top of page
  • Kristian Koželj

Umetniške krajine doma - drugi val

Updated: Aug 24, 2022

Urednikovo povabilo k refleksiji o umetnosti, po kateri posegam v teh karantenskih tednih in mesecih, me je ujelo nekoliko nepripravljenega za soočenje z dejstvom, da je moja bera v tem obdobju na prvi pogled zanemarljiva. Glede na ves čas, ki mi ostaja, še posebej spričo dolgotrajne bolniške, v kateri sem se znašel tik pred zapiranjem, bi lahko pričakoval, da se bo prebranega, videnega in poslušanega nakopičilo precej več. Tega ne pišem iz potrebe po (samo)opravičevanju, bolj iz presenetljivega prebliska, da obsežnejšega umetniškega inputa v tem trenutku ne pogrešam. Nasprotno, hvaležen sem, da sem selekcijsko sito zgostil do te mere, da skozenj prepuščam le tisto, kar me usmerja v molk in nekako nadaljuje procese, v katere sem vstopil pred dobrim letom.


Moje zadnje mesece je pomembno zaznamovala tudi odločitev za vrnitev k študiju teologije, ki sem ga pred skoraj desetletjem tik pred koncem opustil. Branja mi tako ne manjka, a gre predvsem za strokovno literaturo. V tem segmentu sem se posebej potopil v Rupnikovo knjigo Po Duhu. Jezuit in Prešernov nagrajenec p. Marko Ivan Rupnik je eden od enajstih teologov, ki jih je sedanji papež Frančišek lastnoročno izbral, da z različnih teoloških vidikov utemeljijo njegovo vizijo razvoja Cerkve, da bo zmogla epohalni prehod, v katerem se je znašla – Rupnikova teologija je teologija nenehnega vračanja k izvoru, k življenju na način sina, umik s Konstantinovega prestola posvetne oblasti in časti. V središču te teologije, če si smem glede na omejeni prostor privoščiti grobo posplošitev, je torej koncept sinovstva – svobode, ki se izpolnjuje v pokorščini do te mere, da si dovoli kenozo – odpoved lastni božanski naravi. Exploring Kenotic Christology je druga knjiga, po kateri posegam vedno pogosteje, saj koncept kristološke kenoze na neki ravni korespondira s suspenzom igralčevega ega v igralski metodi K. S. Stanislavskega in Leeja Strasberga. Igralec, če želi ustvariti prepričljiv, organski lik, ki ni le obrtniško spretno indiciran, mora najprej umakniti svoj naravni ego, da lahko v njem v polnosti zaživi kreirani ego. Če želim, da kreirani jaz spregovori s polnim glasom, moram najprej popolnoma umolkniti.


Med prebiranjem teološke literature se je, sprva kot logično nevtralno ozadje, na mojih seznamih predvajanja pojavil gregorijanski koral. Nekakšen simbolni kontrapunkt vsemu, po čemur posegam, ali bolje, kar me najde v mojem siceršnjem raziskovanju umetnosti. Umetnost, ki je, če se ne bi zgodila karantena, verjetno ne bi upošteval kot nekaj, kar lahko nagovarja specifično današnji trenutek. Samost dni, kakor jih preživljam, pa je vedno bolj napolnjena s tišino, ki so ji vedno bolj tuje odvečnosti. Enoglasna melodija, ki vstopa v bivanje iz molka in se prek naravnega odmeva gotskih stolnic vrača vanj, do konca izčiščena forma, v kateri se umika sleherni poseg avtorskega hotenja, umetnost, ki je suverena v svojem služenju in govori enak jezik kot molitev. V podobnem vzdušju poslušam še Cohenov zadnji album You Want It Darker in Gregoryja Porterja.


Bolj iz obljube kot spontanega vzgiba sem pred časom prebral Jančarjevo In ljubezen tudi in zelo pošteno moram reči, da nisem bil razočaran. Spretno preigrava različne pojavnosti ljubezni, za katere obstaja denimo v stari grščini šest besed, in nikakor ne označujejo monolitne dolgočasnosti slovenskega izraza. Med njimi obstaja ravnovesje – ko ti na rokah umira otrok in jemlje s sabo eno ljubezen, te čez hrbet objema tovariš in težko bi bilo v ozadju takšnega dejanja kaj drugega kot ljubezen. Odnosi, ki jih živimo, so manifestacija (ali izpraznjenost) te ali one ljubezni, čez vse pa se pne agape – podarjajoča se ljubezen, ki sredi največje razčlovečenosti zmore, da ženska, ki so ji v vojni »njihovi« ubili moža, takoj po koncu, v obdobju maščevanja, ponudi zatočišče enemu od »njihovih«, da bi ga skrila pred »našimi«. Paradoks, tako zelo nerazumljiv vsemu, kar živimo danes. Paradoks, ki nas dela ljudi.


Na Liffu sem si ogledal film Druk/Nažgani, v katerem spet zablesti Mads Mikkelsen. Navdušile so me nepretencioznost in lahkotnost naracije, predvsem pa odsotnost slehernega moraliziranja, kar tako zelo pogrešam v domači filmski produkciji. Umetniški izdelek kot poigravanje, osvobojeno stigme, ki jo prinaša kolektivni predsodek do nekega dejanja in iz njega izvirajoča pravičniškost. Umetniški izdelek, osvobojen zahteve, da mora prenesti sporočilo. Stvari, ki jih moramo doma še usvojiti. Stvari, ki bodo, ob naraščajočem terorju pravičnosti, se bojim, vedno redkejše.


V trenutku, ko nastaja ta zapis, prebiram Sinanovićeve Krhke karavane, premalo sem jih prebral, za merodajno oceno, dovolj, da lahko rečem, da je ob Semoličevih Robovih gotovo zbirka, ki me v letošnjem letu daleč najbolj nagovarja in izziva. Karavana je pot, korakanje proti obzorju, do meja vsega, kar zmorem, je iskanje poti iz megle, a kar jo dela karavano, je zavest o domu, h kateremu se vračam, ko tam, do koder sem prišel, nisem našel ničesar radikalno novega.


Sam se za preživetje umetnosti v trenutnih razmerah ne bojim. Preživela je veliko hujše okoliščine, obstaja tako dolgo kot človek sam. Lahko, da se bo radikalno preoblikovala, lahko, da se ji bo skrčil življenjski prostor in bodo padli določeni privilegiji, ki so vezani nanjo, a hkrati niso njen bistveni del. A o tem, da bo preživela, ne dvomim.


Bolj bi me lahko skrbeli vedno jasnejši indici, ki nakazujejo radikalno etično nagnitost tega, kar smo kot družba miru in obilja postali. Okolje, ki mu pripadamo, pravzaprav ne premore več jasnih meril glede česarkoli, je prežeto z epidemijo lastnega mnenja, zakrinkano v prapor svobode govora, ki postaja eden najbolj zlorabljenih konceptov tega trenutka. Postajamo prostor, v katerem je psevdointelektualizem zavzel mesto, ki so ga nekoč zasedali intelektualci, ti pa so se brez izjeme poraženi in prevpiti umaknili v molk. Zdrs civilizacije se bo v prostem padu nadaljeval, situacija se bo postopoma slabšala in dvomim, da je to mogoče zaustaviti. Preživele bodo skupnosti, ki se jim bo v okviru jasnih vrednosti sistemov uspelo izolirati, kot se je v preteklosti že dogajalo.


V tem stanju je družbena transformativna moč umetnosti iluzija; govorica umetnosti je, podobno kot ostale duhovne govorice, nežna in nevsiljiva, jemlje si čas, ne išče svojega, ni prekucniška – ne poseduje torej niti ene lastnosti, s katero bi lahko konkurirala vpitju sedanjosti. A kot rečeno, ji tega niti ni treba. Umetnosti je dovolj, da je. Neodvisna od mojih ali katerihkoli prizadevanj. In to, ta možnost umika v molk, ta humorna začasnost vsega, kar je, z mano samim vred, me tolaži.

Comments


bottom of page