top of page
  • Nina Dragičević

Pa makar puklo

Updated: Aug 24, 2022

Umetniške krajine doma - drugi del


Iz marketinškega vse mora ven! v intimistični vse mora not. Dol z razlikami. Nikdar to ni bilo lažje. Nikdar nam ni bilo lažje. Delati na sebi. Polne osebnosti. Gospa Majdka tule nad menoj je šla v akcijo. Vse po starem. Ampak. Po hitrem postopku si je izpulila vse lase. Nato je šla ven in pulila plevel. Nato rože. Ki jih je najprej zarinila noter. Vso sem jo videla. Njen ciklični čas je njen strukturni čas. Merce et al. mi poplesavajo pred očmi, tako rekoč zame, nenadoma vse moje. Ena sama kita, sploščena v 2D, nič manj je ni. Ves čas je treba nekaj zagrabiti, ste opazili, ves čas je treba kaj zagrabiti in od vsega skupaj imaš na koncu samo masten ekran. Vleti Nataša. Da bo prevedla tudi Reputation od Pat Parker. In gre:


Se je že kdo vprašal kot se sprašujem jaz zakaj je Fred Astaire slavljen kot največji Plesalec v filmski zgodovini? Gledam ga kako se vrti, suče, pleše step čez ves zaslon z Ginger Rogers In vsakič ko ju vidim plešeta isti ples delata iste korake Ne morem si pomagati da ne bi opazila da ona to počne v visokih petah


Skoz na začetek. Na liniji z Versom že kak teden. Kje so moje knjige, Matt? Resno, Matt, kje so moje knjige? Vleti Nataša: Kje so moje knjige? Evo gospe Majdke: Kje so moje rože? Gospa Majdka je na robu živcev, Matt pa se ne pusti iztiriti, kar tudi sicer ni bil (ali pa je bil) namen. Piarovska prijaznost te naposled ubije. Ampak: iz vsake patnje zraste nekaj novega. Vso umetnost lahko zamenjaš za splošne modrosti. Kliče Brane. Da če bomo imeli literarca. Na zoomu. Bruha se mi od literarcev na zoomu. Zato rečem: Seveda bomo! Nato se vedno najde nekdo, ki bo tudi bral, a bo tudi zblaznel od trajanj branj. Branj drugih. In ki bo to tudi povedal. Ki torej napove, da ne more, pozornost tega ne zmore, pravi, piše nam mejle, ves goreč, buden in navzoč, končno našel priložnost, da kaj pove, da se ga bere, da se ga sliši, da se sliši, da ne more poslušati, poslušajte me, ne morem poslušati, ne toliko, kdo bo to poslušal, kdo!, avralna družba je novi pekel, poslušajte me, ko vam pravim, in nekaj pedagoškega se zbudi v njem, to je ta priložnost, in s pridom uporablja odebeljeno pisavo, da bi dojeli, razumeli stisko tega, ki tega ne more in bo zato zblaznel, a bo bral. Mejl kriči in vse je v najlepšem miru. Pri meni seveda ni nič bolje. Celo pomlad govorila Nataši, da ne morem več govoriti in kako dobro je, da ni več treba. Niti na uro več ne gledam. Tudi prej nisem, a se mi je vsaj zdelo, da ura gleda name. Konzumiram redke mimoidoče, skozi okno jih konzumiram. Ali je dotik precenjen, kaj pa vem, ali bi jih sicer vse prešlatala, vse mokre in curljave, ne moreš, da ne bi pomislila na metelkovske noči, a potem izginejo, resnično nenadoma, izpuhtijo, ali smo vsi mi ta megla, ki jo odganjamo, od teh ljudi se ne moreš posloviti, zate sploh ne vedo, samo naprej, samo naprej jih nosi, ne moreš, da ne bi pomislila na metelkovske noči, ko tako izginejo in postanejo prostor sam, veš, da je ura, ki ti jo je določil tisti patetični polpismeni imbecil. Ampak čas je relativen in nekdo si koplje jamo. Saj vam pravim, vse rešitve so v splošnih modrostih. Konzumirava fantazije. Izrekava jih. Umetnost torej. Kako in kaj bi pisala, če bi imela več časa, kako bi sploh prišla do svojih misli, ali so končana dela osnutki, mislim si, da so Buchla Concerts nekaj neskončno dolgočasnega, a zbrana sem povsem, nadaljuje o svojih možnostih, nemožnostih, režim se, ko govori o novih cinikih, ki bi se prej v koleno ustrelili kot priznali, da so zelo zelo zelo slabo, tik pred razpočenjem, nenehno tik pred, ali pa sem to rekla jaz in se je režala ona, včasih ne moreš vedeti, če kdo zdaj potrka, takoj ugasni luč, nekdo potrka. O trisobnem stanovanju, več lastnih sobah skupaj, o tem, da bova skupaj, ne pa v nekakšnem prekršku, izvenzakonski, kot sva, pomislim nanje, ki so jih, prekrške, nanesli, vrisknem mama ti je prekršek, kar moram kot feministka izreči zunaj, a nisem zunaj, vse moje možnosti so zgolj in samo tu. Vse to v tej sobi, kjer so stene prežete z muzikami narejenimi začetimi nedokončanimi prinesenimi najdenimi oboževanimi, s teksti prelitimi nalomljenimi lebdečimi prebranimi in čakajočimi, slikami, ki čakajo na okvirje, ali pa je to že to, ta soba, ki je gošča mnogih umetnosti mnogih ljudi, ne zmore varovati pred curki udarcev iz sosedstva in horizonti brutalnosti od vsepovsod, kjer se izvori poenotijo in konci pričenjajo, kjer se torej vse združuje, nič ne zlaga, v toplem stopi, umesti in pripada, kjer drugače ne gre in ujetosti ni, kjer bi lahko bilo za zmerom tako, kopičeno in kopičeno, pa makar puklo.

留言


bottom of page