Recenzija dokumentarne predstave Iz globine Silke Huysmans in Hannesa Dereerja, izvedene 24. avgusta 2022 v Plesnem teatru Ljubljana.
Morje. Sončni zahod. Koktajl v roki. Možgani na off ali pa globoko zasidrani v dobro knjigo. Tu pa tam kak komar. Sladoled. Ležanje. Ležanje. Poležavanje. Čas teče drugače. Počasneje. To so ponavadi asociacije, ki jih navaden smrtnik poveže z morjem, ali pa so to zgolj informacije, do katerih lahko najlažje dostopa.
Foto: Nada Žgank
Zdi se mi, da dokumentaristične predstave v prvi vrsti želijo pokazati, kako majhen, neveden in naiven je pravzaprav človek. Ali se bo v gledalcu po ogledu res kaj spremenilo, bo naslednjega dne ravnal drugače, kot bi sicer, ali je bil zaradi manipulacije empatičen zgolj tistih 60 minut predstave in še nekaj trenutkov po njej? V predstavi eden izmed sogovornikov po telefonu pove, da ljudje v resnici ne želijo slišati resnice; postanejo depresivni zaradi slabe vesti ali zaradi nerešljivosti problema. Človek tako rekoč beži pred odgovornostjo, ker je kot posameznik eden tistih, ki uničuje lastna tla pod nogami.
Avtorja predstave Silke Huysmans in Hannesa Dereere občinstvu prikazujeta eno izmed tisočerih zgodb, ki so skrite pred širšo množico, zgodbo, kako je nekaterim dovoljeno uničevati naš planet še bolj. Ukvarjata se z globokomorskim rudarjenjem in s problematiko neustavljive želje po surovinah, ki v kapitalističnem svetu predstavljajo velik profit. Želja nekaterih ljudi je tako močna, da so pripravljeni poleg uničevanja kopnega poseči tudi v morje. In ravno to se dogaja sedaj, kilometre stran, medtem ko sediš na plaži in srkaš osvežilno pijačo ‒ bognedaj s plastično slamico.
Zgodbo poskušata predati na nevtralen način, se pravi, iz več zornih kotov, skozi različne sogovornike. Pri tem uporabljata hkrati racionalne pristope ‒ podatke, številke ‒ in emocionalne prijeme - slike, otožno glasbo. Na trenutke vpeljeta tudi malce klišejske elemente, kot je pesem Billie Eilish Ocean Eyes in par romantičnih slik morske gladine. Zato se mi poraja vprašanje, kje je torej tista “nevtralnost”, ki sta si jo ustvarjalca prizadevala. Mar sta jo izgubila med samim raziskovanjem materiala, ali med procesom postavljanja predstave v odrsko obliko?
Gledalec tako skozi predstavo dobi goro informacij, ki so mu zelo estetsko postrežene na velikih zaslonih. Ampak, kaj pa sedaj? Kaj naj sedaj gledalec počne z dejstvom, da nekje sredi morja uničujejo morsko biodivreziteto, medtem pa niti Greenpeaceovim aktivistom na ladji Mavrčini bojevnik ne uspe ustaviti grozovitega dogajanja? Hkrati pa verjetno obstaja še preveč takšnih in drugačnih projektov, ki so skriti pred javnostjo. Predstava nas pusti v dilemi, nevednosti in zmedi. Mar sploh obstaja način, kako preprečiti katastrofo, ali pa jo vsaj omiliti? Gledalcu so bile informacije zgolj predane, sedaj pa mora najti svoj lasten, individualni način ali voljo, za odločitev, kaj pravzaprav želi početi z njimi.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.