top of page
  • Samo Oleami

Vodi me po črti

Updated: Aug 29, 2023

Recenzija avdio performansa Iz merila Anta Hamptona in Tima Etchellsa, izvedenega 19. avgusta 2023 v dvorani ŠD Tabor.


Najprej je bela stran. Potem pade vanjo tale stavek. Ko te tretji stavek pocuka za rokav, se že znajdeš v odstavku. Najprej si še pozorna na vsako besedo in odprta za smisle, ki se spletajo med njimi, a ne veš, koliko časa bo ta odprtost še trajala in kdaj se bo tok besed prevesil v sklenjeno naracijo z jasnim tokom in smerjo.


Tudi interaktivni performans Iz merila Anta Hamptona in Tima Etchellsa se začne tako, da z gledalskim partnerjem sedemo za mizo. Pred nami šop praznih papirjev. Vsak ima svoj par svinčnikov in radirk. Nadenemo slušalke in sledimo performativnim navodilom.


Foto: Nada Žgank


Začne se z lasom ali dlako, ki ga obrišemo s črto. Pa še eno črto. Pa še eno. Potem vse zbrišemo. Odnos med realnostjo risanja in nastajajočimi in izginjajočimi sledmi grafita na papirju je jasen in samonanašalen. Nato iz črt vznikneta očesi. Med očesi na papirju in našimi očesi, ki gledajo očesi na papirju, se vzpostavljajo odnosi. Najprej znakovnega prepoznavanja. Nato zrcaljenja. Nato vprašanja, kdo je ta, ki nas gleda. Mimetične oči na papirju nas samonanašalno usmerjajo k dejstvu, da tudi papir gleda nas tako, kot mi gledamo njega.


V nas zroč list papirja prekrijemo z novim. Zdaj se začne zgodba. Po navodilih narišemo človečka. Pa drevo. Pa hišo. Hiša gori. Na robu strani je avto. Zraven njega morilec. Morilec meri v prvega človečka. Začnemo risati pot metka. Ne samo, da smo se iz umetniških strategij samonanašanja znašli v mimetičnem realizmu, pa naj bo ta še tako stiliziran in izveden z enostavnimi risarskimi sredstvi, tudi zgodba želi pritiskati na naše čustvene gumbe. Sočustvuj z liki, nam pravi. Naj ti bo mar za narisane možice, nam pravi. Opazuj pot grafitnega metka, nam pravi. Nato moramo čustveno intenziteto pretvoriti v performativ in z ostrimi kaotičnimi potezami svinčnika s čačkami prekriti celotno stran.


Kaotično zmedo prekrijemo z novim belim listom papirja. Zdaj s partnerjem skupaj oblikujeva risarsko platno. Navpični črti dodava še par črtic zgoraj in dobiva zimsko drevo. Dodava še par dreves in dobiva gozd. Jasno je, da so navodila dovolj enostavna, da jih lahko izvaja tudi publika, negotova v lastne risarske spretnosti. Ta skrb, da se kakšen gledalec ne bi izgubil, pa pride s ceno, da je naša svoboda pri izvajanju performativnih navodil zgolj nakazana. Lahko nariševa tako ali drugačno hišo, tak ali drugačen gozd, pa je zgodba bolj ali manj ista - enako kot si like v realističnem romanu lahko predstavljamo tako ali drugače, in je zgodba bolj ali manj ista.


Prehod z relativno odprtih umetniških strategij samonanašalnosti za začetku performansa Iz merila na kasnejša, po tirih speljana konvencionalna pristopa narativnosti ter sočustvovanja si lahko pojasnimo z navezavo na estetiko britanske gledališke skupine Forced Entertainment, kjer režisersko vlogo opravlja Tim Etchells. Ta namreč prav tako dekonstruira fikcijo, ruši četrto steno in preizprašuje vlogo gledalcev, a si za sidrišče še vedno jemlje teritorij dramskega gledališča, televizijskih serij, mimetičnega realizma in identifikacije s protagonisti. Ta specifični spoj samonanašalnosti in starejših družbeno usidranih vstopov publike v umetniško delo pa lahko zaobjamemo s pojmom postmodernizma.


Neo-avantgarde 50. in 60. let prejšnjega stoletja so namreč uporabljale pristope, kot sta samonanašalnost in uporaba performativnih partitur ravno zato, da bi subvertirale vlogo naracije, mimezisa ter čustvene ekspresije kot nosilnih umetniških strategij in vzpostavile drugačne, bolj horizontalne odnose med publiko ter umetniškim delom. Postmodernizem iz obdobja 70. in 80. - iz katerega izvirajo tudi Forced Entertainment - pa si je neo-avantgardne prijeme prisvojil in jih prilepil k stari mašini realizma in čustvenega podoživljanja. Zavedanja lastnega medija in igriva intermedijskost izgubita ostrino preizpraševanja odnosa med umetnostjo in realnim ter služita zgolj funkciji subjektivnega užitka konzumentov.


Tako nas tudi Iz merila za roko varno pripelje od prve do zadnje strani. V zadnjem delu performansa recimo rišemo in radiramo možice po njihovi poti skozi grafitni gozd, dokler ne prispemo nazaj do scene poskusa umora. To pot ga preprečimo, odložimo svinčnik in zložimo liste s prijetnim občutkom hepi enda.


Seveda lahko takšna umetnost služi publiki kot dobrodošel prvi korak onkraj konvencionalnih umetniških strategij mimezisa in podoživljanja ter udeleženim pokaže odskočno desko v bazen nemimetičnih in neeskpresivnih pristopov. Potem pa je na vsakem gledalcu, da pusti rokavčke na kopnem in sam skoči vanj.



***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.

bottom of page