem delu predstave, se vprašamo, čemu je ta podvojitev potrebna. Temu sledi še potrojitev, namreč v zaključku predstave se plesalkama na odru pridružijo gibalno ovirane osebe z delavnice, ki jo je Bresani priredila pred festivalom. Pojav lokalnih oseb iz marginalizirane skupine na odru seveda lahko to skupino opolnomoči, vendar se zdi, da ta gesta ne proizvede ničesar drugega kot točno to. S tem pa lahko pride do nevarnosti, da celotno predstavo reduciramo na to gesto, torej na omogočanje vidnosti gibalno oviranih oseb, pri čemer sta zapostavljeni poetična plat predstave in njen prikaz drugačne konstelacije sveta in oseb v njej.


Kvalitete predstave Podrast Chiare Bersani niso zgolj v tem, da opazimo njeno življenjsko situacijo, pač pa da umetnica iz te situacije ponudi razumevanje sveta, ki je relevanten za vsakogar. Razumevanje sveta, ki ni začrtan v abstraktnih koordinatah uma, ki si želi svet podjarmiti in ga spremeniti v razpoložljivo komoditeto, pač pa je svet iz drobcev pri drobcu. In tudi sami smo le še en drobec poleg drugega drobca.


***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.

Komentáře


bottom of page