• Metod Zupan

Uau, edži…

Updated: Oct 4

Recenzija predstave Vse vključeno Juliana Hetzla, uprizorjene 21. avgusta 2022 v Stari mestni elektrarni.


Obstaja meme s psom, ki leži med razsuto zemljo pred kratkim razbite lončnice, zraven pa pripis: če ne moraš skriti dokazov, se pretvarjaj, da gre za »site specific art installation«. Kjut, ne? Kritika postmoderne, še posebej pa konceptualne umetnosti se je v zadnjih desetletjih vzpostavila tudi v laičnih krogih, saj so visokoleteči koncepti zelo dovzetni za smešenje, sodobne kuratorske prakse pa naj itak ne bi zadevale stvari, ki resnično štejejo. A tovrstna smešenja se ne pretvarjajo, da so tudi sama nekakšen metaumetniški komentar. Težko je – če uporabimo anglofono sintagmo – imeti torto in jo tudi pojesti. Kar pa še ne pomeni, da določeni umetniki tega truizma ne izzivajo.


Foto: Nada Žgank


Nemški režiser Julian Hetzel v predstavi Vse vključeno uprizori vodstvo po istoimenski razstavi v fiktivnem razstavnem prostoru E.S.C.A.P.E., ki ga za takšnega prepoznamo v trenutku, ko vstopimo v dvorano Elektrarne in vidimo bel pod, belo predelno steno, klopico za obiskovalce, stol za paznika in plinto za umetniška dela. V prostoru se nahajata Edoardo Ripani in Geert Belpaeme, ki odigrata vloge paznikov, kustosov in subjektov diegetskih performansov. V prostor vstopi tudi Kristien de Proos, vodička, ki po razstavi popelje skupino petih beguncev, imen katerih pa v festivalskem katalogu ne najdemo.


Razstava in vodstvo po njej uprizarjata ali, bolje rečeno, estetizirata problematiko estetizacije nasilja, ko Ripani in Belpaeme s slabo premišljeno vključitvijo vouganja zaplešeta v pozah fotografij streljanja, ko vodička begunski publiki razlaga umetniški in kapitalski potencial peska, uvoženega z vojnega območja v Siriji in tako dalje. Fiktivni kuratorji, ki naj bi razkrivali problematičnost muzealizacije, izprijenost sodobne umetnosti in brezumnost pristopov sodobnih vizualnih umetnosti, nekaj minut po začetku predstave v manku samozavedanja ter terminoloških napakah, kot je imenovanje vitrine z dimom za instalacijo, že izzvenijo. Skratka, opravka imamo s še enimi gledališčniki, ki se imajo za bolj galeristične od galeristov. Kritiko pa gre izreči predvsem njihovemu poskusu po tem, da bi hkrati imeli in jedli družbeno-umetniško-moralno-kritično torto.


V predzadnjem prizoru predstave nastopajoči ob bliskajočem lightshowu in dubstepovski spremljavi naštevanja statistike smrtnih žrtev v sirski vojni z mikrofoni streljajo drug na drugega, dokler vodičke kao ne ubijejo. Platno, na katero je prelita umetna kri obesijo na steno in jo v sklepnem prizoru ponudijo na dražbi, pri kateri naj bi sodelovala tudi publika. Med norijo občinstvo spodbujajo, naj se pridružijo v plesu, češ, če ste se med predstavo že smejali, se nam boste pridružili tudi v plesu po tragediji, ane. Pristop konfrontacijskega gledališča, ki naj bi občinstvu nastavil ogledalo, pa dokaj hitro razvodeni, saj ljubljanska publika v ključnem trenutku ni premaknila niti prsta.

Kljub nesporni dodelanosti režije, scenografije in zadostni igri performerjev se nikakor ne moramo pripraviti do tega, da bi spregledali hibe predstave. Koncept predsatve ne le učinkuje na prvo žogo, temveč nam ob vsaki uprizorjeni akciji performerji akcijo še razložijo. Podcenjevanje, ki naj bi kao parodiralo neko belgijsko kuratorko, je še posebej v oko bijoče fiktivno vodstvo begunske publike po iz Sirije uvoženih kamnih. Nemara bi predstava delovala bolje, če bi bile vse akcije zgolj uprizorjene, če bi bile fotografije umetne in kamni iz sosednjega dvorišča, ampak neee, glejte, kolk je Hetzel edži. Za povrh vsega pa misli, da je inteligenčni kvocient vseh prisotnih v elektrarni manjši od velikosti naših čevljev. Edina dobra stvar, ki jo je s tem dosegel, je ponovno vlitje zaupanja pišočega recenzenta v ljubljansko publiko, ki na provokacije ni nasedla.



***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.