UŽIVANJE ALI VESOLJE V TVOJIH USTIH II

Zapis je drugi del razmislekov o razmerju med nami in tistim zunaj. Je skromen poskus prečenja razlike bližine: tukajšnje tujine in sedimentov horizonta.

Predvsem pa je (za zdaj zapisan) poskus vzpostavljanja infrastrukture misli za nadaljnje delo. Gre za niz zapiskov, izsekov, asociacij in odvodov, ki obkrožajo vprašanja statusa ontološko-metafizičnega realnosti oziroma stvarnosti. Ne stvarnosti kot skupka objektov, dejstev ali merljivih parametrov, temveč stvarnosti kot sveta odnosov. Sveta stvari in sil, ki nastajajo v medsebojnih približevanjih, trenjih in srečanjih.

Osrednji pojem, okoli katerega se zbirajo ti zapiski, je uživanje. Ne v njegovem zoženem pomenu ugodja ali hedonizma, temveč v širšem pomenu besede: kot način vzpostavljanja odnosa. Uživamo pokrajino, glasbo, delo, spomin, prisotnost drugega. Uživamo pravice in sadove. Uživanje je trenutek, ko nekaj prestopi prag zunanjosti in postane del naše izkušnje. Je način, kako svet prihaja v nas in kako mi prihajamo vanj. Besedila, ki sledijo, se bodo temu vprašanju približala skozi tri med seboj konceptualno in doživljajsko povezane pojme.

Prvi je bližina: vprašanje pogojev za uživanje, vprašanje, kako nekaj sploh postane dostopno izkušnji.

Drugi je ikonofagija: vprašanje načinov uživanja, procesov, skozi katere podobe, pomeni in stvari vstopajo v nas ter postajajo del našega simbolnega in afektivnega metabolizma.

Tretji je kolektivnost: vprašanje nosilca uživanja, vprašanje tega, kdo uživa in kako je vsako uživanje že vnaprej prepleteno z drugimi, z jezikom, zgodovino, podobami in kolektivnim imaginarijem.

Ti trije pojmi, sogovorci pod enim dežnikom, ne pomenijo zaključene teorije ali metodološkega aparata. So orientacijske točke. Poskusi poimenovanja nečesa, kar ostaja v nastajanju. Zapiski na poti k vprašanju, ki še nima svoje dokončne oblike, a se vedno znova vrača v istem registru: kako stvari postanejo blizu, kako jih uživamo in kako se skozi to uživanje vzpostavlja svet, ki mu pravimo »skupen«.

Južnoafriška ljudstva (Sani) poznajo mitološko bitje Kvaj Hem (»vsepožiralec«). Bog Mantis povabi Kvaja Hema na obisk. Čeprav ga njegovi najbližji svarijo, da za Kvaja Hema nimajo dovolj hrane, bog ne posluša. In res, Kvaj Hem požre čisto vse, kar je bilo v božjih shrambah. Jé in jé, dokler ne zmanjka vsega. Gostitelji ga prosijo, naj neha. Naj pusti ostanke pridelka, živino. Mitološko bitje se ne ustavi. Kvaj Hem požre gostitelje, ostale goste, Mantisovo ženo in na koncu še Mantisa samega. Nenasitnež ne popušča, jesti začne pohištvo, hiše, živali, polja, gozdove …

Pobegniti uspe edino Mantisovima vnukoma, hčerinima sinovoma. Pograbita kopja in razparata Kvaja Hema od boka do boka. Iz njegovega prerezanega trebuha bušne vse: živali, polja, rože, poljane, gore, puščave in na koncu Mantis in njegova žena. Živa in zdrava. Kot da se ne bi nič zgodilo. Kot bi bila v nekakšnem božanskem skladišču. V arhivu življenja in ne v trebuhe lačne zveri.

_______

Knjiga Iconophages francoskega antropologa in umetnostnega zgodovinarja Jérémieja Koeringa popisuje in raziskuje pojav, ki ga umetnostna zgodovina pogosto izpušča iz svojih arhivov in analiz: človekovo konzumiranje podob. Knjiga dokumentira tisočletja mondenih navad, ritualov, pa tudi povsem vsakodnevnih in posvetnih primerov: uživanja, pitja, lizanja, požiranja slik, kipov, relikvij, simbolov. Koeringova teza je, da se večina sodobne umetnostne zgodovine preveč opira na »vizualen« odnos do slike, podobe, dela. Umetniška dela konzumiramo in interpretiramo z razdalje, z varne, a skope analitične točke. Medtem pa nas umetnostna zgodovina uči, da sta zgodovina umetnosti in oralnega uživanja umetnin neposredno povezani.

Koeringovi primeri segajo od uživanja staroegipčanskih amuletov in zgodnjih krščanski relikvij, od Marijinih kipov s tekočim mlekom do primerov iz arhivov sodobne umetnosti. Vsak primer potrjuje tezo, da zgodovina umetnosti in podob, ki jih ta ustvarja, ni le zgodovina gledanja – ampak tudi zgodovina uživanja, dotika, srkanja, lizanja in prebavljanja.

Za oralno (za)uživanje umetnosti je ključen moment skupnosti. Podoba nima moči sama po sebi. Ikonofagija je vedno že družbeni dogovor – skupnost se mora strinjati, da ima podoba moč, preden jo posameznik lahko zaužije v upanju na ozdravitev, duhovno razsvetljenje oziroma estetsko izkušnjo kot tako.

Prav tako je za ikonofagijo ključen njen ekstatični potencial. Ikonofagija ni kontemplativne narave. Ni uživanje »lepote« slik. Je dejanje, ki ga opravi telo smrtnice, smrtnika – odpre usta, zagrize v podobo, s kočniki razbije materialnost nečesa zaključnega in ločenega. Podoba preneha biti objekt pogleda. Postane vsebina telesa.

Ikonofagija zato ni interpretacija. Je prehod. Trenutek, ko meja med tistim, ki gleda, in tistim, kar je gledano, začne razpadati. Ko podoba zapusti svojo avtonomijo in vstopi v metabolizem nekoga drugega. Kar je bilo zunaj, postane znotraj.

Realnost ni zgolj skupek stvari. Je mreža odnosov med njimi. Ikonofagija ta odnos radikalizira, ukinja fizično razdaljo, da bi ustvarila prezenco te mreže. S svojimi lovkami vključuje, ne le zato, da bi postala večja, temveč da bi se preoblikovala, postala množica in s tem – zažarela.

_________

Materialnost je miza v baru, val v oceanu, polmetrski jezik žirafe, atomska bomba, naše roke, mrtvi golob, poročni prstan, aprilske kaplje dežja, Kaba v Meki, podobe Kristusa. Materialnost ni inertna; je nasilna, divja in smešna. Ima dramaturgije in silo.

Materialnost ni ednina. Je množina. Materialnost ni. Materialnost smo.

Prečni prerez kompaktne kosti pri približno 200-kratni povečavi. Wikimedia commons.

_____

Kvaj Hem ni le lačen. Svet ljubi na način, ki nima omejitev. Hoče ga imeti popolnoma blizu. Tako blizu, da med njim in stvarmi univerzuma razdalja obnemi. Njegova tragedija ni sovraštvo do sveta, temveč odsotnost meje. Ne zna biti z nečim. Zna ga le vzeti vase. Zato se v njegovem trebuhu znajdejo polja in gore, bogovi in ljudje. Ne kot ostanki, ampak kot sopotniki.

Požiranje je najbolj radikalna oblika bližine. Kar ljubimo, pogosto želimo približati sebi; Kvaj Hem to željo pripelje do skrajnosti. Svet ne izgine v njegovem trebuhu. Svet tam prebiva. Njegova kozmična lakota, ki ni lakota po hrani, temveč lakota po odnosu, ki ga ne definira predestinirana distanca. Bližina postane požiranje, spajanje – skupnost, ki nastane v želodcu Kvaja Hema.

____

Vsa ta galaktična gmota.

Vsa ta neoprijemljiva stvarnost.

Vsi ti svetlobni prameni na naših licih.

Vse školjke, posejane po peščenih obalah.

Verzi.

Vodnjaki.

Nasadi breskev.

Vsi ti kamniti zidovi.

Vsi ti nasipi.

Peščene obale.

Vse te železne ograje, ki ločijo eno stvarnost od druge.

Vsa ta navlaka, ki se nabira med njimi.

Meje, ki ločujejo jezike.

Stene celic, ki ločujejo bolezen od življenja.

Žile, ki jih povezujejo. Ki prenašajo delčke pesticidov, in

vsi ti vdihi, ki poljubljajo in hlastajo za sončnimi žarki.

Oceani poslednjih vzdihov, ki oblikujejo naše spomine.

Nežnost otroških rok.

________

Ljudje smo ikonofagi v širšem smislu, kot ga običajno pripisujemo religioznim ali umetniškim praksam. Ne jemo le hrane. Uživamo podobe, znake, zgodbe. Na rojstnodnevnih tortah režemo, grizemo, prebavljamo imena svojih otrok, staršev, prijateljev, partnerjev. Ne motijo nas korporacijski logotipi, vtisnjeni na površino naših čokolad. Goltamo zastave iz sladkorja, obraze iz marcipana, svetnike iz hostije. Materialni svet nenehno spreminjamo v del sebe.

Kot vrsta jemo cele pokrajine. Gozdove, ki jih prebavljamo v pohištvo. Jemo koralne grebene, ki izginejo v ekonomiji turizma in transporta. Jemo reke. Jemo živalske vrste, jemo rudnike, jemo ozračje. In skupaj z njimi prebavljamo lastno prihodnost. Vsaka civilizacija za seboj pušča sled zaužitega sveta.

Sočasno nam, bolj ali manj sofisticirano, po žrelu tečejo encimi zgodovine. Razstavljamo jo na uporabne koščke, jo prežvekujemo skozi ideologijo, nacionalne mite in spominske rituale, nato pa jo znova sestavimo v podobo, ki jo lahko prebavimo. Tisto, česar ne moremo prebaviti, izpljunemo v pozabo. Ikonofagija ni zgolj eksotična praksa preteklosti, je podružbljena, metafizična strategija kolektiva. Svet neprestano vnašamo vase, ga presnavljamo. Ritual presnove za nami pušča distopični amalgam neužitnega.

--------

O vrtenju, o gravitaciji. O bližini kot dogodku. In hkrati o bližini kot o prečenju distanc. Mikrometrov med semeni in med kozmološkimi miljami vesoljskih teles.

________

Ob petkih starejšemu moškemu s Huntingtonovo boleznijo pomagam pri manjših opravilih. Ime mu je Noah. Je Američan. V to mesto je prišel pred leti, ko se mu je ponudila priložnost predavati ameriško književnost. Zdaj živi sam, v meščanskem stanovanju z visokimi stropi, z modro-rumeno papigo, s košem za smeti s pokopanim kupom vijolične embalaže hitre hrane.

Simptomi bolezni so očitni. Ko sem na obisku in ko urejava zavarovalniške dokumente, ko vračava in znova naročava pastelne klimatske naprave, ko klepetava o preteklosti in nedodelanih korakih prihodnosti, komaj nadzira tresenje dlani. Njegov obraz se upira škrlatnim grimasam bolezni. Težko sledim njegovemu pogledu.

Bolezen ne prizanaša tudi njegovima starejšima sestrama. Ena živi na periferiji New Delhija, druga v središču Londona. Vsi trije živijo sami, vsak na svojem koncu. Največja želja zdaj pokojnega očeta je bila, da bi se najstarejša poročila. Vsak dan jo je klical, zahteval in moledoval, naj čim prej konča študij, naj si najde primernega moža in se poroči. Še desetletje po njegovi smrti živi sama.

Noah je nekaj let sicer živel z zdaj bivšo partnerko, s katero sta posvojila deklico. Že dolgo se ne videvajo.

Noaha sem spoznal pred tremi leti. Od takrat ga obiskujem enkrat ali dvakrat na teden. Čeprav se trudi, da bi bolezen čim bolj omilil, ta napreduje. Čeprav je fizično prisoten, se kvaliteta njegove prisotnosti spreminja. Izgublja se v množici tikov. Kot da je Noah tam nekje zadaj, za panoramo spastičnih nasmehov in njihovih odvodov. Tveganje in neizbežno napredovanje bolezni postajata inherentna bližina. Prihodnost ni več abstraktna, ampak postaja nekaj, kar se približuje.

Noahova stalnica so bomboni haribo, njegovo zatočišče in opora. Če bi lahko, bi ves čas prežvekoval rdečo, rumeno, zeleno, prozorno želatino – čeprav si to dovoli le enkrat na dan. Okus po otroštvu in njihova sintetična oblika ga pomirita. Najbrž ni treba poudarjati, da so tovrstne navade še kako nepriporočljive za telesa s tovrstnimi boleznimi. Ko zbere dovolj moči, se iz stanovanja spusti k ulični trgovinici za vogalom in brez izjeme seže po paketu ali dveh gumijastih medvedkov.

Zavedam se resnosti in neizbežnosti njegove bolezni. Kljub temu mi ob gledanju njegovega dnevnega sladkanja in ritualne naslade proti stropu bežijo nasmeški. V njegovem užitku je nekaj prikrito svetega. Podobe medvedkov izginjajo za sekalci in se srečujejo s kočniki. Kot ladje zapuščajo horizont na poti k zadnjemu otoku avtonomije v tem telesu.

Koering piše o konstitutivni ikonofagih: uživanju podob z namenom prejetja njihove moči. Noahova »ikonofagija« ni zdravilna – njegova bolezen je neozdravljiva. Je pa skromen način poskus izrekanja neubesedljivega. Ni več pasivna panorama tikov. Jedec je, tisti, ki sprejema podobo vase. Kot hostija, ki ohranja telo pri svetem.

Danes mu pomagam z montiranjem nove hladilne naprave. Že tretje to poletje. Noah kupuje kompulzivno. Pogosto gospodinjske aparate, belo tehniko, pa tudi pohištvo, zavese, grafike, oblačila … Leži na kavču in brska po vrečkah gumijastih podob. Jaz pa se ukvarjam z listi navodil.

In se vrtiva. Okoli osi v vesolju. Okoli časa, ki je pred nama. Vrtiva se okoli stotine vrečk, embalaž hitre hrane. Vrtiva se okoli časa, ki nama je dan.

Stojiva na peščeni obali in štejeva školjke.

________

Ne gre za to, da nekaj požremo, zato da bi to uničili. Ne gre niti za prehranjevanje nenasitnosti kot tudi ne za zadovoljitev biološke potrebe. Gre za poskus prečkanje meje. Ne med notranjostjo mesa in krvi ter zunanjo množico entitet in njihovih tekstur. Gre za prečkanje meje zavedanja:

da sem v svetu kot peščena obala.

Če je vstopajoča podoba, gumijasti medvedek, svetniška podoba ali logotip na presladki torti materija, ki je več kot samo to, kar dovoli preprost pogled; če je majhna pega na sončnici zmožna v sebi nosit pluralnost sveta kot izkušnje, potem smo tudi sami zmožni te množičnosti. V trenutku, ko zaužijemo – dobesedno ali simbolno – distanca izgine. Ne zato, ker bi objekt izginil, ampak ker postane del našega materialnega sveta. Vstopi. Hkrati pa tudi mi postanemo ta materija. Uživanje ne deluje na ravni pomena. Deluje na ravni prisotnosti in možnosti prestopa meje in njene logike in navzočnosti, elastičnosti.

V času, ki svet spreminja v tok vedno uokvirjenih podob in podatkov, se zdi skoraj paradoksalno postati podoba požirajoče kače, ki ima namesto repa – vesolje.