top of page
  • Muanis Sinanović

Umetniške krajine doma - drugi val

Updated: Aug 24, 2022

Ko takole razmišljam o umetnosti, s katero se kot konzument ukvarjam v teh dneh, ugotavljam, da se precej naslanja na postkolonialnega duha. In to čisto spontano. Za kaj pri tem v resnici gre, je težko točno določiti. Pri številnih primerih gre pač za naključje, ki je povezano z delom. Vendar tukaj ne bom obravnaval tistih del, ki so zame predvsem profesionalni objekt spoznavanja, temveč tista, ki so me tudi osebno izraziteje nagovorila.


Najprej naj omenim odkritje soula. Zgodilo se je, ko sem poslušal album, na katerem je sodeloval po mojem mnenju eden najprodornejših, jezikovno najizvirnejših in žmothtnih raperjev, Black Thought, član The Roots. Med vrtenjem komadov se mi je v uho zataknil tisti z naslovom Bad to the Bone. Gre za sodelovanje producenta Salaama Reemija, omenjenega raperja in pevca Reeka Ruffina. Zadeva mi je s svojo melanholijo, prostranstvi, ki se razpenjajo v mogočnem in raskavem glasu Ruffina, in eksistencialno napetostjo segla do kosti. Posvetilo se mi je, da je soul tisti zvok, ki ga že dlje časa intuitivno iščem. Spravil sem se poslušat klasike – Marvina Gaya, Stevieja Wonderja, Williama DeVaughna, Gila Scotta Herona. Poln, dostojanstven, topel zvok v ritmih korakanja je začel name delovati terapevtsko. Spojil je tisto, kar se včasih v naših prostorih zdi nespojljivo – zavzetost za socialno pravičnost in duhovnost. Glasba, ki ti da občutek, da si del nečesa večjega, skupnosti pokončnih in sprejemajočih ljudi. Sporočila imajo socrealistične prvine, ne bojijo se proze, glasovi pevcev so dovolj suvereni, da lahko, se zdi, zapojejo karkoli. Obenem pa polna včasih globoko preprostih, drugih pretanjeno liričnih momentov. Gil Scott Heron je trubadur, ki je, kadar govorimo o velikanih, kot so Cohen, Dylan, Waits, spregledan. Marvin Gaye, Wonder, DeVaughn nagovarjajo s posebno čistostjo. Ob tem sem se spomnil besed Cornella Westa, da prihaja iz skupnosti soulful ljudi.


Med stvari, ki mi v tem času ostajajo v ušesu, spada tudi album Forbidden Arts domačih improvizatorskih muskontarjev, vokalne umetnice Tee Vidmar, tolkalca Gala Furlana ter multiinštrumentalista in vokalista Žige Jenka. Glasovno-bobnarski trio je v klubu Štala blizu Ajdovščine konec avgusta posnel razgibano, kompleksno, a vendarle domačno in toplo plato, ki jo zaznamuje primordialnost fenomenološko izvornih inštrumentov. Pašejo tudi zvok ploskanja in interakcije publike, ki zaokrožujejo umetniško ognjišče v tem času izolacije.


Na Liffu sem si ogledal iranski film Zlo ne obstaja, ki je osvojil berlinski filmski festival. Režiser Mohammad Rasoulof je posnel omnibus štirih zgodb, ki se ukvarjajo s smrtno kaznijo; z banalnostjo birokratskega zla, odgovornostjo izvedbe, posledicami odločitve, da je (kot vojak obveznik) ne izvedeš, in učinki političnega preganjanja na osebno življenje, ljubezenske in družinske odnose. Zgodbe v okvirih zahodne filozofije ne pomenijo novosti, a vendarle so miselno in emocionalno tako prečiščene, zadevajo v tako živo točko, da močno nagovorijo. Kamera, fotografija in zvok prikažejo bogato raznolikost iranskega življenja in pokrajine. Po ogledu sem se spraševal, kaj je takšnega v pristopu iranskih režiserjev, da jim uspe skrajno travmatične teme prikazati na človeški in skoraj terapevtski način, različni arthouse režiserji iz Evrope pa v vsakdanjih temah črpajo patologije. Bi lahko govorili o tem, da pod avtoritarnim režimom v Iranu vsaj deloma tli nekaj človeškega in harmoničnega, medtem ko permisivna oblast v naših koncih usmerja in proizvaja epidemije duševnih bolezni, strahov, nemira pri številnih ljudeh? Veliko vprašanje dvajsetega stoletja, ki ga, kolikor vem, ni rešila še nobena politična filozofija in se dotika samega jedra eksistence. Pri tem pa je, kot me je spomnila partnerka, narobe izbirati med enim in drugim, med slabima možnostma.


Na povabilo prijateljice sem si prek platforme Mubi ogledal lanski indijski film Cat Sticks, ki me je čisto povozil. Režiser Ronny Sen se poslužuje minimalizma, jarmuschevske gledališkosti in mizanscen, iger črne in bele, pa tudi koreografiranja z gibom in glasbo, da v ohlapno povezanih zgodbah prikaže peklensko življenje džankijev na najglobljem dnu Kalkute z začetka tega stoletja. Ozka, ostra spirala pekla in neskončnih možnosti človeškega padanja te opustoši in ogleda ne priporočam v primeru tesnobe.


Prav tako se s peklom na zemlji srečamo v romanu Krvavi poldnevnik ameriškega južnjaškega skrivnostneža Cormaca McCharthyja. Klasika spremlja klanje in ropanje zgodovinske Gantonove tolpe, ki je v Mehiki in ZDA nabirala skalpe domorodcev. V vsesplošni vojni in mesarjenju, brutalnosti brez kančka človečnosti, v skrajni dekadenci Divjega zahoda, sredi odprtih puščav, planjav in gora, se odvije drama med Fantom, ki se zelo mlad pridruži pobijalcem, in Sodnikom Holdnom, enim najbolj strašljivih književnih likov: poosebljenim zlom, velikanom in silakom z izjemnim intelektom, znanjem ter manipulativnimi spretnostmi, ki je sestavil nekakšno gnostično filozofijo, v kateri je vojna plemenito bistvo človeškega stanja. Pravzaprav ne vemo, ali je Holden sploh človek, ta nejasnost, meja med demoničnim in človeškim pa je prikazana na posebno nedomačen način. Mešanica vesterna in hororja je eden najtemačnejših in obenem najbolj perverzno liričnih prikazov človeškega stanja in obravnav zgodovinske snovi, kar sem jih zasledil v književnosti. Obenem pritajena, politično nekorektna kritika belskega imperializma. Skratka, tudi ta roman me je povozil. Obenem pa vedno bolj spoznavam, da nisem zagret za branje te književne vrsti. Romani kot celostni poskusi razložiti svet, knjige samotnih, velikih, mitičnih pisateljev, v tem je nekaj, kar mi je vedno bolj tuje. Kar pa ne pomeni, da romanov sploh ne bom več bral.


To so torej stvari, ki so v tem zadnjem obdobju name naredile močnejši vtis. Po svoje me položaj spravlja v intenzivnejši in globlji odnos do umetnosti. Internet nam omogoča ogromne možnosti ukvarjanja z njo. To se v času, ko veliko umetnikov izgublja možnost za delovanje in zaslužek, zdi skoraj nesramno reči.


A jasno je, da nekaj manjka. Manjka ritualna komponenta, ki je možna zgolj v živo. Na predstavi, koncertu, branju. Kljub temu da se dogodkov, tudi zato, ker ne živim v Ljubljani, naše scene pa so precej centralizirane, zunaj profesionalnih obveznosti, udeležujem razmeroma malo, spoznavam, da že njihov obstoj, to, da se jih udeležujejo drugi, vzdržuje skupnost in daje umetnosti posebno razsežnost.


Upam, da bo to, čemur rečemo kultura, preživelo oziroma se adaptiralo na nove situacije, za katere pričakujemo, da se bodo pojavile. Varčevanje pod pretvezo reševanja gospodarske krize bo, se zdi, okrnilo financiranje umetnosti. V tem primero bo potrebna velika kreativnost za njeno vztrajanje. Obenem pa dvomim, da jo je mogoče preprosto izbrisati. V slovenskih razmerah je to skoraj blasfemično izreči, številne situacije v revnih okoljih, dober primer je, denimo, bližnji Beograd, pa kažejo, da temeljita kriza včasih sproži tudi kreativni bum. Zato bi jo bilo treba vzeti tudi kot priložnost za temeljit premislek. Tudi na ravni tega, kaj ta ritualnost umetniškega dogajanja v živo res pomeni v razmerju do naše kulture, do oblasti in s tem seveda do nas kot individuumov.


Sam sem bil do kulturnih dogodkov že dokaj ciničen in sem do njih vzpostavljal hladno distanco, komu drugemu, ki jih je doživljal kot nepogrešljive, pa bo morda prekinitev kulturnega dogajanja odprla vpogled v njihovo neabsolutnost in krhkost, s tem pa se bodo ravno v njihovem manku odprle nove možnosti pomenjenja.

Комментарии


bottom of page