14. ladijsko poročilo: septembrski povsod

Septembra je Bunker z združenimi močmi križaril po Evropi.

Kje smo bile_i? Kje nismo!

Malo statistike.

Najseverneje smo prišle_i do Rige v Latviji.

Hkrati je bila Riga tudi najbolj obiskana septembrska destinacija (po velikem štetju 9 Bunkerjevih pripadnic_kov, po srednjem 6, po najožjem pa 3).

Najdlje trajajoča odsotnost: Klara (8 dni neprekinjeno).

Najdlje trajajoča prisotnost: Margareta, ki je skoraj cel mesec preživela v izgnanstvu v pisarni, kjer je "nadomeščala" Klaro.

Dan, ko je največ Bunkerjevih predstavnic plulo po svetu: 18. 9. (na službeni poti smo bile: Maja, Mojca, Klara, Alma in Tamara).

Najbolj formalno srečanje: evropski komisar.

Najmanj formalno srečanje: sodelavki iz Bunkerja, ki sta v istem mestu na istem festivalu, ampak z drugačnim namenom.

Najbizarnejši zajtrk: v Valencii, kjer je Tamara morala vrniti drugi kos lubenice (samo en kos sadja na osebo!).

Ne nujno najboljša, ampak gotovo najbolj slastna in zaslužena sladica: torta Latvijskega narodnega gledališča za/po predstavi Fun Fact. <3

Največje kulinarično razočaranje: veganski vafelj (slana in sladka izvedba).

Najboljša videna predstava: polje disputa ... bomo videle_i, kaj bo na Mladih levih ... Verjetno pa Fun Fact ali pa Ich kann nicht anders, ki pa sta na festivalu že bili.

Najboljši mednarodni trač: ne povemo.

Najdaljša zamuda leta ali vlaka: vlak Lyon-Pariz, ki ni nikoli pripeljal in so ga meni nič, tebi nič odpovedali!

Ob tem pa smo v Ljubljani izvedle_i še dve ponovitvi predstave Ich kann nicht anders in dve ponovitvi predstave Fun Fact, obe pa v sodelovanju s Saro Horžen opremili z zvočnim opisom za slepe in slabovidne.